Do bazena je s ceste čez en krak Obrha vodil mostič, ob njem pa je bilo nekaj prostora za poležavanje na soncu. Zdi se mi, da je nekaj časa stala tam tudi lesena uta za preoblačenje, drugih naprav in opreme pa bazen ni imel. Polnila ga je voda iz Obrha, ki je na eni strani pritekala vanj, na drugi pa odtekala.Nekaj let je bil bazen v Pudobu za Loško dolino pojem za svetovljansko kopanje in v njem se je posebno ob nedeljah – sobote so bile takrat še delovne – gnetla mladina iz vse doline in še od kod, ki je tja pripešačila ali prikolesarila, le tu in tam je kateri pribrenčal z mopedom.

V nekaj letih pa se je pudobski bazen izkazal za precej ponesrečen projekt: že ga je oškrbila zima, beton se je krušil, visoke vode so ga poplavile in  prinašale vanj nesnago, vzdrževanja ni bilo in kmalu so se v njem zaredile žabe. Tudi sanitarni možje so bili menda že prej dvignili strogi prst in turističnemu društvu – ali kdor je že bil odgovoren zanj –  je pošla sapa … mi pa smo žalovali za bazenom. Kdaj pa kdaj smo se še namočili v Olariji malo više v strugi Obrha, a smo tudi to sčasoma opustili.

Navpična črna črta v ozadju za skupino kopalcev je marouški dimnik, iz katerega se je belo kadilo, ko je hajcar kuril odpilke in pilanco, da je v mašinhauzu lahko sopla lokomobila in poganjala gater in vso drugo mašinerijo na Marofu, ki je bil tedaj že dolgo obrat Bresta … Nekoč sem videla človeka, ki je po železnih žičnatih oprijemih na tistem dimniku lezel navzgor in nekaj brkljal po njem – kar slabo mi je bilo ob pogledu nanj. Posebno imeniten vtis je naredila tudi mrežasta kapa vrh dimnika, za katero smo zaman ugibali, čemu služi – kot da bi precejala dim.

Na tem izseku slike se poleg bazena z glavo plavalca in skupine kopalcev vidijo tudi vrhovi marouških streh, v ozadju pa hribček, ki smo mu rekli Starotrška gmajna, kjer so se med grmovjem in nizkimi drevesi skrivale s kamenjem 0grajene uogradce kot povsod na obrobju Loške doline. Le zelo redke so bile še obdelane, večino so le kosili, mnoge pa so se že zaraščale, saj je razvijajoča se industrija v dolini ponujala lažji kruh. Danes je mogoče videti le tu in tam še kakšno pokošeno ogrado, na primer na pobočju Ulake, večino pa je prerasel gozd.

• Pepe Krištofov,
• Stojan Uglov,
• Pirc,
• Jože Bobmbač – Malgov,
• Slabe. (Bil je mežnar in zelo prijazen možak, kot tudi njegova žena. Ko smo hodili še k verouku, smo šli po učni uri še k njemu po oblate, ki so ostale od hostij. Vedno smo jih dobili.)

• Franjo Vengust,
• Marja Mikuž – Jožefov (Po smrti edinega sina ni nikoli več pel.),
• Edo Prešeren,
• Janez Steržaj.

Prvi vaditelj je bil Bojan Minatti, ki je začel že leta 1947 ali še prej. Bil je trgovec, imel pa je brata dvojčka, ki je bil ubit v partizanih. Ta brat je bil zajet in streljan skupaj z Bravcevim iz Loža, ki pa je skoraj čudežno preživel.

Včasih je od starejših v telovadnico TVD Partizan Stari trg prihajal Jože Avsec iz Starega trga, Kropin po domače, ki je bil dolga leta tudi član Moškega pevskega zbora DPD Svoboda Loška dolina. Občasni telovadec je bil tudi Miloš Benčina iz Starega trga in še nekateri nekdanji Sokoli. Iz vrst nekdanjih Orlov se je TVD Partizanu kdaj pa kdaj pridružil Tone Šepec st., sosed Toneta Šepca na tej sliki. Pozneje je kot vaditelj deloval tudi Slavko Berglez, ki je hkrati poučeval telesno vzgojo v osnovni šoli. Vinko Sterle je vadil s pionirji, najmlajšimi telovadci. Za naziv vaditelja so morali kandidati opraviti predelavo vaj na Taboru v Ljubljani ter jih nato prenesti v svoje društvo.

Člani TVD Partizan Loška dolina so večkrat nastopali izven domačega kraja: na Blokah, leta 1955 v Cerknici, udeležili so se skupnih vaj Partizana v Kopru, ko je nastopu prisostvoval tudi neki tuj državnik, imeli so skupni nastop v Ljubljani, višek pa je bil nastop na stadionu Crvena zvezda v Beogradu 1. maja 1959.

Telovadci na orodju so bili na nastopih oblečeni v bele kroje z dolgimi hlačami, ženske pa v modra krila ali črne kratke hlače in bele bluze. Za skupinske vaje so bila oblačila različna, skladno z vsebino vaje oziroma nastopa, čimbolj enotna, a precej preprosta.

Iz Ljubljane sta najprej prišla v Hrastnik, kjer sta poučevala med leti 1953 in 1956, od tam pa na Rakek, kjer sta opravljala pionirsko delo na novoustanovljenih glasbenih šolah. Mirko je bil ravnatelj, Renata pa učiteljica klavirja in harmonike. Tu, pod notranjskimi gozdovi, sta poučevala celih 28 let. Leta 1986 ju je poklicna pot zanesla v Ribnico in tam sta ostala deset let. Gospod Rebolj je vodil šolo in poučeval kitaro, žena pa ponovno harmoniko in klavir. Tudi ribniško glasbeno šolo sta obogatila z dodano vrednostjo, saj je le ta za časa njunega poučevanja pridobila ustreznejše prostore.

Tako v Ribnici kot na cerkniškem sta svoj pečat pustila na vseh kulturnih prireditvah, ki jih tiste čase ni bilo malo.

Gospod Rebolj je bil tudi skladatelj. Med drugim je uglasbil tudi Rakovško himno in na Primorskem še vedno priljubljeno Briško pesem. Malokdo ve, da je spisal tudi dve opereti: Včasih se zgodi in Preprosta zgodba, balet Miklova Zala, glasbeno pravljico Markova čudežna ura in druge priložnostne skladbe. Upokojila sta se leta 1994.

Leta 2005, sta prejela nagrado Frana Gerbiča za življenjsko delo. Nagrade in priznanja za glasbeno vzgojo in izobraževanje je podelila Zveza slovenskih glasbenih šol v glasbeni šoli v Cerknici.

Kot nista mogla živeti brez glasbe, tako tudi nista mogla eden brez drugega. Leta 2010 sta oba odšla tja, ker jima, upajmo, lepe glasbe ne manjka.

Prva je pesnica Marička Žnidaršič iz Starega trga in zaradi nje je ta posnetek še posebno dragocen, ker se je “Marička” kot smo ji rekli, prav redko fotografirala.

Druga pa je Ana Hace, Jurjevceva “ta mlada”, ki se je primožila z Unca v Stari trg, in smo ji po domače rekli kar “lekarnarca”ali “Jurjovcava Ančka”, saj je od leta 1953 držala pri življenju prvo lekarno v Loški dolini in to v Pečetovem nekdanjem salonu poleg trgovine, ki se ji je takrat reklo “Pr Minate”, zdaj pa je tam trgovina in mesnica KGZ.

Dveh oseb čisto zadaj nismo prepoznali. (Ugibam, da je mogoče prvi levo Matevž Kočevar in je na prejšnjem insertu skrajno desno Tone Avsec iz Vrhnike in ne Matevž).

Na skrajni desni zadaj pa je France Žnidaršič, Mežnarjev od Svete Ane, muzikant, ki je pri loški godbi na pihala vztrajal 50 let, jo nekaj časa tudi vodil in poleg tega napisal še lepo vrsto besedil za narodno zabavne ansamble (Mihelič, Kmetec) in drugih pesmi, večinoma humorno obarvanih, pa še kakšno ilustracijo je mimogrede narisal ter dolga leta sodeloval v uredniškem odboru Glasila Kovinoplastike Lož. Toliko poleg službe.

Na motorju je Franc Levec, tudi znana oseba – športnik, uspešen smučarski tekač, pohodnik in še kaj. Glede motorja ugibamo, da je bil njegova last, če ne pa sposojen kot avtomobil Balila, na katerem so se bodoči šoferji učili voziti – ali pa mogoče last AMD Loška dolina. Nekaj od tega bo najbrž že držalo.

Na levi je poslopje predvojnega sodišča. Po vojni so stavbo obnovili in je bila v njem Restavracija Jezero. Zdaj je v njej banka, v kleti pa gostišče Valvasor.

Večje poslopje na desni strani segmenta je cerkniška osnovna šola, ki pa je v času nastanka fotografije že obnovljena, saj je tudi ona pogorela med drugo svetovno vojno.

Zadaj se vidi Kranjcovo na levi strani in Drenikovo hišo na desni strani.

Zora Eržen in njena sestra Marija Eržen, ki pa so ji vsi rekli Mara, sta skupaj z mamo prišli v Begunje iz Primorske okoli leta 1924, ko se je v Italiji začel vzpon fašizma in načrtno zatiranje Slovencev. Obe sta bili učiteljici in veljali sta za strogi, toda v razredu za vzdrževanje reda nista potrebovali palice, kot nekatere druge učiteljice.

Ko si je učiteljica Drobničeva, ki je bila razredničarka Kovačevih dvojčic, zlomila nogo, so jo ob dolgi odsotnosti nadomeščale ostale učiteljice, vsaka en teden. Ko je nadomeščala Mara Eržen, je rekla Mariji Hren, naj prebere odlomek iz čitanke. Ko jo je ustavila, je resno rekla:” Kdo pa je tebe naučil tako brati?” Punčka je vsa prestrašena vstala, ker je mislila, da je kaj narobe prebrala. Šele sošolci so jo pomirili, da je lepo brala.

Ko je pri Kovačevih (Hren) v Bezuljaku maja 1941 pogorela hiša in je zgorelo vse imetje, sta Erženovi poklicali Kovačevi dvojčici na pogovor in se pozanimali, kakšna je škoda. Čez nekaj dni sta v veliko platneno torbo naložili platnene rjuhe in nekaj novih otroških oblačil za malega bratca, da bi jih deklici odnesli domov. Bili sta bolj drobne postave in sta komaj nosili težko torbo in še sošolke so jima pomagale, da so srečno prinesle bogato darilo domov.

Učiteljica Mara Eržen je znala tudi zelo lepo risati. Nekoč je na tablo narisala deklico, ki sedi na cvetočem travniku in naročila učencem v drugi izmeni, da ne smejo zbrisati table, ker bodo sliko uporabili tudi pri pouku naslednji dan. Vsi so jo občudovali.

Zora Eržen je bila nekaj časa upraviteljica šole v Begunjah.

Zdaj je Videm popolnoma pozidan in hiše z okolico so lepo urejene.

Na Slivnici se vidi v tistem času zgrajeni bazen. Ob njem stoji še gradbena barakca.

Na levi strani se vidi lesen in okovan plug, ki je bil na tem mestu vedno parkiran od začetka zime do pomladi in pripravljen, da ga je zapreglo nekaj parov konj in odvleklo po cestah.

V skoraj prazno izložbo tekstilne trgovine sta zazrti dve ženski. Pred trgovino je parkirišče biciklov s stojalom zanje.

Pred mesnico koračita mati in otrok, ki gresta prav verjetno iz trgovine. Mati nese v borši nekaj, kar je nabavila v delikatesi. Morda bo za večerjo, saj je glede na senco čas za kosilo že minil.

Prostor pred delikateso takrat še ni bil asfaltiran. Protiprašno je bila asfaltirana takrat le cesta 4. maja, Partizanska cesta pa le do hotela. Klancev v Cerknici takrat niso asfaltirali, rekli so, da bo drselo vprežni živini. Verjeten vzrok za neasfaltiranje klancev pa je bil najbrž v denarju.

Matevž Hace je menil, da je Loški Potok nastal iz ljubezni med pastirji in pastiricami iz Loške doline, ki so tam našli pašo za svoje živali in se za stalno naselili. Manj poetična in bolj praktična je druga razlaga, ki podpira prvo: prvi naseljenci so v Loški Potok prišli iz Loške doline pri današnji Šegovi vasi, kjer je razdalja najmanjša in tudi vodo, ki so jo poimenovali Mežnarjev studenec, so našli tam. V obeh vaseh, eni na vzhodni in drugi na zahodni strani Racne gore, Šegovi vasi in Vrhniki, obstajata ali sta obstajali domačiji Pri Anžetovih, kar tudi namiguje na davno povezavo, čeprav ne ravno zanesljivo, saj je Anžetov, Janezov in Johanov od nekdaj mrgolelo po naši deželi … Tako se je v Vrhniki (pri Ložu, kajpada) imenovala domačija z gostilno, kjer je živela Rezi Palčič ali Anžetova Rezka po domače, ki je leta 1933 prejela to razglednico Retij.

V Vrhniki pa o nastanku Loškega Potoka pravijo, da so nekoč na domačiji Pri Pojetovih imeli zelo veliko živine, zato so najeli pastirja, ki jo je odpeljal past v Loški Potok (ki to takrat še ni bil). Tam je našel vodo in si postavil kočo – tako se je začelo, so mi rekli.

Zadnja pripoved pa – ne brez kančka samoironije – pravi, da je bil prvi naseljenec v Loškem Potoku pravzaprav neki čudak, ki ga nihče ni maral tam dol v Loški dolini, pa se je naselil v teh odročnih krajih, ostal in dobil potomce. Tako se je začelo … Kdaj in kako je bilo v resnici in kaj izkazujejo materialni oziroma pisani viri, pa bo treba pogledati še v kakšne druge bukve, samo mene zdaj bolj zanima, kar je še ostalo v ustnem izročilu …

Morda samo še tole: na pogorju Racne gore ob poti v Loški Potok ležijo Uršni lazi – skrivnostni in lepi, z lovsko kočo Urško na Renkočem lazu, o kateri je napisana pesem in veliko skalo iz nenavadne kamenine. O imenu teh lazov obstajata vsaj dve zgodbi: po eni naj bi ime ostalo od tega, ker jih je v času hude lakote kupila lepa in bogata Urška za štiri hlebce kruha in štiri latvice kislega mleka. (Podobna zgodba govori o imenu Močnikove doline, za katero – priznam – ne vem, kje je: prodali naj bi jo za skledo močnika. Lakota je huda reč …) Po drugi varianti pa so tisti lazi dobili ime po pastirici Urški, ki je gnala svojo čredo predaleč in zašla na potoško ozemlje, kjer sta jo zasačila lastnika in tako pretepla, da je umrla …

Igrali smo se tudi partizane in Nemce. Problem je bil le, da nihče ni hotel biti Nemec in smo po navadi določili tistega, ki nam je šel najbolj na živce. Nekaj let kasneje so bili popularni kavboji in Indijanci, ker so na televiziji, ki je še nismo imeli, pričeli predvajati nadaljevanko Winetou, smo pa vedeli zanj, ker so prodajali tudi čikgume s sličicami iz filma. In kdor je hotel kaj veljati, je imel album in zbiral sličice. No, naša mama ni bila za take hece in nisem veljala nič. Sem imela pa gasilski avto.

Eden od fantov, ki pa ni na sliki, je tudi imel rad partizane. Na rokave stare majice si je naštikal partizanske generalske čine, na kovinsko lamelo pa navil cvirne različnih barv in zataknil v majico, da je imel še odlikovanja in imel jih je polno levo stran, kot Tito v paradni uniformi. Pa je prišel k njemu na počitnice bratranec, ki je bil dve leti starejši in ker ni imel činov, je bil navaden vojak pa ga je moral ubogati. Mater je bil jezen! In ko je prišel domov, si je tudi on naštikal generalske čine in naredil odlikovanja. Ampak je malo zamočil, ker je vzel najboljšo jopo, tisto za k maši in potem ga je še ata namlatil. Potem je bil pa res jezen.

• Irena Šivec, poročena Schein,
• Brane Šivec, njen brat,
• Bogdanov bratranec Branko Štrukelj.

• Bogdan Urbar,
• Oto Kregelj,
• Mitja Strohsack.

• Darč Vengust,
• Borut Orel,
• Milan Steržaj,
• Brane Bombač,
• na harmoniko jih spremlja Mitja Strohsack.

• Mitja Romac,
• Lojz Debevec,
• gospodov v pražnjih oblekah nismo prepoznali.

Njega dni je bila poleg gostilne Lovec pošta, poleg nje pa pisarna Krajevne skupnosti – de jure, de facto pa pri Lovcu, ker je bil precednik predsednik dejansko največkrat tam. In tedaj se je širil ljudski glas, da je bombašica postavljena tako, da z bombo cilja prav na pisarno krajevne skupnosti.

Levo od Avtošpeda je imela svoje prostore Ljubljanska banka. Pod banko so stanovali Vengustovi in tega dne imeli na obisku skoraj vse sorodstvo. Celoten vozni park, ki ga vidite na sliki, namreč pripada Vengustovim sorodnikom. Zanimivo je, kako je Darč ugotovil letnico nastanka fotografije – spomnil se je, kdaj je kateri od sorodnikov kupil avto. Izmed vseh spoznam le fičkota.

Naša banka je skoraj dva tisoč let po Kristusu (leta 1991) dobila nove poslovne prostore. Nekaj dni pred selitvijo so na vrata starih prostorov obesili obvestilo, kdaj in kam se bodo selili in da bo te dni banka zaprta. Vsak dan, ko sem šla z vlaka, me je mučilo tisto obvestilo, potem pa nisem mogla več vzdržati. Vstopila sem in rekla: “Dober dan. Piše, da se selite. A boste imeli kaj razprodaje?” Pa je niso imeli. So rekli, da bodo samo staro za novo dajali. Kaj bi jaz s tem, če pa nič starega nimam.

Potem sem se spomnila, da imamo pri starih slikah tudi Denisa, ki obvlada to področje in res mi je zelo in hitro pomagal. To torej ni Pony Expres temveč motor AJS angleške izdelave, najverjetneje 350 kubični. AJS je podjetje AJ Stevens & Co Ltd., iz mesta Wolverhampton v Angliji, ki je izdelovalo osebna vozila in motorna kolesa. Obstajalo je od leta 1909 do leta 1931.

* * *

Naš ata je imel star motor Tomos avtomatik, ki ga je kupil že leta 1975. Prodal mu ga je stric, ki se je s tem mopedom peljal le dvakrat. Malo večkrat se je peljal moj bratranec, ampak moped je bil kot nov ter zelo dobro ohranjen in vzdrževan. Tudi naš ata se ni veliko vozil. Dvakrat ali trikrat na leto se je peljal na gmajno pogledat, če so še vse smreke in če so kaj zrasle in pa če je trava že dovolj visoka, da bi jo lahko pokosili. Zanj je skrbel tako kot za vse svoje stroje. To pomeni, da ga je čistil in vzdrževal, kadar pa je moped “počival”, je bil pokrit z deko in vzdignjen od tal, da ne bi gume postale bulaste ali preperele.

Ničkolikokrat sem ga prosila, če mi da malo za peljat po tistem, vsakomur znanem sistemu: “A daš za en krog?” Vendar niti slučajno nisem prišla do mopeda. Tudi pod razno ne. Odgovor je bil tak, da je dal slutiti, kakor da se boji zame: “Če si hočeš nogo zlomiti, kar s skednja dol skoči, bo hitreje in ceneje.” V resnici pa se je bal (tudi) za moped. In ta moped je nekega dne uzrl sin. Obletaval je ata kakor ose zrelo sadje. Nekega dne se je v garaži trudil, da bi vžgal moped. Ata in mama sta ga opazovala od daleč in čakala, kaj se bo zgodilo. Mopedu je bilo verjetno tistega nažiganja dovolj in je vžgal. Sin na to ni bil pripravljen in prizor je bil podoben kakšnemu iz risank o Tomu in Jerryju. Moped je speljal in sina, ki je bil pol lažji od njega, odvlekel za sabo tako, da je – držeč se za krmilo – mahedral za mopedom kot zastava na drogu. Šla sta naravnost proti glavni cesti. Ata in mama sta mu zakričala naj moped spusti. Ko pa je to res storil, sta odletela vsak na eno stran. Izjava stoletja: “Tudi pipnem ga ne več!” Odrekel se me bo, če bo tole izvedel.

Tega leta, natanko 31. decembra, so Sokoli izdali tudi prvo, in verjetno edino – ali pa je le ta edino ohranjena – številko Rakovških novic, Letnik za gospodarstvo, prosveto in politiko, v katerem so se predvsem ponorčevali iz samih sebe pa tudi iz vseh prebivalcev Rakeka. Na prvi strani je bilo objavljeno »Svarilo! Kibiciranje z listom strogo prepovedano! Kdor se zasači, da gleda v list, ki ga ni plačal, plača globo 5 Din. List, iz katerega čita, se zapleni po odloku št. 131313 od dne 31. 12. 1925.«

Na naslednji strani pa so na hudomušen način pozvali na plačilo članarine: »Poziv. Sokolsko društvo na Rakeku poziva svoje člane, da nemudoma vlože prošnje, da se jim dovoli plačevanje članarine. Čas do 31. decembra 1925. Prošnje je nasloviti na društvenega blagajnika, ki se na pozneje došle prošnje ne bo več oziral. ZDRAVO!«

Na splošno še podatek, ki ni vezan na posle na sliki in družino, pri kateri so delali. Prehrana služkinj je predstavljala sestavni del njihovih zaslužkov. Jedle so posebej, ločeno od družine, po navadi v kuhinji, medtem ko je družina jedla v jedilnici. Njihova prehrana je bila običajno zelo slaba in večkrat nezadostna. Po domače povedano – bile so večkrat lačne kakor site, čeprav so šle služit v pričakovanju boljšega življenja in zaslužka, nekatere tudi v upanju na možitev. Prenekatera bi imela doma več hrane, kot pa jo je imela tam, kjer je služila.

V nekem drugem kraju in pri neki drugi družini je bilo tako, kot piše v prejšnjem odstavku. Po opravljenih jutranjih opravilih je gospa poklicala deklo in ji naročila, kaj naj skuha za kosilo in pridala: »Za psa in zase (točno v tem vrstnem redu, op. p.) pa malo žgancev skuhaj.« Tako se je tudi zgodilo. Dekla je pripravila kosilo, ga servirala v jedilnici, potem pa vzela lonec z žganci in odšla do psa. Pol je dala njemu, pol je zadržala zase, se usedla polega njega in rekla: »No, Runo, pa jejva.« Glede na to, da je bilo na dvorišče videti naravnost z glavne ceste, to ni bila najboljša reklama za deklino gospodarico. Le-ta se je ustrašila za svoj sloves in pritekla ven: »Ja, kaj pa delaš?«

»Z Runotam jeva žgance.«

»Pojdi notri, te bodo ljudje videli. »

»Naj me, mene ni sram.« In sta pojedla skupaj z Runom svoje kosilo.

Morda je to prav tisti Tone, o katerem bo tekla beseda v neki drugi zgodbi.

Lahko bi bil mladi Cankar, pa ni. Še gospodarji so pozabili njegovo ime.

Gospa je starejša od drugih in morebiti je bila glavna med posli.

Žal prav nikogar nismo prepoznali oziroma ne znamo prebrati napisov.

Zapis o datumu in osebju na sliki.

Kraj: Rakek
Datum: 1913
Avtor: neznan
Zbirka: Marija Marja Keilhauer
Skenirano:26. 7. 2016
Oblika: fotografija

In tu se je boril tudi moj rojak, Rakovčan, Franc Matičič – Oštirjev. Ko je v domačem kraju še svobodno lahko delal na polju, kar je rad počel, če sklepam po njegovih sorodnikih, si je rad tudi prepeval. Njegova najljubša pesem je bila »Tirolka mu je pušeljc dala«. Čudna so pota usode. Ko ga je cesar poklical, je moral pustiti mater, očeta, brate in sestre. Ni vedel, kam ga bo pot peljala. In vodila ga je tja, v tiste kraje, ki jih je pesmi tolikokrat omenjal. Pa ni bilo ne pušeljca, še manj zdravila. Zmrznil je na poljanah Tirolske fronte. Naj mu bo lahka tuja zemlja.

Na, pa so se mi spet oči spotile.

Pred vojno je bil oskrbnik – pomočnik pri Domicelju Tone Debevec, ki je bil tako močan, da je lahko hkrati nesel dve 70 kilogramski vreči. Rad je imel konje in jih je čuval. Tako je nemalokrat sam raztovoril moko z vagona na voz in voz lastnoročno odvlekel do trgovine, kjer je moko znosil v skladišče. V gostilni je bil za redarja. Če so možakarji razgrajali, je lastnica samo omenila, da bo poklicala Toneta in že je bil mir. Če se je našel kdo, ki Toneta še ni poznal in je še naprej razgrajal, ga je ta ročno zabrisal ven iz gostilne.

Jelke sem se bala, ker se mi je zdela stroga. Pa ni bila. Kot otrok sem ponos in dostojanstveno držo zamenjala s strogostjo.

Poleg njega je Maks Domicelj, Lojzkin mož, Aleksov in Jelkin oče.

(Pravkar spet prebiram Haškovega Dobrega vojaka Švejka, ki je na svoj filozofsko-komično-ironični način delil usodo tisočev vojakov, kakršen je bil Janez Martinčič, ki ga vidimo na sliki. To je zame ena najbolj tragičnih knjig kar jih poznam in čeprav je Švejk na trenutke smešen za umret, je vsa knjiga mojstrovina, ob kateri te ne neha polivati zona, ko ti pisatelj postavlja pred oči nepopisne nesmisle vojne. Če ob Švejka postaviš še Solženicinov Avgust štirinajstega, ki slika, kako je bila vojna videti na ruski strani, postane že doživetje zgolj branja (!) o vojni skoraj neznosno).

In res: spomini na njegovo vojaščino v prvi svetovni vojni so pretresljivi. Njegova prva naloga je bila za frontno črto noč in dan stražiti mrliče, ki so jih prinašali z bojišča. Za neizkušenega kmečkega mladeniča sedemnajstih let je bilo to strahotno početje, da so se mu lasje dvigovali od groze. Pozneje je tudi on otopel in ga pogled na mrtve ni več pretresel, še huje, postal je samoumeven del vsakdana. Kakor takrat, ko je nekje v Tirolah priletela granata in ubila dvanajst soborcev hkrati, njega pa zasula, da je komaj preživel in ostal za zmeraj na pol gluh. Na Tirolsko je prišel z ruske fronte in ko so ga hoteli poslati spet nazaj v Rusijo, se je uprl – pridružil upornikom? – in končal v vojaškem zaporu. Znanec iz domačih krajev, ki je bil bolj ubogljiv, mu je ob premeščanju oponesel: “Viš, Janez -kaj si norel?! Mi gremo zdaj domov, ti si pa zaprt!”

Ko se je Janez iz vojne srečno vrnil, je najprej moral na tuje, da je rešil zadolženo domačijo, šele potem se je lahko poročil in prevzel kmetijo …