Pisal je prispevke za tedanja glasila in v letih od 1907 do 1909 objavil disertacijo »Matija Naglič in njegova rokopisna ostalina. Prispevki za slovensko slovstveno zgodovino.« Na Dunaju je ustanovil »Stražo«, ki je bila središče tam živečih Slovencev, posebno delavcev. Z velikim trudom je dosegel, da so v dunajskem XVI. Okrožju ob nedeljah brali tudi slovensko mašo.

Profesor Rebolj je izdal mnogo denarja za knjige. Imel je svojo zasebno knjižnico, ki je obsegala 420 del v 832 zvezkih. Po smrti je vse to zapustil učiteljski knjižnici Zavoda sv. Stanislava in si s tem postavil nesmrtni spomenik.

Naslednja prireditev je bila 11. februarja in glede na travnate zaplate med snegom snega in lahna oblačila smučarjev je prav mogoče, da je slika nastala takrat. Tega dne je potekal propagandni smučarski tek na 15 kilometrov. Udeleženci so morali imeti najmanj 18 let. Start je bil nad Ševarjem ob 13. uri, kjer je bila tudi slačilnica za tekmovalce, cilj pa pri Dralkovih. Tekmo go vodili Stane Česen, Aleks Domicelj in Felc in je bila prva medklubska na Rakeku. Udeležili so se je tudi trije člani SK Ilirija, en Sokol Rakek in en tekmovalec iz Logatca. Zmagal je Danilo Bračič, SK Ilirija, in prejel zlato plaketo.

Ševar je imel gostilno tam, kjer je danes Pizzerija Furman, kje oziroma kdo pa so bili Drlakovi, pa nihče ne ve.

Poljskega kardinala Avguština Hlonda so z najvišjimi civilnimi in cerkvenimi slovesnostmi sprejeli oblastniki že v Gradcu. Na Šentilju (tedaj Št. Ilj) ga je kot prvi na jugoslovanskih tleh pozdravil jareninski dekan in častni kanonik Ivan Čižek. Nato se je z brzovlakom, ki je bil slavnostno okrašen in ovešen z državnimi in papeškimi zastavami odpeljal v Maribor. Na mariborski železniški postaji so kardinala pričakali častna vojaška četa, ban Dinko Puc, škof dr. Ivan Jožef Tomažič, predstavniki civilne in posvetne oblasti ter katoliških društev, poleg tega pa še velika množica ljudi. V čakalnici ga je sprejel mariborski župan. Po tem sprejemu se je kardinal vrnil na kolodvor, podelil apostolski blagoslov in se odpeljal proti Ljubljani, kjer ga je pričakal sam dr. Gregorij Rožman, skupaj z vsemi predstavniki civilne, vojaške in cerkvene oblasti. Po pozdravnem sprejemu in rokovanju s častno četo so se peš odpravili do ljubljanske stolnice, kjer so kardinala pričakali vsi jugoslovanski škofje z beograjskim nuncijem na čelu. Slovesen zaključek prvega dne kongresa je bil ob sedmih zvečer v ljubljanski stolnici po vseh predpisih.

V čast praznovanja so istega dne v stolnico prinesli sliko Marije Pomagaj z Brezij. Čaščenje je trajalo vso noč. Pravi pričetek kongresa pa je bil 29. junija. Sliko Marije Pomagaj so prenesli na stadion ob 7. zjutraj. Dvanajst slovenskih fantov kongreganistov je dvignilo nosilnico s sliko in veličasten sprevod je krenil. Ob cesti je bilo mnogo ljudi, ki so prepevali. Sprevod je trajal uro in pol. Prve mladinske kongresne slovesnosti na stadionu se je udeležilo nad 30.000 deklic in dečkov ter nad 20.000 odraslih. Od visokih cerkvenih dostojanstvenikov so počastili mladinsko prireditev: kardinal dr. Avg. Hlond, škofje dr. Tomažič, dr. Rozman in dr. Srebrnič, poljski ter nekateri domači prelati. Zbrano mladino je nagovoril ljubljanski vladika dr. Rozman, mašo je daroval dr. Avguštin Hlond.

Na pročelju slovenske visoke šole je bilo znamenje križa in v zbornici je potekalo stanovsko zborovanje visokošolcev, ki ga je otvoril dr. Anton Jeglič z mašo.

Iz Beograda so se pripeljali tudi zastopniki vlade. Slavnostnega zborovanja se je udeležilo nad 50.000 ljudi, slavnostni govorec pa je bil kardinal Hlond. Sledili so razni govori evharistične vsebine. Kakor hitro je padel mrak, je Ljubljana zažarela v soju sveč. Začeli so se zbirati ljudje, da so pospremili Najsvetejše iz stolne cerkve na stadion, kjer je bila polnočnica, ki jo je daroval dr. Rožman.

Glavna kongresna manifestacija in veličastna zaključna prireditev je bila 30. junija na stadionu. Zbralo se je tisoče in tisoče Slovencev, veliko Hrvatov in tudi precej slovenskih izseljencev. Jugoslovanski nadškofje in škofje so zavzeli častna mesta v prvem nadstropju tribune, kjer je bil oltar. V drugem nadstropju tribune so bili na častnih mestih: zastopnik kralja Petra II. in visokega kraljevega namestništva divizijski general Nedeljkovič, predstavnika vlade notranji minister dr. Anton Korošec in minister za trgovino in obrt dr. Milan Vrbanič, ban dr. Dinko Puc, mestni župan dr. Vladimir Ravnihar in še mnogo drugih odličnjakov, katerih imen ne moremo našteti zaradi pomanjkanja prostora. Stadion je bil napolnjen do zadnjega kotička (približno 50.000 ljudi), veliko ljudi je ostali zunaj stadiona (okrog 150.000). Slovesnost se je začela s pontifikalno mašo. V spremstvu škofov in prelatov je prispel kardinal ob navdušenem vzklikanju množice. Po končani maši je kardinal podelil papežev blagoslov. Sledilo je zborovanje z mnogimi govorniki. Vse je bilo mogoče spremljati tudi po radiu. Po govorih se je začela zbrana množica razhajati.

Okrog pol enih je bil slavnostni obed za visoke goste v škofijski palači.  Vse številne zbrane je pozdravil škof dr. Rožman, ki je nazdravil papežu. Na škofovo dobrodošlico je odgovoril kardinal dr. Hlond. Sledila je zaključna procesija iz mesta na stadion, ki se je je udeležilo preko sto tisoč ljudi in je trajala tri ure. Za Najsvetejšim so šli odlični zastopniki, častniški zbor in ljudstvo, ki se je zgrnilo v sprevod v dvanajstero stopih. Slovesne večernice, kot zaključek kongresa, so bile ob 7. uri zvečer in ob tej priliki je podelil papežev odposlanec zbranim klečečim zadnji blagoslov.

O kardinalovem odhodu pa niti besede.

Med nemško okupacijo je začel januarja 1944 v krogu svojih pristašev in znancev zbirati člane za OF in jih nabral že okoli 200, ko so ga 12. septembra 1944 iznenada odvedli v nemško koncentracijsko taborišče Dachau pri Münchenu, kjer je umrl za pegastim legarjem.

Na začetku okupacije, ko sta Martinčičeva fanta še hodila v igovsko šolo in je bil oče še živ, je nekoč v razred prišla vaščanka iz Iga vasi in nagovarjala otroke naj se včlanijo v italijansko mladinsko organizacijo GIL ter naj se naučijo italijanščine. Martinčičev oče pa je rekel sinovoma: “Jezika se le naučita, znanje tujih jezikov nikoli ne more škoditi, v fašistično organizacijo pa se ne bosta včlanila.”

Zaradi svojega političnega delovanja – bil je tudi občinski odbornik in je veljal za zelo dobrega govornika – pa je bil Janez Martinčič hudo kaznovan, saj je bil med vojno pri okupatorjih označen kot “nezanesljiv”. Skupaj s še dvanajstimi drugimi Pudobci so ga v Duli pod Ulako 5. avgusta 1942 ustrelili Italijani. Sin Tone se pretresen spominja, kako so pobite z lojtrnim vozom peljali v Viševek na pokopališče. Med njimi je bil tudi Nande, Čičkin sin. Poladinovega očeta Janeza so Italijani tistega dne odpeljali že zjutraj skupaj z drugimi s seznama, ki so ga naredili domačini in jih še pred poldnevom ustrelili. V septembru je sledilo partizansko povračilo, ko so partizani 3. septembra 1942 med drugimi ubili tudi Primorca Miho Čača, ki je bil doma iz okolice Devina pri Trstu in je živel v Pudobu. Bil je obdolžen, da je Italijanom dal imena mož iz Pudoba, ki so jih potem ustrelili v Duli. Miha Čač je bil namreč Italijanom za tolmača, medtem ko so popravljali porušeni pudobski most, v Pudob pa je prišel še pred vojno, ker se je kot mnogi Primorci umaknil pred fašističnim nasiljem v Jugoslavijo. Šele pozneje se je pokazalo, da krivec za poboj Pudobcev ni bil on.

Mesec dni po očetovi smrti, ko sta Janezova sinova, 11-letni Vinko in 8-letni Tone z mamo Ivano ravno mlatila ajdo v Nadlesku, je tja prihitela Janezkova Vera iz Dan, trgovska pomočnica v Majdarjevi trgovini v Pudobu: “Pojdite domov, Italijani vam vestirajo po hiši!” Pustili so ajdo, da so delo dokončali Ribničanovi in šli domov … Mamo so vojaki takoj odgnali, otroka pa zaprli v kuhinjo. Vinkota, ki se ni hotel ločiti od matere, so zbrcali in pretepli.

Tisti dan je fantoma živo ostal v spominu za zmeraj:

Iz Pudoba so takrat odpeljali poleg naše mame Ivane še Čičko – Marijo Palčič, Gregorčkovo teto Ivano Antončič, Mero Antončič in Malko Ponuda. Najprej so jih nagnali pred Primoževo hišo. Našo mamo so potem spustili za nekaj ur in rekli, da doma lahko porabi kolikor hoče, ne sme pa ničesar odtujiti od tega, kar ima v hiši. Ostali niso imeli veliko premoženja, pri nas pa je bilo pravo “skladišče” živeža in drugih dobrin … Italijani so pobrali vso živino, razen prašiča, ki ga niso našli, ker je bil v malo zamaknjenem zidanem svinjaku. Zanj je pozneje, čez nekaj dni, poskrbela Ribničanova teta, ki je šla na komando prosit za dovoljenje in ga tudi dobila. Tiste ure, ko so vojaki izpustili mamo domov, sta prišli stara mati in teta pogledat, kaj se je zgodilo z nami, in ko sta sedeli pri oknu, sta zagledali Italijane, ki so prihajali s trenom – vprežnimi vozovi, ki so jih vlekle mule. Nanje so potem naložili naš živež, obleko in vse, kar jim je bilo všeč. V zgornjih prostorih je oficir premetaval naše reči in si zlagal v kovček, ki mu ga je morala dati mama … Naš stari oče je bil tistega dne ravno pri sosedovih, kjer mu je napadalna krava z rogmi pretisnila prsni koš in je zato obležal tam. Čez en mesec je umrl in takrat je bila Poladinova domačija že tako opustošena, da starega očeta niso imeli več kaj obleči za pogreb. Sorodnica Zofija je dala sinovo obleko, v kateri so ga pokopali.

Obiskovalci so začeli prihajati že dopoldne. Očarani so bili nad prelepo vilo. Okrog so bile postavljene lope, v katere so vabile dame v narodnih nošah, pred vsako pa je godel harmonikar. Lope so bile tematske. V eni so prodajali šampanjec, v drugi maslo, mleko in ledeno kavo, v tretji navadno kavo, v naslednji slaščice, posebna je bila za raznovrstne drobnarije. Na plesišču so plesali pari v narodnih nošah, otroci so imeli svojo zabavo.

Ob 17. uri se je začela tombola, ki jo je spremljalo preko dva tisoč ljudi. Prva nagrada je bil pet let star bik pincgavske pasme, vreden 400 kron.

Ko se je zmračilo, so pripravili še veličasten ognjemet.

Mnogo let kasneje, če smo natančni 107, je bila na Rakeku gasilska veselica. Glavni dobitek pa ni bil bik, temveč koza. Ja, kar dobimo, to damo. In naključje je hotelo, da je kozjo srečko kupil prav moj sin, ki je bil tedaj poveljnik požarne brambe.

Za začetek veselice sem se matrala zavezati kravato na dvoji vozel, ker enojni ni dovolj dober za poveljnika gasilcev. Ni šlo. Ne, je bilo treba klicat pomoč po telefonu, ki itak ni nič nucala, in smo potem zavezali kar enojni vozel. Je glih tako držal. Ga še opazil ni nihče, ker je na paradi sonce tako nažigalo, da je bila kar konkurenca od pekla. Za povrhu so pa imeli še tiste plehnate čelade pokrite in se je tako bleščalo, da ni nihče videl vozla. Kaj vozla, še celega gasilca ne. Je bila lepa parada, kot včasih za prvi maj v Beogradi. Še lepša. So najprej prijahale tri pupe na kobilah, ki so bile malo sitne – kobile namreč – ker so imele otroke doma, pa so bile zato živčne. To so bile zastavonoske. Je že prav tako. Ker kolikor jaz vem (pa vem kar nekaj), je zastavonoša moškega spola, čeprav se na »a« konča in čeprav je to baba v kikli. Kar pa ni prav. Ženska, ki nese zastavo, je zastavonoska. No, za njimi pa so prikorakali rakovški gasilci v paradnih uniformah, vsi speglani, vsi prešvicani, ampak so pa kerlci. Noben se ni sesedel. Sledile so pa mažoretke in različna gasilska vozila. Je bilo tko lepo, da so se mi kar oči potile.

Po končani paradi smo se preselili pred železniško skladišče, kjer je potekal uradi del. Smo vsi komaj čakali, da ga je bilo konec, ker se je potem začela pa ta glavna stvar od jubileja – gasilska veselica. Bil je divjačinski golaž za jest, pa čevapčiči. Mrzlega točenega pira ni bilo, ker se je mašina pokvarila. So ga začeli točiti šele ob pol polnoči, ko je šel poveljnik zbudit kelnarico od gostilne, da je dala rezervni del za pir mašino. Kako se ni spomnil že prej! Ljudje so moral pa piti gorak pir – fej! Je bil tudi srečelov. Jaka pa jaz sva pokupila skoraj vse srečke. Kar jih je ostalo, jih je kupil poveljnik in zadel živo kozo. Mater sem bla vesela. Pa ne bo treba več vrta kosit pa preske obrezovat. Sem rekla, da jo bom šla iskat v nedeljo ob devetih, ko gredo vsi od maše in jo bom gnala čez cel Rakek, da me bo ja vsak videl. Ne, mi niso pustil tega veselja. Moj dragi je pa rekel, da je tako naključje nemogoče in da so mu nastavili.

Naslednji dan je prišla mama od maše in se takoj nekam odpravila.
– Kam pa spet?
– K Zofi.
– Po kaj?
– Grem vprašat, če hoče kozo.

Aha. Koza je sinova, on pa še spi. Zna biti, da o vsem tem nič ne ve. Je bila mama kmalu nazaj z novico, da bo Zofka vzela kozo za otroke. Potem se je pa še odločila, da bo vprašala, če je tista koza res za nagrado. Aha. Smo prodali nekaj, kar še nimamo in sploh ne vemo, če bomo imeli. Ima pa srečo in koza je bila res za nagrado. Stala je v štali pa čakala, da pride gazda z dopusta, da jo bo oddal po vseh pravilih. No, saj pa sin ni bil preveč jezen, se je kar na eno stran zasmejal, ko je zvedel, da se je rešil koze, še preden jo je zares dobil.

Spomnim se nekega drugega piknika v Rakovem Škocjanu. Se je jedlo in pilo kot se na takem dogodku zagre. Pa je enemu ostal košček kruha in ga je vrgel v grm. Meni se ne zdi nič spornega, saj bi ga kakšna žival pojedla, ker v Škocjanu jih je veliko. Takih ta pravih in takih na dveh nogah. Pa pravi drugi, ki bo rešil svet:

»Kako se dela s hrano! V Afriki so pa lačni!«

»Ja, saj so žejni tudi«, reče prvi, »pa ti zato nič manj ne piješ.«

A konec vojne je bil še daleč in najhujše je šele prihajalo. Iz Tegljeve hiše za hrbtom resnobnega Miroslava Vilharja na spomeniku, kjer smo bivali v podstrešnem stanovanjcu, so po kapitulaciji Italije Nemci neke noči očeta odpeljali na prisilno delo v Zwickau v Nemčijo, mama pa je, ne vem kako, v Planini preživela z otrokoma vojno. Za 10 let smo se potem preselili v pritličje Gabrenjeve hiše v Gasilski ulici 7 na Rakeku. Nad nami v prvem nadstropju, kamor se je prišlo po mostu z železniške postaje, je bila nekaj let po vojni osnovna, potem pa glasbena šola. Oče je delal na davkariji v Postojni, mama pa doma stalno iskala možnosti dodatnega zaslužka. Rojena v Sorici nad Selško dolino je znala klekljati in je prodajala čipke, nabirala je zelišča za prodajo, redila kokoši, obdelovala najeti vrt za hišo, a ves čas z očetom sanjarila o svoji hiši, čeprav majhni in skromni. Samo, da se ne bi več selila, kajti v 20 letih sta to storila osemkrat. »Dvakrat se seliti je kot enkrat pogoreti«, je ponavljala. Pa sta sredi petdesetih let kupila polovico stare hiše na Partizanski cesti 26 na Rakeku in mama je potem dobrih deset let pripravljala malice učencem v tedaj obnovljeni osnovni šoli čez cesto.

Povsod jo je spremljalo hrepenenje po rojstni vasi na Gorenjskem, kjer se je v sosednji hiši rodil slikar Ivan Grohar, lepote te vasi pa so tudi Slovencem sedle v srce, odkar so tam posneli kultni film Cvetje v jeseni. Kot prava Gorenjka je bila varčna in resnobna, pravo nasprotje duhovitega, veselega in družabnega moža. Oče je modro ravnal, ko je celotno finančno poslovanje družine prepustil njej. Včasih jo je vzel s seboj v gostilno Lovec, a se v tistih družbah menda ni najbolje počutila. Spominjam se nekega kosila doma, ko je očetu iznenada nejevoljno rekla: » Ne vem, a si ti kelnar, al kaj?» Na vprašanje, kaj misli s tem, pa: »Včeraj si pri Lovcu vsakogar, ki je prišel v gostilno, vprašal, kaj boš pil«.

Umrla je leta 1972 pri 64 letih, moža je preživela za tri leta.

V taborišču so bili od začetka septembra 1942 čez zimo vse do 19. marca 1943, ko so Italijani “prostovoljce” in vse druge iz njihove skupine v živinskih vagonih prepeljali nazaj v Ljubljano, spet v belgijsko kasarno. Ko je zastražena kolona povratnikov šla po Ljubljani, so jim Ljubljančani čez vrsto vojakov ob njih metali hrano. Prav tako so tudi v Logatcu domačini prinesli mlečni riž taboriščnikom, ki so sestradani prišli iz vagonov in hvaležno sprejeli dar, ne da bi kdaj izvedeli, kdo je tako skrben sprejem organiziral. “Takrat smo prvič jedli mlečni riž!” se spominjata Martinčičeva.

Ko so se Poladinovi marca 1943 vrnili, so jim belogardisti prepovedali vstop v domačo hišo. Bila je polna ljudi – v njej so bili Novakovi, pregnanci s požganih Dolenjih Poljan, ter belogardist iz bližnje vasi z družino. Tako so se morali povratniki iz Moniga zateči na materin dom h Gregorinovim v Podcerkev, kjer sta bila doma le oslabela stara starša, ki sta se komaj prebijala, medtem ko je bil sin France interniran na otoku Ustica. Martinčičevi so v Podcerkvi ostali do novega leta. Potem so skupaj z Novakovimi, s katerimi so se lepo razumeli, bivali v domači hiši do konca vojne.

Ko so šli Poladinovi v internacijo, so vsi njihovi pridelki ostali na njivah, v gnoju so v pločevinasti posodi imeli zakopano očetovo obleko in vojaški plašč, pobarvan v črno, in v gmajni pod grobljo kamenja očetovo puško – a so ljudje, ki so nemara vedeli tudi za ta skrivališča, vse pobrali. Ob vrnitvi so bili popolnoma brez vsega. Samo Lekačev oče jim je prišel takoj povedat, da je njihov tajselj shranjen pri njih, to je bilo vse, kar je ostalo od nekoč cvetoče domačije. Hči župana Kržiča, s katero so bili sosedje v Podcerkvi, je Poladinovi mami povedala, da na njenega očeta nekdo pritiska, naj jim ne dovoli vrnitve na dom … A ko so se zatekli v Podcerkev so vse gospodinje, “od Vidmarice do Šišence”, torej od prve do zadnje hiše v vasi, nemudoma prinesle živež zanje h Gregorinovim. “Kolikor je le kdo mogel”, se spominjata brata Martinčič in nadaljujeta: “Ženske so druga za drugo prinašale svoje darove in kar naenkrat je bila veža pri Gregorinovih polna košar s hrano, ki je bila življenjskega pomena za nas, saj brez nje tistega leta ne bi preživeli. Današnji Podcerkljani so lahko ponosni na svoje stare matere, ki so nam tako spontano in nesebično ponudile pomoč, čeprav tudi njim ni bilo lahko. Ne da bi jih bilo treba posebej prositi, so začutile našo silno stisko in tudi po vseh teh letih se hvaležno spominjava imen darovalk in njihovih darov.”

“Septembra 1943 pa je bil v Podcerkvi v gostilni pri Grabnarju miting, na katerem je nastopal tudi pesnik Karel Destovnik Kajuh”, se spominja Vinko, ki sta mu v spominu še posebej ostala harmonika in široki Kajuhov nasmeh.

Ko se je začela nemška ofenziva in so bili mati in sinova Martinčičevi že nekaj časa spet v svoji hiši, je šla Poladinova teta Marija 10. septembra 1944 k maši. Na vasi so jo mimoidoči opozarjali, naj ne hodi nikamor, ker jo bodo ubili, ona pa je rekla: “Pa naj me!” in nadaljevala pot. Prišla je v bližino kapelice na Marofu, ko jo je naravnost v sredo čela zadel strel in pustil le rdečo piko, kakor da ni nič, a teta je bila mrtva. Istega dne so domobranci prav blizu tam ubili tudi Toneta Okoliša, ki so ga nadrejeni poslali iskat izgubljenega – takrat ob bregu Obrha že ubitega – partizanskega majorja, ki se je morda pisal Grginič ali nekako podobno.

Martinčičevi so potrebovali tri leta, da so spet prišli do krav. Enega telička jim je podaril stari oče, drugega so kupili od soseda. Vse leto so hodili obdelovat svoje polje, da so jeseni že imeli lastno hrano. To ni bilo enostavno, saj je bil ves Pudob ograjen s široko prepleteno ograjo iz bodeče žice in če so hoteli iz Podcerkve do svojih njiv, so morali dvakrat skoznjo: pred mostom in na koncu vasi. Če nisi šel iz vasi ali v vas pravi čas, nisi mogel skozi ograjo …

Pred natanko desetimi leti je šla mama k sosedi in le-ta ji je dala eno roza pecivo. Imelo je okus po jagodah, malinah in borovnicah oziroma nekaj vmes. Ko sem potem pomivala tisti krožnik, se je na njem držalo nekaj rozastega. Pa drgnem, pa drgnem, pa se kar drži. Pa drgnem z mrežico, kovinsko, pa se kar drži. Jaz namreč slabo vidim. Pa gluha sem tudi. Imam papir. Potem pa le dam špegle gor, so bile pa ene roza rožice namalane na krožniku. Benti. Saj bi morala vedeti, da se roza peciva ne daje na tak krožnik. Bi ga lahko kdo še pojedel. Če nima drugega, ji jih lahko jaz kakšnih 30 posodim. Ali pa dam, sam če hoče, ker meni samo napoto delajo.

Potem sem se odločila, da si bom naredila torto sama. In sem šla k Štefani, ki mi je tudi drago prodajala cigarete, po smetano in ananas. Sem našla samo narezanega na koščke.

“Štefana, a takega ananasa, da so celi koleščki pa nimaš?”

“Saj je ta še boljši, ko je že narezan.”

“Kaj pa če jaz celega rabim?”

“Ga pa skupaj skladaj, saj maš čas!”

Hudič babji. A se tako s strankami dela.

Gospod Vengust je bil vsestranski. Igral je nogomet, bil lovec in pevec. Menda je zbiral tudi starine. Vsaj tako je nekoč rekla njegova žena. Pa zanimive hlače ima in meni so zelo všeč.

Možje so za na izlet oblekli boljše obleke in si privezali kravate … udobno ravno ni bilo, lepo pa.

Ne vem, kdaj je bil zbor ustanovljen, najverjetneje kmalu po koncu vojne, deloval pa je dolgo, najmanj 40 let. Članstvo se je spreminjalo in pomlajalo, vendar je jedro ostajalo dolgo nespremenjeno, počasi pa je tudi njihovo delo zamrlo. Fani Truden se spominja, da je bil njihov zadnji nastop nekje v začetku 90-tih let v Starem trgu na prireditvi, kjer so igrali domači harmonikarji in nastopali različni, predvsem mlajši domači glasbeniki. Dokopati se bo treba do zbornika DPD Svoboda iz leta 2007, ki sem ga nekje našla navedenega med viri, v knjižnici pa ga nimajo – tam gotovo piše kaj več o MPZ DPD Svoboda Stari trg.

Neke pomladne noči leta 1941 med letalskim alarmom, ko so se stražarji umaknili v zaklonišča, je dobil priložnost za pobeg, ki mu je tudi uspel. Pridružil se mu je le sojetnik Francelj, drugi fantje pa se za to niso odločili. Hodila sta vso noč in proti jutru žal ugotovila, da sta se znašla pri istem drevesu, od koder sta krenila na pot. Hodila sta torej v krogu, ker sta se težko orientirala. Čez dan sta se morala skriti, da ju ne bi odkrile nemške patrulje. Pot sta nadaljevala v glavnem zvečer, ponoči in v zgodnjih jutranjih urah. Nekega zgodnjega jutra sta še počivala v jami, ki je nastala zaradi eksplozije letalske bombe. Nenadoma sta v neposredni bližini zaslišala govorjenje, bližala se je nemška patrulja. Takoj sta se privila čim bolj k notranjemu robu jame, da ju od zgoraj ne bi bilo videti. Nista pa utegnila potegniti k sebi odeje, s katero sta bila pokrita. Patrulja vojakov se je povsem približala jami. Nekdo izmed njih je pogledal vanjo in rekel: “Ach, nur eine alte Decke!” (Oh, le stara odeja!) Glasovi so se oddaljevali, vojaki so šli na srečo dalje, niso ju odkrili. Tako je minil kakšen teden, ko sta menila, da sta se že dovolj oddaljila od Berlina. Predala sta se neki nemški patrulji. Izgovorila sta se, da sta se izgubila v splošni zmedi med letalskim alarmom, ki ju je presenetil med delom na planem. Poslali so ju v ujetniško taborišče v Luckenwalde. Dosegla sta svoj cilj, oddaljila sta se od Berlina. Pobeg se je izkazal za smotrn, njuno nekdanjo barako je namreč kasneje zadela bomba.

Starši in sorodniki so si prizadevali za Marjanovo izpustitev, vendar je bilo vse zaman. Ves čas druge svetovne vojne je ostal v ujetništvu. S trdno voljo je kljub slabim razmeram uspel preživeti.

Ujetniki so lahko prejemali poleg pisem tudi pakete, kar je razvidno iz tetinega pisanja. Niso pa vedno prejeli vseh pošiljk.

Pri pogledu na dopisnico sem se zamislil nad tem, kako bi nas okupatorji ponemčili, če bi jim uspelo zmagati. Ponemčili so priimke, nazive ulic in mest. Na dopisnici je moralo pisati Tschesen in ne Česenj; še dobro da ne kar po nemško Knoblauch. Kranj je postal Krainburg (kot je bil že prej v rajnki Avstriji), tudi ulico so preimenovali.

To sta Frančiška in Anton Drobnič, stara starša gospe Julijane Bravec iz Loža po mamini strani. Živela sta v Ložu in se v veliki meri preživljala s kmetovanjem in gozdom, a mož je bil predvsem “kožar”, to je strojilec kož, kar je starodaven in zelo tipičen loški poklic, ki je sčasoma v ljudskem govoru postal kar sinonim za Ložana.

Mama Frančiška, ki se je prej pisala Škrbec, je bila doma iz Topola na Blokah. Po njeni smrti se je oče poročil drugič in skupaj imel dve hčeri in šest sinov, od katerih jih je šlo pet v Ameriko. Samo Feliks je ostal doma, čeprav je bil tudi on nekaj časa v Avstraliji. Med drugo svetovno vojno pa je bil doma in to je bilo usodno: 1. avgusta 1942 ob požigu Loža so Italijani pobrali vse moške in z njimi tudi Feliksa Drobniča in jih ustrelili, osem pri mostecu ob cesti v Stari trg, večino pa na Ulaki, skupaj z vrhniškimi možmi. Oče Anton Drobnič tega ni doživel, saj je umrl leta 1937 ali 1938.

Strogo gleda v fotografsko kamero. Zanimiva je široka kravata, ki si jo je skrbno zavezal. Srajčni ovratnik je morda poškrobljen ali trdno podložen, saj je lepo obdržal pravilno obliko. Je tudi njegov gvant še poročni ali si je omislil že novega? Še nekaj desetletij nazaj je večina moških na kmetih imela samo eno boljšo obleko, ki so si jo dali narediti za poroko, jo nosili za nedeljske priložnosti vse življenje in bili v njej tudi pokopani.(Trebušatost, ki bi jim to preprečevala, je bila ob kmečkem delu in preprosti prehrani velika izjema, če pa je že bila prisotna, je bila znak zavidanja vrednega obilja, nečedne požrešnosti ali vodenice.)

Julijana, vnukinja Antona Drobniča, se starega očeta le medlo spominja. Ko se je mlada Drobničeva družina preselila v Dane, je oče, že drugič vdovec, živel v stari hiši v Ložu in mama je Julko vsak dan pošiljala k dedu pogledat ali kaj potrebuje. Bila je stara okoli sedem let, ko jo je mama nekega dne k njemu poslala po uolak. Posebej ji je naročila, naj oče na uolak namesti tudi luojtrce, ki od strani pridržujejo tovor. Ko je vnučka prišla do starega očeta, ga je našla ležati nepremično sredi kuhinje na tleh. Poklicala ga je in pričakovala, da jo bo pozdravil tako kot vedno: “O punčka, si prišla!? Čem ti en jajček skuhat?” A stari oče se ni odzval in deklica je šla povedat mami … vse drugo v zvezi s starim očetom je zbledelo v spominu. Ostala je le še precej novejša podoba konjičev, ki so na Bloke vlekli lahek voz z dobrovoljno družbo, ko se je stric (Tone?), ki je prišel iz Amerike, odpravil obiskat tudi bloško vejo sorodstva …

Otok Burano je osnovala družila Burania, ki se je kasneje preselila drugam. Znan je po čipkarstvu. Izdelavo čipk z iglami so razvile ženske v 16. stoletju. Prodajali so jih po vsej Evropi do 18. stoletja, ko je zanimanje zanje upadlo. Leta 1872 so odprli čipkarsko šolo, proizvodnja je cvetela, danes pa zaradi zahtevnosti pomeni veliko vloženega časa in s tem visoke cene in je zanimiva le še za turiste. Otok je znan tudi po živo obarvanih fasadah, ki so posledica zlate dobe.

* * *

Oktobra 2004 smo šli s službo na izlet v Benetke. Enkrat za spremembo se je nabralo za en avtobus ljudi, no, pravzaprav, bab. S puncami iz Cerknice smo bile zmenjene, da me poberejo ob 6.10. Pa si v petek zvečer naštimam telefon, da me bo zjutraj klical in grem spat. Potem se pa kar naenkrat zbudim, ker se mi je zdelo, da že dolgo spim. Pogledam na uro in kaj vidim. 5.32. Potem pa nisem takoj vedela ali je pet dvaintrideset prej kot šest pa deset ali ne. Ma sem hitro ugotovila, da je in da moram fejst hitet. Zrihtana sem bila prej kot za v službo. Sem še pogledala zakaj ni telefon zvonil. Saj bi, ampak ob 6.30. Pri nas je pol šestih – šest trideset. Sam toliko da veste. V informacijo.

Ampak nisem nič zamudila, sem jih morala še čakat. Stala sem tam ob glavni cesti k ena Žužu. Kar se me je še naprej držalo. Na Lomu, kjer smo bili zmenjeni, ni bilo tudi še nobenega, samo tovornjakarji in smo morali ostale naše iz Ljubljane tudi čakat. Pokličem Suzano in jo vprašam, kje so. Je povedala, da malo pred Vrhniko. Sem ji rekla, naj pohitijo, saj je malo nerodno, ker kamionarji že sprašujejo. Pa smo šli še na kofe. Glih spijemo, pa že telefon. Najprej Suzana, potem pa še Danica, da nas zunaj že čakajo. In smo se odpeljali.

Vodiča so bile ene same lepe besede in sem si mislila, da boljšega pa res ne bi mogli dobiti. To mnenje sem kmalu spremenila. Po krajši vožnji smo se ustavili pri Goebelsu oziroma Gonarsu (nekaj na »G«) na še eno kofe. Že tretje tisti dan. Če bi rabila transfuzijo, bi morali po plazmo v kafetarijo. Saj kofe ni bilo drago, sam en evro (Jebeš ti euro, mi smo v Evropi.), ampak ga je tudi samo za en evro bilo. En požirek. Se ne splača šalce mazat. Po kofetu smo se odpeljali prot Benetkam. Malo je že dež padal. Potem pa ni več padal, ampak je bila taka megla, da smo se zgubili. Kasneje smo se pa našli in prispeli, srečno, na Punta Sabbioni.

Tam nas je čakala ladja in odpeljali smo se proti Buranu. Če izvzamem celodnevne vodičeve grožnje in zastraševanja, da nas bodo okradli, da nam bo ladja ušla, da bo morja zmanjkalo, je bilo lepo potovanje. Ne, ni še konec, čeprav hitim, da ne bi česa pozabila. Na Buranu je vodič vklopil turbo-diesel motor in smo šibali v delavnico čipk. Tam v eni štacuni je en gospod slike risal oziroma predloge za čipke, ampak ni bilo časa pogledat, ker smo morali šibat gledat eno mamo, ki je čipko šivala. To dela na takem povštru kot delajo idrijske žlikrofe, pardon, čipke. Ampak ona to dela s šivanko in cvirnom. Stara mama, nima nič očal in kar šiva. Ampak v šivanko vtakniti pa tudi ni videla. Ha! Kot jaz ne! Zatem nas je nagnal v prvo nadstropje prte gledat in naročil mlajši mami, da naj nam da skonto. Saj itak ni nobena nič kupila, ker je bilo s popustom vred še vedno predrago za slovensko rajo. Nakar smo imeli prosto za samostojne oglede in nakupe. Cajta toliko, da vse še lulat nismo mogle iti. Res, hvala prjatu, bivši.

Kot je znano, bi brez Hribarjevega prizadevanja za vzpostavitev in razvoj kovinsko predelovalne industrije šla pot Loške doline v tistih časih gotovo v povsem drugo smer, če sploh kam. Tako pa je prvotna mala kovinarska delavnica naglo prerasla v cvetoče podjetje, ki je pol stoletja omogočalo rastoče blagostanje svojim zaposlenim in razvoj vsej dolini. Janezu Hribarju, ki je bil nekaj časa v samem vrhu slovenske politike, tudi danes ogromna večina ljudi brez pridržkov priznava, da so njegove tedanje pobude in prizadevanja obrodila bogate sadove, ki smo jih bili deležni vsi, ne le v obliki zaposlitve in rednih mesečnih plač, ampak tudi štipendij, ugodnih stanovanj in stanovanjskih posojil, urejene krajevne skupnosti in še marsičesa.

Zanimivo je, da je Hribar že ob sami zasnovi podjetja opozarjal: “Najprej orodjarno!” in zametki orodjarne so res kmalu zaživeli. Hribar in sodelavci so načrtovali daleč vnaprej, ne glede na trenutne ovire in Kovinoplastika tako ni zrasla po principu “samo-da-je “, ampak z odrekanjem trenutnim dobitkom na račun prihodnjega razvoja. Pokojni Viktor Strle – Bobi je večkrat povedal, kako je Hribar leta pozneje gledal skozi okno v novozgrajeni tovarni v Ložu in rekel: “Tukaj bo enkrat sam pleh!” Pokazal je na dvorišče pred tovarno, ki je bilo takrat še prazno, v kakih desetih letih pa je bilo res že polno avtomobilov.

V času nastanka te slike je minilo komaj dve leti od ustanovitve Kovinskega obrtnega podjetja Lož, ki je delovalo v zadružnem domu v Ložu, le nekaj korakov od prizorišča te veselice in tudi že po drugih zasilnih lokacijah v Loški dolini – v mehanični delavnici v Starem trgu, kjer je danes avtobusna postaja ter v nekdanjem hotelu Jelen v Pudobu, kjer se je rodila orodjarna …

Janez Hribar je tukaj prav v sredini posnetka, pred njim sedi njegova hčerka, za njim, v klobuku, pa učitelj Rudi Gašperin, ki je naslikal prenekatero kuliso za starotrški oder. Druga Hribarjeva hčerka kuka na spodnjem robu slike, tretji pa je videti le del las med očetovo ramo in možakom s klobukom. Hribarjeva žena Anica – Smilja, ki je bila doma iz Markovca, sedi na nasprotni strani mize, prva z desne.

Ženski, ki stojita zadaj, sta Julka Bravec in njena sestra. Na prsih imata šopke in verjetno so jima jih pripeli, ko sta prišli na veselico, podobno kot vsem drugim in kot je bilo tisti čas v navadi, lahko pa da je bila veselica res nadaljevanje kakšnega uradnega slavja, kjer sta tudi oni dve dobili nekakšno priznanje. Podrobnosti je prekrila megla časa. Pred Julko in njeno sestro sedita stric Jože Drobnič in prijateljica Vilarjeva, ki je živela v Laščah in peš prihajala v Lož k Odamovim na obiske. Ko se je vračala, jo je do Vodic spremil domači pes, potem ga je poslala nazaj …

In na koncu še spomin na dogodek kakšen mesec po smrti Janeza Hribarja, ki so ga pokopali v Ložu. Tam je Julko Bravčevo nekega dne ogovoril visok neznanec in vprašal za Hribarjev grob, nato pa pojasnil: “Ni me bilo doma, drugače bi prišel na pogreb. S pokojnim tovarišem sva bila skupaj v Ameriki, kjer si je Hribar na vsakem koraku izredno prizadeval, da bi pridobil kakšne stroje ali kakšno drugo pomoč, s katero bi pomagal na noge domačemu kraju … to je imel neprestano v mislih.”

To je bilo zanimivo odkritje. Če si pulferno cev vžgal na enem koncu, je ta začela goreti in okrog 15 cm velik plamen je pršel okrog in okrog ustja. Cev je postajala vse krajša. Skoznjo je tekel zrak in piskalo je kot piščal. Zračni curek je deloval kot reakcijski motor, kar je povzročilo poskakovanje in premetavanje odvržene cevi. Učinek je bil za mularijo fantastičen: pršeč ogenj, piskanje in tuljenje ter poskakovanje cevi, vse naenkrat.

Moj bratranec Dušan Martinčič iz Logatca, star 13 let in pol, je prišel na počitnice k najini babici, Lukovi stari mami, Ivani Svet. Kaj hitro me je zvabil na top in vzela sva šop cevi. Doma jih je razlomil na kose in prežal za vogalom hiše, komu bi jih vrgel pod noge. Kot nalašč so se pred večerom našle na cesti med Lukovo in Bajtovo hišo tri sosede: Bajtovka, Matevževka in moja mama, Lukova Stana, poročena Demšar. Govorile so o vojni, bombah in minah. Dušan je prižgal šop in vrgel mednje. Zatulilo in zapiskalo je vsaj 5 do 6 cevi hkrati. Pršeči plameni so poskakovali med nogami in pod krili. Preplah je bil silovit. Bajtovka je kot medvedka skočila skozi glavna vrata v svojo vežo. Stana je planila mimo Dušana in mene v hišo. Ni še vedela, da je to zakuhal Dušan, mislila je, da je padla mina. Matevževka je zasopla tekla po klancu navzgor proti svoji hiši. Z Dušanom sva se režala, a ne dolgo. Tisti večer je bil resno okaran od vèčih v hiši in obljubiti je moral, da ne bo nikoli več.

Precej desetletij kasneje mi je Zorčev Milovan povedal, da so naši sovrstniki ugotovili, da so pulferne cevi sladke in so jih nekateri imeli za lizike, ki so kasneje povzročale močne glavobole.

Sosedov fantič, imena ne želim navesti, se je doma na dvorišču, med štalo in kozolcem, igral z vžiganjem teh cevi. Ena je s poskakovanjem končala v seniku, ga zažgala in zgorel je do tal. Gasiti ni bilo mogoče. Plamen je v trenutku zajel celo stavbo. Ljudje so reševali živino in sosednje zgradbe. Najbliže plamenom je bila Lukova žaga in senik, oddaljen borih 12 m. Njuna lesena stena se je hitro segrevala. Deske smo polivali z vodo iz korita za napoj živine. Ko je te zmanjkalo, pa z gnojnico, samo da smo ju rešili. Opečnata kritina je na srečo vzdržala. Požarne iskre je južni veter nosil daleč naokoli. Preskočile so tri domačije in zažgale s slamo krit Ablerjev senik družine Stražišar. Tudi ta je zgorel v celoti. Takšne “koristi” je imel Rakek s tem Hitlerjevim bedastim topom in deško igrivostjo.

Fotografijo sem našel na strani: http://www.wehrmacht-history.com/heer/railway-artillery/28-cm-kanone-eisenbahnlafette-kurz-bruno.htm, kjer je tudi več tehničnih podatkov in fotografij tega topa.

Včasih so isti delavci peljali kište ali barake na Rakek na štacjon, kjer so jih oddajali na vagone, da so po železnici potovale do kupca. Po spominu moje tete, danes 96 letne Marije Obreza, je bilo najlažje, kadar sta šla skupaj z Božotom Ardaličem. Bil je zelo močan, tako da je bilo njej zelo olajšano prekladanje. Kot rojen Dalmatinec pa je bil še zelo zabaven.

Včasih pa so morale ženske – po dve delavki skupaj – pomagati, oziroma kot se pravilno reče, malovariti zidarjem. Zidarji so bili fantje s Štajerskega konca in so kar naprej po svoje zahtevali: “Dajte brž “cigle” in malto!” To ni bilo nič kaj žensko delo. Vendar kot pravijo – kar se mora, ni težko.

Teta se tudi spominja, da je avgusta istega leta prebolela tifus. Z visoko vročino je končala v bolnišnici, kamor jo je poslal Cerkniški zdravnik Dr. Pušenjak. Tam pa ji je zdravnik na viziti rekel. “Hiti ne gor! Dol, dol!” Mislil je na njeno visoko vročino. Po okrevanju pa se je na jesen spet vrnila v kištarijo.

• Levo sedi moja teta Marija Hiti iz Osredka, poročena Obreza v Dolenjo vas (Cibkova Mima). Poleg nje je njen kasnejši sosed Jože Opeka – Ribčov iz Dolenje vasi.
• V suknjiču in klobuku sedi njihov majster oziroma preddelavec Alojz Vičič – Krovčkov Lojz od Sv. Roka v Cerknici.
• Prve in tretje delavke v drugi vrsti žal ne prepoznamo (mogoče sta bili iz Prezida).
• Druga manjša delavka, katera drži roko Mariji Hiti čez rame pa je Andrejčetova Tončka s Pokojišča, poročila se je v Bezuljak (Kavčič).
• Za Vičičem stoji Pepca Zakrajšek (Anina sestra), ki se je kasneje poročila nekam na Štajersko.
• Zadaj nad njo je Slavc Švigelj iz Brezja.

• Prvi spodaj v brezrokavniku je Janez Kovšca (oče Levštkove mame Tončke).
• Poleg je Alojz Negro iz Male gase (Gerbičeva ulica) v Cerknici in je v kištariji delal kot brusač – zato ima verjetno na glavi zaščitna očala. Brez fajfe pa tudi ni šlo.
• Kot zadnja je svetlolasa Ivanka Potočnik, ki je kasneje odšla v Avstralijo.
• V drugi vrsti je Ana Zakrajšek (Pepcina sestra), poročila se je bila na Bloke.
• Druga, z belo zaponko na obleki, je Mara Brence (sestrična Marije Hiti) ki po poroki postane Mara Kos.
• Delavka v ruti, ki sedi zadaj med Negrom in Potočnikovo, je Francka Donat – Domjanova teta, ki je živela v Baumanovi hiši pod župniščem v Cerknici (sestra Baumanove mame).
• Zgoraj je Vida Lah iz Podskrajnika.
• In kot zadnji v beli srajci s kratkimi rokavi je nasmejani Božo Ardalič, ki je prišel v Cerknico iz Dalmacije in si tukaj ustvaril dom in družino.

Kot zadnjo zanimivost naj povem, da je bil Božo Ardalič čez dolga leta tudi moj sodelavec. Od leta 1978, ko sem se zaposlila na Brestu, pa vse do njegove upokojitve leta 1984. In tako lahko sama potrdim tetine izjave iz prve roke, da je bil resnično zabaven možakar in zelo dober sodelavec.

Na sliki sta le dva moška. Prvi je bil njihov majster, ki jih je vodil in komandiral, drugi pa je bil poslan kot nadzorni iz občinskega odbora. Delo se je začelo pri Sv. Vidu in potekalo čez Jeršiče, po soteski Pirmanovega vrha in po grapi nižje proti Cajnarjem. Kar je vidnega orodja so ženske prinesle s seboj od doma. Drogove so postavljale v že izkopane luknje. Te so izkopavali možje, verjetno že kakšen dan prej. Drog so morale najprej dvigniti in vstaviti, nato pa zasuti z zemljo. Delale so brez malice in vse, kar je bilo načrtovano narediti za tisti dan, so tudi uspele narediti. Oblečene in obute so bile v tisto, kar so pač imele takrat doma. Kje točno je nastala slika se ne ve, prav tako ni znan njen avtor.Po končanem delu jih ni čakala pojedina, deležne niso bile niti pohvale. Domov jih tudi ni nihče peljal, ampak so morale vzeti pot pod noge in iti peš. Kljub delu in utrujenosti pa se na sliki opazijo tudi rahlo zadovoljni in nasmejani obrazi. Saj jih je vodila misel na željeno elektriko.

Kako bi potekala taka udarniška akcija danes? To pa je že druga zgodba.