Slika prikazuje notranjost oljarne v Dolenji vasi. Letnica nastanka je približna, zagotovo pa je iz obdobja pred vojno, ko sta bila lastnika še brata Unterweger iz Avstrije, poslovodja pa je bil Martin Klammer. Sliko smo dobili pri Meletovih iz Cerknice. Na fotografiji so:  peč, kotel, hladilnik in zbiralnik, ki so bile ključne naprave za proizvodnjo olja.

V oljarni so s postopkom parne destilacije pridobivali eterično olje iglavcev. Temu so takrat rekli kar kuhanje, podobno, kot se reklo žganjekuhi, kuhanje šnopsa. V starih zapiskih in dokumentih o tej oljarni, ki jih hranijo pri Meletovih, je bil uporabljen celo izraz žgalnica za jelkovo olje.

Postopek je bil naslednji: veje iglavcev so najprej zrezali s slamoreznico in tako dobili maso iz sesekljanih vej, češarke so mleli s posebnim mlinom. Kakšno olje so nameravali narediti, je bilo odvisno od vrste iglavca, ki so ga uporabili v ta namen (jelka ali hoja, jelkini češarki (jelkino olje), smreka (smrekovo olje), bor (borovo olje) in brinje (brinovo olje). V bakren kotel, vidimo ga na sredini, so obenkrat naložili 1000 kg zmlete mase. V peči, na sliki je na desni strani, so z vretjem vode dobili paro, ki so jo po cevi dovajali v kotel. Tako je iz kotla izparevala hlapna snov (eterično olje) skupaj z vodno paro. Vse skupaj se je hladilo v hladilniku (kondenzator), vidimo ga dvignjenega za kotlom, od tam pa je mešanica olja in vode tekla v zbirno posodo pod hladilnikom, kjer se je olje ločevalo od vode. To je bilo res na hitro povedano, v resnici pa je kuhanje enega kotla trajalo nekje do 8 ur, oziroma dokler je kuhanje dajalo olje. V oljarni so imeli dva kotla, vendar so večinoma kuhali samo v enem. Po končanem kuhanju so ostanke vej ali češarkov porabili za kurjenje v peči, vodo pa so zavrgli.

Na sredini slike je bakrena zbirna posoda, kamor se je iz hladilnika stekala voda in olje, strokovno se temu reče hidrolat. V tej posodi se je olje ločevalo od vode in tako so dobili končni produkt. Če upoštevamo dejstvo, da se je iz 1000 kg jelkinih vej nakuhalo 2.8 kg olja (iz češarkov malo več), borovih vej 2 kg in iz smrekovih vej celo samo 1.8 kg, potem je bilo potrebno resnično dosti dela, da se je nakuhala končna količina olja, ki se je merila v 50 ali 100 kilogramih in jo je poslovodja Martin Klammer dostavljal kupcem širom po Evropi in celo čez lužo v Ameriko.

Zapis na zadnji strani pove, da gre za oljarno v Dolenji vasi.

Slovarček:

• šnops: žganje
• žgalnica za jelkovo olje: destilacija jelkovega olja
• obenkrat: naenkrat
• češarek: storž

Viri:

• Joži in Zvone Mele

Kraj: Dolenja vas
Datum: 1930
Avtor: neznan
Zbirka: Joži Mele
Skenirano: 15. 1. 2017
Oblika: fotografija

Gradič Koča vas so sredi 16. stoletja pozidali loški gospodje Hallerji, zato je nosil ime Hallerstein, slovensko ime pa izvira od koč, ki so nekdaj stale v bližini.

Oton Župančič je bil v Koči vasi v gosteh jeseni 1933 in pozimi 1934. Po več kot desetletju ustvar­jalnega molka je v tem mirnem in prijaznem kraju iskal navdih za nadaljnje ustvarjanje. Pre­vajal je Balzacovega Očeta Goriota, Gals­worthy­jevo Sago o Forsytih in Shakespearove drame. V posebno zbranih trenutkih pa je ustvarjal pesmi za zbirko Med ostrnicami. Talentiran risar je slikal tudi ostrnice, drevesa, pokrajino.

Pa še pesem iz zbirke Med ostrnicami:

Viri

• Oton Župančič: Med ostrnicami. Slovenska matica, Ljubljana, 1978
• Josip Vidmar: Znameniti Slovenci. Oton Župančič. Partizanska knjiga, Ljubljana, 1978
• Josip Vidmar: Obrazi. Državna založba Slovenije, Ljubljana, 1985

Kraj: Koča vas
Datum: neznano, okoli 1933
Avtor: neznan
Zbirka: Dejan Škarič
Skenirano: 4. 2. 2017
Oblika: fotografija

Leta 1947 zasnovani moški pevski zbor DPD Svoboda Loška dolina na tej sliki slavi svojo 40-letnico. Zborovodja je Viktor Žnidaršič, na slavnostnem koncertu pa poje sedemnajst pevcev.

Leto 1983    23 pogrebov   10 prireditev
     1984    22            19
     1985    24            15
     1986    19             8 (do oktobra)
     1987    27             6
     1988    18             5
     1989    21             9
     1990     3             3 (samo prvi kvartal)

Od leve stojijo:

• Ludvik Ponuda,
• Branko Plos,
• Franc Kovač,
• mogoče Jože Drobnič,
• Slavko Strle,
• dveh ni mogoče prepoznati,
• nato stoji zborovodja,
• na drugi strani pa sta Stane Mlakar – Antonov in
• Damjan Mlakar.

Na tem izseku:

• prvi je Stane Mlakar iz bloka (za razliko od Antonovega Staneta),
• potem Jakob Intihar,
• poleg njega Jože Avsec,
• zadaj Jože Žnidaršič,
• nato Tone Vesel,
• Tone Zgonc,
• zadaj Marjan Modic,
• nekdo, ki ga ne prepoznam in
• Janez Ravšelj.

Možje so svečano oblečeni, pod vratom imajo ( nove ?) metuljčke, na prsih pa rdeče nageljne.

Viri:

• Ludvik Ponuda, januar 2017, ustno
• zapiski Vinka Zgonca o delu MPZ DPD Svoboda Loška dolina

Kraj: Stari trg pri Ložu
Datum: 29. november 1987
Avtor: ni znan
Zbirka: Fani Truden
Skenirano: 21. 1. 2017
Oblika: fotografija

Za zimsko fotografiranje so učenci ostali v razredu.

Leta 1963 smo razglasili novo jugoslovansko ustavo, država je uradno spremenila svoje ime v Socialistična federativna republika Jugoslavija in Tito je dobil položaj dosmrtnega predsednika.

V Skopju je uničujoč potres porušil večino mesta in zahteval najmanj 1000 človeških življenj.

Rodil se je predsednik vlade Miro Cerar, no, Kennedyja so pa ubili.

• Prva klop: Drago Frlan, Lojz Debevec.
• Druga klop: Boris Kupšek, sva ga zgrešili.
• Zadaj: Martin Repolusk, Štefan Svet, Branka Bjeloševič.

• Prva klop: Majda Zupan, Ana Debevec.
• Druga klop: Alenka Albreht, Jelka Nosan.
• Zadaj: Milena Logar.

• Prva dva: Ivan Baraga, Zorko Trošt.
• Naslednji trije: Vinko Lovko, Žaro Štrukelj, Zdenka Udovič.
• Zadnji trije: Milan Steržaj, Janez Čekada, Marjan Braniselj.

• Prve štiri: Meta Demšar, Fani Bombač, Marija Ponikvar, Lada Lešnjak.
• Drugi dve: Anica Vidrih, Neda Smodila.
• Zadaj Pavel Stržaj in ob strani učitelj Metod Jenko, oče Mitje Jenka.

Vsi so se podpisali.

Viri:

• Anica Truden

Kraj: Rakek
Datum: 10. februar 1964
Avtor: neznan
Zbirka: Anica Truden
Skenirano: 19. 11. 2016
Oblika: fotografija

Štirje člani Moškega pevskega zbora DPD Svoboda Loška dolina so se na željo organizatorjev zadnjič zbrali za javni nastop leta 1997 na koncertu ob razstavi ročnih del v Kulturnem domu Stari trg, čisto nazadnje pa so člani nekdanjega zbora skupaj zapeli v slovo svojemu pevskemu kolegu Jožetu Drobniču leta 2000.

Prvi z leve je tenorist Ludvik Ponuda iz Pudoba, poleg njega Slavko Strle iz Podgore, naslednji je Jože Drobnič s Knežje Njive in zadnji Janez Ravšelj iz Viševka.

Leta 1997 zbor že dolgo ni več obstajal, veselje do petja pa je ostalo, tako da štirim pevcem na željo organizatorja ni bilo pretežko spet stopiti na oder.

Viri:

• Fani Truden, Stari trg, januar 2017, ustno
• Ludvik Ponuda, Pudob, januar 2017, ustno
• Razstava priznanj v prostorih Kulturnega doma Stari trg

Kraj: Stari trg, kinodvorana
Datum: 1997
Avtor: ni znan
Zbirka: Fani Truden
Skenirano: 21. 1. 2017
Oblika: fotografija

V sedmem razredu so se učenci fotografirali dvakrat. Enkrat februarja in drugič ob koncu šolskega leta. To je “poletna” fotografija.

• Drago Frlan,
• Štefan Svet,
• Lojzi Debevec,
• učitelj Metod Jenko,
• Darč Vengust,
• Martin Repolusk,
• Zorko Trošt.

Zadaj:

• Žaro Štrukelj,
• Vinko Lovko,
• Zdenka Udovič,
• Fani Bombač,
• Marija Ponikvar.

Spredaj:

• Janez Bajc,
• Pavel Stržaj,
• Milan Steržaj,
• Janez Čekada.

Zadaj:

• Anica Vidrih,
• Jelica Nosan,
• Ladica Lešnjak,
• Majda Zupan,
• Alenka Albreht,
• Neda Smodila.

Spredaj:

• Boris Kupšek,
• Ivan Baraga,
• Marjan Braniselj,
• Milena Logar,
• Branka Bjeloševič.

Tu pa se je podpisal le učitelj.

Viri:

• Anica Truden

Kraj: Rakek
Datum: 1964
Avtor: neznan
Zbirka: Anica Truden
Skenirano: 19. 11. 2016
Oblika: fotografija

Na sliki iz leta 1930 so člani družine Klammer iz Dolenje vasi. Neznani fotograf jih je slikal pred oljarno, kjer so takrat prebivali. Večji del oseb s slike smo v Starihslikah že omenjali, saj gre za dobro poznano družino iz naših krajev. Oblečeni so v boljša oblačila, skoraj zagotovo so ta dan nekaj praznovali. Zadaj se v daljavi vidita pobočje Javornika in naše presihajoče Cerkniško jezero.

Pisalo se je leto 1896, ko je iz avstrijskih Tirol, v Dolenjo vas prišel Martin Klammer. Razlog za njegov prihod je bila oljarna, last firme Brüder Unterweger iz Avstrije. Oljarna je začela z destilacijo eteričnih olj iglavcev že leta 1894. Po dveh letih sezonskega obratovanja se je zaradi širjenja proizvodnje olj pojavila zahteva po stalnem obratovanju in s tem potreba po poslovodji, ki jo bo upravljal. Prav s tem namenom je bil Martin Klammer, kot visoko kvalificiran delavec v Avstriji, s strani lastnika oljarne napoten v Dolenjo vas, kjer je postal poslovodja in obenem tudi stanovalec oljarne. Po osmih letih, natančneje 9. 11. 1904, se je poročil z Marijo Tavželj, ki je bila doma iz okolice Begunj. Rodilo se jima je pet otrok, štirje sinovi in hči. Klammerjevi so do leta 1932 stanovali v oljarni, potem so se preselili v svojo hišo v Dolenji vasi, kjer so imeli tudi trgovino in gostilno. Kljub temu je Martin Klammer ostal poslovodja v oljarni do začetka II. svetovne vojne, potem pa je le ta zaprla svoja in prenehala delovati.

Slovarček:

• Brüder Unterweger: brata Unterweger

Viri:

• Joži in Zvone Mele

Kraj: Dolenja vas
Datum: 1930
Avtor: neznan
Zbirka: Joži Mele
Skenirano: 6. 2. 2017
Oblika: fotografija

In ko so končno dobili svoj zadružni dom, so se krajani z veseljem udeleževali prireditev. Aktiv kmečkih žena je pripravil srečanja za dan žena. Pa čeprav so morale same prispevati kaj za pod zob, so se imele lepo. Andrej iz Čohovega je raztegnil svoj meh in za kratek čas so bile pozabljene vsakodnevne skrbi. Tudi gostilničar Bojan Bavdek je prispeval k temu, da so se vsaj enkrat na leto zbrale skupaj, saj jim je pomagal pri pripravi hrane in pijače.

Krajani so se radi udeleževali tudi predstav, kjer so s humorističnimi vložki nastopajoči pričarali nasmeh na utrujene obraze. Številčen obisk dokazujeta današnji sliki. Udeležili so se je tudi predstavniki Kmetijske zadruge, aktivni kmetje in drugi gostje iz Cerknice. Prireditev je vodil novinar Tone Urbas z Rakeka, zbrane pa zabaval humorist iz Ljubljane. Sodeloval je tudi pevski zbor Tabor iz Cerknice. Vendar je tokrat aktiv kmečkih žena poskrbel za širok nasmeh voditelja in humorista. V košari presenečenja je čakala prekajena spodnja svinjska čeljust, lepo zavit repek in krempelj.

Velika škoda je, da so taka srečanja že po nekaj letih zamrla. Šiviljske delavnice so se zaprle in prav tako ni več trgovine. Na žalost danes dom več ali manj sameva.

Viri:

• Rezka Pirman
• Damjana Žnidaršič

Kraj: Sveti Vid
Datum: 1982
Avtor: neznan
Zbirka: Danica Červek
Skenirano: 22. 11. 2016
Oblika: 2 fotografiji

Letnico nastanka fotografije sem določila po uniformi, ki je Avstro-Ogrska.

Tedaj sta na Rakeku raznašala pošto dva poštarja: Miha Trobec, na sliki, in Brunoslav Ölhofer. Leta 1933 sta oba praznovala trojni jubilej. Rodila sta se pred 60 leti, torej leta 1873. Na pošti Rakek sta se zaposlila leta 1901 in se poročila leta 1903. Služila sta v treh državah: Avstro-Ogrski, Kraljevini SHS in Kraljevini Jugoslaviji. Službovala sta vsak drugi dan po 24 ur in se pri delu izmenjavala. Nikdar nista bila na bolniški in samo enkrat na dopustu. Bila sta zavedna Slovenca in odločna pristaša narodne in državne enotnosti. Kljub vestnemu delu pa sta leta 1933 oba izrazila željo, da bi se upokojila. Kdaj sta dejansko se, mi ni uspelo ugotoviti. Poštar Trobec je umrl leta 1956, star 83 let.

Žalostno, da sem morala prebrskati nič koliko spletnih strani, da sem ugotovila, da je bil Miha Trobec oče moje sosede, Štefke Bučar.

Uniforma je zlikana in popolnoma čista. Bicikl pa se tako sveti, da se bojim, da je bil le fotografski rekvizit.

Da ne bi šlo v pozabo, je podatek zapisala Anica Truden.

Viri:

• Jutro: dnevnik za gospodarstvo, prosveto in politiko (08.10.1933), letnik 14, številka 236. URN:NBN:SI:DOC-GUUC4PQW from http://www.dlib.si

Kraj: Rakek
Datum: 1903
Avtor: neznan
Zbirka: Anica Truden
Skenirano: 19. 11. 2016
Oblika: fotografija

Lovci Lovske družine Cerknice so po končanem lovu naložili uplenjene košute na kmečki voz gumar. Petričov Jože pa jih je s konji odpeljal. Verjetno v lovski dom Zelše.

Skupni lovski pogoni se izvajajo od sredine oktobra do konca decembra v lovskih revirjih. Danes se do tam pripeljemo z avti in potem peš v revirju izvajajmo skupni lov. Takrat pa so morali prvo peš priti do gozda, po celodnevnem lovu pa hajd nazaj. V primeru uplenjene divjadi pa je moral nekdo najprej skočiti v vas po voz in konje, da so jih lahko odpeljali iz gozda. Na sliki sicer zadaj vidimo obris fičkota, s katerim so šli v tem pogonu morda vsaj po prevoz za košute. Zagotovo pa jih je večina prišla na zborno mesto kar peš.

Slika je posneta na hribu v Javorniku nad vasjo Zelše, ki se imenuje “Monte Guardiani”. Na tem mestu je včasih stala italijanska kasarna, narejena v času med obema svetovnima vojnama. Pred 2. svetovno vojno je namreč v bližini potekala jugoslovansko – italijanska meja, ki je nepravično presekala slovenski živelj na pol. V Javorniku je še danes nekaj imen, ki so ostala kot spomin na mejo. Srbska steza, Karavla, Fortin …

Z leve zadaj stojijo:

• Baraga Tone – Žlabr,
• Tone Braniselj – Kašče,
• Stane Braniselj – Kašče,
• neznan,
• Ivan Bordon.

Z leve v sredini:

• stoji Bojan Klančar,
• za njim Ivan Tekavec.
• V ospredju voznik gumarja Jože Opeka – Petričev iz Zelš.

• Prvi z leve Tone Krajnc – Krajnčkov.
• Prvi z desne France Klančar – Merganov.

Slovarček:

• gumar: kmečki voz z gumami

Viri:

• Tone Braniselj–Kašče

Kraj: Javornik
Datum: neznan
Avtor: neznan
Zbirka: Lovska družina Cerknica
Skenirano: 22. 10. 2011
Oblika: fotografija

Poslednje leto skupaj, tako na fotografiji kot v šolskih klopeh.

Pisatelj znanstvene fantastike Isaac Asimov je leta 1964 za New York Times predstavil svoja videnja tega sveta čez 50 let. In kaj je povedal? Ljudje se bodo odmikali od narave in si ustvarjali okolje, ki bo bolj po njihovi meri. V kuhinjah se bodo pripravljali “avtomatske obroki”. Roboti leta 2014 ne bodo ne pogosti ne pretirano dobri. Veliko naporov bo vloženih v razvoj avtomobila, ki vozi in misli brez voznika. Načini komunikacije se bodo zelo izboljšali. Osebo na drugi strani zveze bo mogoče videti, zaslon pa bo uporaben tudi za branje dokumentov, knjig ali gledanje fotografij. Leta 2014 bo na svetu 6.500.000.000 Zemljanov in 350.000.000 Američanov. Asimov je podcenil rast svetovnega in precenil rast ameriškega prebivalstva. Leta 2014 bo le še peščica manj zahtevnih rutinskih del, ki jih bodo ljudje opravljali bolje kot stroji. Ljudje bodo vse bolj postajali asistenti strojev. Koliko se je zmotil, presodite sami.

• Franc Vesel,
• Emil Kobe,
•  Janez Bajc,
• Milan Zorko in
• učitelj Mitja Jenko.

Spredaj:

• Valentina Novak.

Druga vrsta:

• Vinko Lovko,
• Franci Udovič,
• Metka Demšar,
• Alenka Albreht,
• Marija Ponikvar.

Zadaj:

• Alojz Debevec,
• Drago Frlan,
• Zoran Trošt,
• Darč Vengust.

Desna vrsta od spredaj nazaj:

• Fani Bombač,
• Marija Štefančič,
• Neda Smodila,
• Milan Steržaj,
• levo od njega Anica Vidrih,
• stojita Žaro Štrukelj in
• Marjan Braniselj.

Pa še vsi podpisi.

Viri:

• Anica Truden

Kraj: Rakek
Datum: 1965
Avtor: neznan
Zbirka: Anica Truden
Skenirano: 19. 11. 2016
Oblika: fotografija

Slika je shranjena v albumu našega ata. Pri takratni “štjlngi” je sodeloval kot godec in starejši prijatelj. Sam se je isto leto julija vrnil domov iz odsluženega dvoletnega vojaškega roka. Po tem podatku in po v ozadju slike vidnem stročjem fižolu na “rajžnih” sklepamo, da je slika nastala avgusta ali septembra 1953.

• Prvi z leve je Kovačev Ivan (Sveti Vid), čez rame ga objema Ivan Zadnikar (Čohovo), sledi Pajkov Stane (Ravne), nazdravlja mu Slavko Doles (Jeršiče) in z litrom v roki Rotov Jože (Ravne).
• Zadnji stoji voznik Bojan Bavdek.
• S harmoniko v naročju sedi Alojz Hiti (Osredek) in še godec iz Ponikev, njegovega imena se ne spomnimo.

Gostilna v vasici Cajnarje se je uradno imenovala Točilnica KZ Cajnarje, kar je lepo vidno iz napisa. Slavko pa se spominja, da so jo domačini imenovali “Pajzl”.

.

Zadnja stran slike z novejšim podatkom.

Slovarček:

• štjlnga, štelunga: nabor rekrutov
• obrajtan: občudovan, zaželjen, cenjen
• rajžen: natič; leskova palica, po kateri se ovija stročji fižol (visoki fižol)

Viri:

• Slavko Doles

Kraj: Cajnarje
Datum: 1953
Avtor: neznan
Zbirka: Danica Červek
Skenirano: 23. 1. 2017
Oblika: fotografija

Neznan fotograf je napravil lep posnetek na Rakeku, ko prihajajo nedeljsko odpravljeni domačini k sv. maši v farno cerkev na Rakeku. Po sencah sodeč je bilo to zgodaj dopoldne in je bil verjetno praznik ali pa žegnanje na Rakeku, da je bila maša dopoldan. Takrat Rakek še ni bil fara, ampak le podružnica fare Unec.

Po starosti otrok sklepam, da je bilo to leto 1942 ali 43. Prav gotovo so pripešačili na Rakek po poti za Orlekom, saj je bila ta pot najkrajša iz unške nove vasi do Rakeka.

• Tonček,
• Ivanček,
• Tončka Ivančič.

Na hrbtni strani fotografije je odtisnjena številka naročila.

Prispevek je napisala: Ana Ivančič.

Kraj: Rakek
Datum: 1942/43
Avtor: neznan
Zbirka: Ana Ivančič
Skenirano: 2. 3. 2017
Oblika: fotografija

Na sliki je pogled na zimsko-zgodnjespomladan­ski Lož pred vojno, domnevno okoli leta 1935, in sicer s starotrške strani, izpod Malega vrhka. Vidi se lipov drevored, kapelica, Mlakarčkova gostilna in hiša nasproti, kjer je bil do obnove oziroma ponovne gradnje na portalu napis z vklesanim imenom zidarskega mojstra, ki jo je napravil. Desno sta notarjeva ter hiša krojača Škrbca. Če nisem v zmoti, se je zadnji Loški notar pisal Poznič. Menda v Ložu obstaja celo ljudska pesem o notarju – jo kdo od bralcev mogoče pozna?

Lož so avgusta 1942 požgali Italijani, po vojni pa je bil obnovljen in postal zelo drugačen kot je bil prej. Tu se vidijo tedanji skednji, kapelica, Lončičeva hiša, zadaj ena od številnih loških gostiln, po domače imenovana Pri Mlakarčku – zdaj je tam okrepčevalnica z duhovitim imenom Edina v mestu (… naj ji bo malo zastonj reklame, saj smo sami domači …). Te stavbe še stojijo, saj ob požigu Loža avgusta 1942 edine niso zgorele in so ene redkih, ki so še take kot pred vojno. Lesenih skednjev pa razen enega ni več, po vojni pa je bila sezidana tam še ena Mlakarčkova domačija, ki pa z gostilno nima zveze.

Križna gora na tej sliki s cerkvijo na vrhu od daleč ni videti drugačna kot danes, a v resnici je: romarska hiša in župnišče imata na sliki še streho in ne razpadata kot zdaj, tudi tedanjega vrta ni več. Na Križni gori je odraščala pisateljica in pesnica Magda Sražiščar – Magduška, Kriška Magda, avtorica povesti Ciganka, Dvoživke in drugih. Pesmi je objavljala v Kmečkem glasu ter na radiu Ljubljana in prejela kar nekaj priznanj zanje, gotovo pa je bilo zanjo največje priznanje velika popularnost in množično branje njene Ciganke, ki je izšla v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja.

Na tem izseku je spredaj kapelica, ki je bila leta 1963 ob začetku gradnje Kovinoplastike porušena, kip Matere božje iz nje pa naj bi bil v župnišču Stari trg. V notarjevi hiši so bili nekaj časa poslovni prostori Kovinoplastike, pozneje pa je bila porušena. Za notarjevo hišo je bila stavba, v kateri je bil pred vojno med drugim zapor (iz njega je pobegnil revolucionar in politik France Popit), pozneje v zgornjih prostorih stanovanje direktorja Kovinoplastike, v osemdesetih letih pa spodaj zametki obratne ambulante Kovinoplastike in zgoraj računovodstvo.

Na njivah, ki jih vidimo, zdaj stojijo tovarniške hale Kovinoplastike, cesta pa je speljana drugod. Na tem izseku je na levi hiša, kjer je bil pred vojno zdravstveni dom, zgoraj s stanovanjem zdravnika Mejača, spodaj pa ordinacija in celo ena ali dve bolniški sobi. Poleg je še enkrat notarjeva hiša, čisto na desni pa hiša krojača Škrbca. Kako rečejo kamnitemu hribu na sliki pa ne vem. Mogoče je kar to Kamni hrib; eden od gričev v okolici Loža pa je to zagotovo – če ne ta, pa kakšen drugi …

“Moje rodno mesto, katerega ne bom nikdar pozabila – Lož.” Tako je zapisala Mimi Bravec, ki je domači kraj zapustila še mlada, saj je odšla na šolanje v Ljubljano, Skopje in Zagreb, a se je vanj vedno rada vračala. Fotografija je iz njenega albuma, ne vemo pa kdo jo je posnel.

Viri:

• Valči Gačnik, februar 2017, ustno

Slovarček:

• špancirštok: sprehajalna palica
• arežen: ostro rezilo z ročajem, ki se uporablja za čiščenje kož
• garbati: čistiti notranjo stran kože med pripravo na strojenje

Kraj: Lož
Datum: 1935?
Avtor: ni znan
Zbirka: Miloš Toni
Skenirano: 22. 2. 2015
Oblika: fotografija

Slika iz leta 1929 je nastala v Cerknici. Motorist je Anton Mele, znani cerkniški podjetnik kovinarske in avtomehanične stroke, ki se s svojo Beso pelje po cesti iz Dolenje vasi proti Cerknici. Neznani fotograf ga je slikal pred njihovo hišo. Na levi strani se vidi poslopja Jagenške domačije z žago Danes je tu del ceste pred avtobusno postajo, nasproti frizerskega salona Maša. S tega mesta se danes Jagenških stavb ne vidi, ker je ta stran ceste zaraščena z grmovjem.

Oblačila bolj spominjajo na delovno obleko, motoristična so samo očala, pa še ta niso nameščena na očeh. Verjetno je šlo samo za krajšo vožnjo. Kot večino motorjev iz tistih časov tudi ta nima luči, ker le ta ni bila tovarniško vgrajena, niti ni bila obvezna. Ima pa veliko troblo, ki je bila verjetno bolj za okras, kot za uporabo, saj so v tistih časih motor zagotovo prej slišali kot pa videli.

Motor je 350 kubični BSA, model L25, iz leta 1925. Proizveden je bil v angleškem podjetju Birmingham Small Arms Company (BSA), ki je izdelovalo vojaško in civilno strelno orožje, vozila in motorna kolesa ter drugo vojaško opremo.

Na prednjem blatniku motorju je registracija SL.595. Po razpadu Avstro-Ogrske in ustanovitvi Kraljevine SHS so imela vozila v naših krajih registracijo z začetnima črkama SL in številko. Te oznake so veljale do leta 1929, po nastanku Kraljevine Jugoslavije, so jih nadomestile tablice z modro pasico in rdečo številko 2. Veliki obroči na kolesih so zavore.

Zadnja stran fotografije ima obliko razglednice, kar je bilo takrat običajno.

Slovarček:

• Besa: motorno kolo znamke BSA
• trobla, troblja: zvočna signalna naprava pri motornih vozilih
• mašina: stroj, motor

Viri:

• Joži in Zvone Mele
• https://www.facebook.com/permalink.php?story_fbid=544986335649183&id=437853429695808

Kraj: Cerknica
Datum: 1929
Avtor: neznan
Zbirka: Joži Mele
Skenirano: 6. 2. 2017
Oblika: fotografija

Takole nasmejani smo se postavili pred fotografa sosedje različne starosti. Kdo ve kateri fotograf je zašel na Rudolfovo kar takole navadno nedeljo popoldne, kar sklepam po oblekah, ki niso najboljše (zahmašne) in tudi ne delavniške. Po drevju sodeč, ki nima listov sklepam, da je bilo to pomladi, prav gotovo pa leta 1955.

V tem obdobju smo že malo boljše živeli, vojni časi so se odmikali in čisto počasi prihajali boljši časi. Kar je najvažnejše, leta 1952 smo dobili elektriko, da nam ni bilo treba likati z likalnikom na žerjavico in svetiti s petrolejko. V trgovini so se dobile stvari, ki jih do takrat sploh nismo poznali, nismo več doma pražili ječmena za belo kavo, saj smo lahko kupili v trgovini projo, cikorjo in celo divko.

Tekstilno blago se je že dobilo v prosti prodaji v Ljubljani pri Janezu, pa tudi v trgovini Matičič v Begunjah smo lahko kupili kakšen meter tetre, ki je bila namenjena za plenice mi pa smo iz tega blaga sešili zavese. Nekaj let nazaj smo dobili blago samo, če smo prinesli prodat zobotrebce in nam je ga. Matičič zamenjala za tekstil.

Tudi pralni prašek Zlatorog smo si privoščili in celo kupljeno milo smo začeli uporabljati. Do takrat so naše mame prale perilo z doma narejenim milom in ga kuhale v bukovem lugu. V velik lonec je mama dala pepel od bukovih drv in zalila z vodo. To je sproti mešala, da je zavrelo, potem pa je stalo nekaj ur, da je padel gost pepel na dno lonca in to tekočino dodala vodi s katero je zalila perilo v čebričku, da se je močilo čez noč. Milo smo kuhali doma iz svinske maščobe ali govejega loja, ki smo ga kuhali nekaj ur, dodali lužni kamen in pustili počivat toliko časa, da je stopljena maščoba priplavala na vrh. To smo zlili v primerno posodo, še najbolje na lesen perivnik, da se je masa strdila. Ko je zorelo kak teden, smo milo razrezali na kose in bilo je pripravljeno za uporabo. Perilo smo dobro namilili, ga sprali v topli vodi in dali kuhat v prej omenjen bukov lug. Če je bil lug močan, je bilo perilo zelo belo, se je pa po takem pranju prej strgalo.

Časi so se potem hitro spreminjali in z njimi tudi navade ljudi in sedaj se takega življenja le še malokdo spomni.

Spredaj so otroci:

• Karlinca Štritof, Korletava, oblečena v klotasto haljico,
•  zraven Frenk Tekavec, Bahnetov, ki je v rekelčku in kravati,
• pa še mala vedno nasmejana Romanca Štritof tudi Korletava, v karirasti plisirani kiklci.

• Zadaj z leve je Ana Tekavec – Bahnetava mama,
• pred njo Ana Tekavec – Bahnetava Ančka,
• poleg nje Marija Rudolf – Zorcava Mima in
• Draga Štritof – Korletava Draga.

Slovarček:

• tahmašne obleke: boljše obleke, ki smo jih nosili k maši
• delavnške obleke: obleke za vsak dan

Prispevek je napisala: Ana Ivančič.

Kraj: Rudolfovo
Datum: 1955
Avtor: neznan
Zbirka: Ana Ivančič
Skenirano: 2. 3. 2017
Oblika: fotografija

Sneguljčica je ena najlepših pravljic za otroke in je bila zato tudi velikokrat uprizorjena, kot igra, muzikal ali film. Slednji je najbolj znan v Disneyjevi režiji in je tudi prvi celovečerni risani film. Tudi učenci rakovške glasbene šole so uprizorili Sneguljčico in njihovi kostumi prav nič ne zaostajajo za filmskimi. Še več. Glede na skromna sredstva, ki so bila na razpolagajo, jim je uspelo neverjetno.

Leta 1812 sta brata Grimm izdala svojo prvo zbirko pravljic in ta je bolj spominjala na grozljivko. Naslov je bil preprost – Grimmove pravljice in Sneguljčica je bila pod zaporedno številko 53. Glede na to, da sta bila jezikoslovca, je bil jezik pust in akademski in kot tak nezanimiv za širšo javnost, pravljice pa so imele dolge uvode in številne opombe. Akademiki knjige niso toplo sprejeli. Presenečenje pa je bilo, da je navdušila otroke. Kot akademika sta živela v revščini in na pravljice sta začela gledati kot na pot iz nje. Ob drugi izdaji je Jakob dejal, da morata pravljice izboljšati. Le-to je trajalo 40 let. V tem času je izšlo sedem izdaj, v katerih sta uporabila bolj živ jezik in odstranila tabu teme, kot so nezaželena nosečnost, incest, nasilje, kanibalizem in krvoločne matere.

In kakšna je bila prva verzija Sneguljčice? Danes bi jo prepovedali. V prvi izdaji je Sneguljčico hotela ubiti lastna mati, saj je bilo dete krivo, da ni bila več najlepša ženska na svetu. Lovcu je ukazala, naj Sneguljčico ubije in ji prinese njena jetra in pljuča, da si jih bo pripravila s soljo in pojedla. Na koncu dobi mati primerno kazen. Na Sneguljčičini poroki je morala plesati v razbeljenih železnih čevljih in ni mogla prenehati, dokler ni odplesala v smrt.

• Marjan Šuštaršič,
• Ladi Frelih,
• Anica Vidrih,
• Nataša Hladnik – Sneguljčica.
• Spredaj čepijo še trije, ki jih na izrezu ni in jih tudi nismo spoznali.

Zadaj:

• Manja Haluza,
• Mira Vidrih,
• Srečo Richly.

Spredaj:  

• Evgen Pegan,
• neznan,
• Ida Bencek,
• neznan.

Kar dva zapisa, to bo pa res držalo.

Viri:

• Mira Vidrih, por. Truden
• Tatar, M. The Hard Facts of the Grimm’s Fairy Tales. Princeton, New Jersy, ZDA: Princeton University Press, 2003.

Kraj: Rakek
Datum: 1955
Avtor: neznan
Zbirka: Anica Truden
Skenirano: 19. 11. 2016
Oblika: fotografija

Vesela druščina mladih ljudi se je dala fotografirati med šolskimi počitnicami. O sliki je na voljo le skromen podatek iz albuma z dodatkom v oklepaju: Planina, počitnice 1932 (tudi obisk v Cerknici pri stricu dekanu). Pod fotografijo pa piše: “V Gallatievem čolnu”. Spraševal sem se, kje v Planini bi bila lahko posneta. Kdo so bili dekleta in fantje, ki so pozirali v čolnu?

Dekleta in fantje, fotografirani v čolnu, prijateljice in prijatelji, so očitno preživljali prijetne počitnice. Zanimiv je drevak, položen na suhem, v katerem so se fotografirali. Takih čolnov danes v Planini ni več videti. Tudi leta 1932 je očitno voda na Planinskem polju zelo narasla, kajti takrat je utonil nek fant iz Jakovice pri prevažanju s čolnom. Promet med poplavo je bil omejen na prevoze s čolnom. Poplave na polju so v preteklosti pomenile pomembno prometno oviro [2]. Dobro se spominjam, da mi je nekoč pripovedoval ded Ivan, da se je lahko do Planine pripeljal le s čolnom. Drevak danes izdelujejo in uporabljajo le še na Cerkniškem jezeru [3]. Lepo bi bilo, če bi se vrnil tudi na Planinsko polje in bi tako tudi tu ohranjali kulturno dediščino.

Na sliki sem prepoznal le enega mladeniča, ki je kasneje postal moj oče (sedi, četrti z leve). Kdo bi bili drugi ne vem, saj v albumu ali na hrbtni strani snemljivih fotografij niso zapisana njihova imena, le podatek, da je bilo avgusta leta 1932. Lepo so oblečeni. Tri dekleta in pet fantov. Fantje so v belih srajcah, vsi so praznično oblečeni. Slika je morda nastala v nedeljo ali ob prazniku. Najzrelejše deluje mladi mož z očali in povsem v belem (prvi z desne). Kaže, da so bili vsi dobre volje. Sklepam, da so šli skozi vas, zagledali čoln pred hišo ter se v njem fotografirali.

Pod to sliko v albumu je Marjan (prvi z leve) zapisal: “Pred Gallatiem”. Zato sem pomislil, da mora biti posneta v neposredni bližini poslopja, pred katerim je ležal čoln. Mladi hodijo po makadamski cesti, ki je takrat peljala skozi Planino in je nekdaj povezovala Dunaj s Trstom, po prvi svetovni vojni pa jo je presekala meja v Kačji vasi. Tak kamnit zid pa je še danes nasproti Kulturnega doma Miroslava Vilharja.

Viri:

• [1] Družinsko drevo Smiljane Ivanc – https://www.myheritage.si
• [2] Ivan Gams: Poplave na Planinskem polju, ZRCSAZU Geografski inštitut Antona Melika, Geografski zbornik, letnik 20, leto 1980
• [3] Aktualno pri nas – Drevak, SLIVNIŠKI pogledi, glasilo občine Cerknica, februar 2016

Kraj: Planina
Datum: avgust 1932
Avtor: neznan
Zbirka: Janez Lavrenčič
Skenirano: 18. 11. 2015
Oblika: 2 fotografiji

Kot vidimo, je bil mrliški voz zelo lepo izdelan. S svojo obliko in spoštljivo podobo je služil za prevoz pokojnika na zadnji poti od domače hiše do pokopališča. Kadar ga niso uporabljali, je bil spravljen v stavbi poleg totenkambre na cerkniškem pokopališču.

Voznik mrliškega voza na sliki je bil Jože Kranjc, vprežena pa je imel svoja konja. V tistem času je v ta voz vpregel svoj par konj tudi Jože Mivec – Zajčkov, kar nam da vedeti, da ni bilo stalnega voznika ali vprege konj. Najbrž je bil še kdo, vendar mi tega ni uspelo izvedeti. V poštev so prišli le konjarji, ki so imeli ustrezen par konj, še najbolj pomembno je bilo, da so bili konji umirjeni in navajeni večjega števila ljudi. Takih konjskih vpreg pa takrat ni bilo prav veliko. Pred uvedbo mrtvaškega voza so pogrebci, praviloma to niso bili sorodniki pokojnega, krste nosili do pokopališča. Verjetno so jih tudi potem, ko je že obstajala možnost uporabe mrliškega voza, le da si ga niso mogli vsi privoščiti, ker je bilo to verjetno kar drago. Poleg tega je bila bližina oziroma oddaljenost pokopališča največkrat odločilna, ali so umrle nosili ali peljali. Nošenje krste je znalo biti tudi naporno, sploh, če je bila pot do pokopališča dolga ali pa slabo vreme. Vse skupaj je bilo še težje, če so bili pogrebci, ki so nosili krsto, različno visoki in narobe razporejeni Takrat je bilo najtežje najvišjemu, saj je nosil dosti več bremena kot drugi.

Sčasoma se je uvedel namenski voziček za prevoz krste, ki so ga vodili štirje moški. Pri vozičku pa je bila lahko težava sneg ali luknjasta pot. Ko je šel pogrebni sprevod skozi Cerknico, so bili ljudje vedno uvidevni in so avte ustavili in ugasnili, ali pa so se umaknili v stransko ulico.

Skrajno levo, za konjem, je Jože Kos, voznik mrliškega voza pa je Jože Kranjc. Ob pogrebnem vozu je prvi Polde Kos, za njim je Lojze Obreza – Cibkov, zadnji pa je Alojz Marolt – Krištan.

Na levi strani je Bartolova hiša, kjer je bilo sedlarska delavnica, kar se vidi tudi iz table nad vrati delavnice. Na tem mestu je danes pošta, zadaj pa se vidi občina.

Zapis na hrbtni strani fotografije nam pove, da je bil 1958 pogreb Pepka Turšiča.

Slovarček:

• totenkamra: mrtvašnica

Viri:

• Joži in Zvone Mele

Kraj: Cerknica
Datum: 25. 9. 1958
Avtor: neznan
Zbirka: Joži Mele
Skenirano: 6. 2. 2017
Oblika: fotografija

Zadružništvo ima na Uncu kar dolgo tradicijo. Tako so Unčani sami ali v sodelovanju z Rakekom ustanovili številne zadruge.

• Po maši v nedeljo, 19. julija 1931, so na Uncu ustanovili Pašno in gozdarsko zadrugo in 20. julija 1931 so šli Ivan Puntar – Štacnar, Majerjev Tone, Malnar, Špelnik in Hlad na sodnijo registrirat podpise za zadrugo.
• 2. januarja 1934 so na Uncu ustanovili kmetijsko društvo, ki so jo potem preoblikovali v zadrugo. Tako so v februarju 1934 organizirali prodajno zadrugo in 7. februarja pripeljali v skladišče pri Škulju prvo moko. Svoje trgovine so imeli na Uncu in Rakeku. Trgovci so zaradi konkurence pihali od jeze. V kriznih časih so namreč kmetje na veliko organizirali nabavno-prodajne zadruge, kjer so člani zadruge pridobili cenejše izdelke in blago, ki so ga potrebovali. Trgovini sta kar uspešno delovali, več težav pa so imeli z ustanavljanjem in poslovanjem zadružne mesnice. S prodajo mesa je nabavno-prodajna zadruga pričela v mesnici Bučar na Rakeku 17. novembra 1934, vendar so že na začetku naslednjega leta s to dejavnostjo prenehali. Po petletnem delovanju so 28. aprila 1940, zaradi nezvestobe članov in zajedanja ukinili poslovalnice in 2. in 5. maja predali blago Mariji Ule, ki je odprla privatno trgovino. Kaže pa, da so vojne razmere spet spodbudile delovanje zadruge, saj poslovna poročila za medvojno delovanje zadruge, ki ji je ob začetku vojne uspelo rešiti vse premoženje in pomembnejše knjige in zapiske, kažejo tako. Nabavno-prodajna zadruga je tako poslovala v omejenem obsegu zaradi težav pri dobavi blaga in omejitvam prometa tudi v letu 1942 in 1943.
• 4. marca 1934 je bil v šoli na Uncu še ustanovni občni zbor Živinorejske zadruge.
• Februarja 1939 je bila na Rakeku ustanovljena Lesna zadruga z namenom, da od svojih članov prevzema les, ga predeluje in čim bolje unovči.
• Leta 1930 je bila na Rakeku ustanovljena Zadruga nakladalcev in razkladalcev lesa.
• Po drugi svetovni vojni so na področju preskrbe prebivalstva najprej delovale NAPROZA (nabavno prodajne zadruge; leta 1946 je bil ustanovljen kmetijski odbor Naproze v Ševarjevi hiši na Rakeku), in to nekaj časa še z delujočimi zasebnimi trgovinami (te so bile nato ukinjene).
• Kmetijska zadruga Unec je začela poslovati 25. februarja 1948 v nacionalizirani hiši sinov generala Maistra, tu je ostala vse do leta 1950, ko so pisarne in trgovino preselili v novi zadružni dom. V Maistrovem hlevu so bili prvi zadružni konji, pod ostrešjem pa krma in zadružni kmetijski stroji iz nekdanje Jugoslavije. Zadruga je imela tudi svojo ekonomijo v nacionaliziranih prostorih Matičiča v Novi vasi.

  Kmetijska zadruga Unec je bila zelo aktivna, ukvarjala se je z odkupom živine, lesa, lesenih obročev, imela je hranilno-kreditno službo, na ekonomiji se je ukvarjala z rejo prašičev, piščancev, pitanjem govedi, imela je trgovino, mesnice, gostinstvo, v času, ko je bila omejena obrtna dejavnost posameznikov je imela pleskarje, zidarje, tesarje, mizarje …

  Imela je tudi kmetijsko pospeševalno službo in v tem okviru je gotovo bila tudi razstava in ocenjevanje živine na Uncu.

Žal je posnetek premalo oster in mi ni uspelo prepoznati posameznih oseb. Mogoče jih bo kdo le prepoznal.

Živinče se na ogled pred ocenjevalno komisijo postavi.

Možje, naslonjeni na ograji, spremljajo ocenjevanje živine.

Žal manjkajo osnovni podatki, leto, koliko živine je bilo na razstavi, kdo so osebe na sliki.

Viri:

• Ivan Puntar Štacnar. 2009. Moje delo, doživetja in pogledi. Dnevnik 1923-1943. Založništvo Jutro. 568 s.
• Franc Perko. 2008. Vasi v objemu železnice. Založništvo Jutro. 496 s.

Kraj: Unec
Datum: po moji oceni leta 1956
Avtor: neznan
Zbirka: Franc Perko
Skenirano: 13. 12. 2017
Oblika: fotografija