Rozalija Eger je vodila eno izmed štirih ljubljanskih tiskarn od leta 1829 do 1871, skupaj z Jožefom Blaznikom. V njeni tiskarni je bila urejena prva litografija. Tiskali so monografske publikacije, glasbene tiske, periodična glasila, pratike, letna poročila društev in drobne tiske.

Čisto lahko rečemo, da je fotografija nastala v zaodrju, saj so predstavo odigrali kar pod obdetim Zalarjevim kozolcem pri Svetem Vidu, ki ga vidimo zadaj. Iz preprostih kostumov, ki so jih najverjetneje izdelali sami, dokaj dobro prepoznamo posamezne igralske vloge v igri, ki jih lahko razberemo iz priložene povezave pod prispevkom.

To je še ena izmed amaterskih gledaliških predstav, ki so jih nekoč v naših krajih množično prirejali na vse možne načine, od večjih in velikokrat predvajanih, do manjših in samo nekajkrat odigranih. Na strani Stareslike smo objavili že kar nekaj slik o teh gledaliških predstavah in zagotovo tudi ta ni zadnja. Bolj kot zadovoljstvo, me ob tem spoznanju preseneča, da so naši ljudje kljub težkemu življenju in pomanjkanju našli čas in voljo za organizacijo in igranje v gledaliških igrah. Vse to da slutiti o močni kulturni ozaveščenosti in pa seveda o veliki želji po druženju in sprostitvi.

• neprepoznan,
• Franc Pirman,
• Pepca Makovec z Rudolfovega,
• neprepoznan.

Spredaj z leve:

• Cveto Novak iz Sv. Vida,
• Angela Srnel s Čohovega,
• Anton Bavdek s Čohovega.

• Lojze Sernel s Čohovega,
• Frenk Žnidaršič iz Sv. Vida.

Spredaj z leve:

• Nežka Rudolf,
• Jože Makovec z Rudolfovega,
• gospa Gosar, učiteljica iz Logatca (imena ne vemo).

• Janko Pirman iz Sv. Vida,
• Gabrijela Samsa z Gore nad Sodražico, učiteljica,
• Lojze Hiti iz Raven.

Res je Avstralija daleč, ampak preden se ob nekaj spotikaš, preveri imena, da se ne bo treba meni spotikati obnje. Škocjan za enkrat še ni na Dolenjskem, Pavel Kunaver je bil pa tudi že tedaj precej znan.

Obisk Rakovega Škocjana, posebej hotela, se je po otvoritvi bara močno povečal. Imel je mednarodni program z dvema strip tease plesalkama. To je bilo tisto, ker je vleklo obiskovalce. Prvič v zgodovini je na Notranjsko prišel kanček nočnega življenja, kot so ga poznali v večjih središčih bivše domovine in po svetu. Že ob odprtju, ko se turistična sezona sploh še ni začela in se bar na širšem območju še ni uveljavil, so prodali poprečno 35 vstopnic na večer kar je pomenilo dve-tretjinsko zasedenost. S tem so bili pokriti vsi stroški obratovanja. Ob vikendih pa je bil naval tolikšen, da je postal bar premajhen za vse obiskovalce. Natakar na sliki je tedaj v šali dejal, da bi morali prodajati še vstopnice za stojišča.

Obisk je bil tolikšen, da je podjetje Škocjan začelo razmišljati celo o najemu zasebnih vikend hišic, da bi lahko prenočili številne goste. Štirinajst ležišč v hotelu je namreč skoraj v celoti zasedalo osebje in nastopajoči umetniki.

Nataša Podobnik, kuharica, skrajno desno Tone Kovač, natakar iz Prezida.

Spredaj: Milan Zorko, Jelica Nosan, Marija Ponikvar, Polona Mlakar, Ivo Gornik, Martin Repolusk, Boris Kupšek.

Spredaj: Lojzi Debevec, Pavel Stržaj, Marko Podobnik, Branka Bjeloševič, Janez Čekada, Vinko Lovko, Štefan Svet, Ivan Baraga, Zoran Trošt.

Svetilničarje so imele le večje postaje, na manjših postajah je naloge svetilničarja opravljal kretnik ali čuvaj. Pred elektrifikacijo so svetilničarji imeli veliko dela, saj so morali vsak dan zjutraj pogasiti svetilke, jih očistiti in napolniti (karbid, petrolej) in jih zvečer prižgati. To so bile predvsem svetilke na signalih, kretnicah, zapornicah in v prostorih.

Ko so postajo elektrificirali, se je delo svetilničarjev po obsegu zmanjšalo, saj so vsi prostori dobili električno razsvetljavo, prav tako je postaja dobila električno vso zunanjo razsvetljavo.

Ko so pred leti posodobili signalnovarnostne naprave, je odpadla petrolejska razsvetljava signalov in kretniških nastavkov, zamenjala jo je električna razsvetljava. Prav tako so odpadle tudi petrolejske svetilke prometnega osebja, nadomestile so jih akumulatorske svetilke. V ta namen ima postaja polnilec za prenosne akumulatorske svetilke.

• Belčeva hiša je sedaj prazna, prav tako Kranjča.
• Jožetova je popolnoma obnovljena in v njej občasno prebiva nečak omenjene Micke.
• Gorenja Fəžnarjeva je bila prodana in služi kot vikend.
• O Tavžljevi hiši ni več niti sledu …
• Dolenja Fəžnarjeva hiša je tudi prenovljena in »živa«, saj v njej živi in s sinovo pomočjo (ima družino in 4 otroke) še res kmetuje Jože Korošec – Fəžnarjev (ga ni na sliki).
• Breščo hišo so podrli in na istem mestu sezidali novo. Tudi ta je še »živa«, a živine pri hiši ni več.

Na sliki je pet mladih moških, ki so se v lepem in sončnem vremenu postavili pred leseno pregrado, ki pa ni navadna pregrada, ampak je v resnici jez. Pravzaprav možakarji stojijo na dnu še suhega novo nastajajočega umetnega jezera.

Vsa dela so člani turističnega društva, s pomočjo domačinov, opravljali prostovoljno in največ sami. Material za izdelavo jezu, predvsem deske in tramove, so nabavili po okoliških domačijah. Tramovi so bili skupaj zbiti s klamfami, deske pa na tramove z žeblji. Vse skupaj je bilo na tleh skrbno utrjeno z zemljo in ilovico. Po končani zajezitvi se je voda uspešno zbirala in tam je dejansko res nastalo jezerce. Na žalost pa je bilo zgodbe z jezerom tudi hitro konec. Ob prvem neurju je voda v jezeru preveč narasla, jez ni zdržal pritiska vode in se je podrl. Voda iz jezera je z ostanki podrtega jezu odtekla v potok Zalo in dalje proti Iški. Domačini so les od jezu videvali globoko v Iški še dolgo po tem.

Tudi o tej nesreči je bil leta 1966 objavljen članek v časopisu Glas Notranjske (povezava spodaj). Članek, ki je bil napisan o lepotah Vidovske planote in o razvoju turizma v Žilcah se je v enem delu glasil takole:

” Da, tudi na tej planoti je jezero, zdaj še samo jezerce. Prizadevni domačini so že zajezili bližnji potok, toda neurje jim je jez podrlo. Bili so žalostni. Toda odnehati nočejo. Pravijo: Zdaj moramo jez bolj strokovno narediti, da bo dovolj odporen, če voda v potoku naraste”

Kljub temu so po tem projekt jezera opustili. Na jezero so jih še dolga leta spominjali ostanki lesenih tramov, vkopanih na mestu, kjer je bil nekdaj jez.

• Franc Doles,
• Bojan Bavdek (gostilničar).

• neprepoznan,
• moški za njim bi lahko bil Miro Bavdek iz Jeršičev, ki se je dosti angažiral pri sami izdelavi jezu;
• Anton Bavdek.

Sketova “Miklova Zala” je v Špicarjevi priredbi doživela na stotine uprizoritev na različnih odrih, v dvoranah in na prostem, doma in širom po svetu. Predstava je postala nekakšno prepoznavno znamenje slovenstva, saj je lik Miklove Zale že pred gledališko uprizoritvijo veljal za simbol ljubezni in zvestobe do naroda, domovine in krščanske vere.

Spominjam se, da smo kar v nekaj tovarn prinesli “nesrečo”, saj se jim je ravno takrat, ko smo prišli na obisk, kaj pokvarilo. Tako je bilo tudi v tovarni pohištva Polzela, kjer naj bi si ogledali izdelavo tiskanega pohištva, pa se jim je ravno tedaj pokvarila linija za tiskanje. Saj nam je bilo tudi tako zanimivo – če ne še bolj.

Pust je ljudi združeval vedno, morda tudi zato, ker se našemljeni niso poznali. O tem priča tudi moja zgodba iz pustnega časa, ko smo mulci iz našega bloka našemljeni hodili po Peščenku, od bajte do bajte in preganjali zimo v zameno za kakšno malenkost. Ko smo se vračali domov, smo pred gostilno na Peščenku srečali soseda iz našega bloka. Malce “razžaloščen” zaradi pokojnega pusta jo je tudi on mahal v isto smer kot mi. Ko nas je srečal, nas je seveda pohvalil, da smo lepe maškare in da je tako prav, istočasno pa potožil, da mulci iz njihovega bloka samo doma sedijo in se ne zmenijo za maškare. Vsakemu od nas je dal po 5 dinarjev, potem smo pa skupaj brez besed vstopili v blok in odšli vsak v svoje stanovanje.

Prepričan sem, da so maškarce s slike spremljale večinoma mame, saj so bili očetje polno zaposleni s pokojnim pustom, ki je tudi takrat, kot vedno, umrl ravno na pustni torek. Priprave za pokop na pepelnično sredo pa so se vedno zavlekle dolgo v noč, ali pa do jutra.

Princi, princeske, vile, sultani, čarodeji … sami lepi, pisani in izredno lepo narejeni kostumi. Vse maškarce pa so si v eni stvari enake, vsi so izredno resni. Po moje jim je bilo tako naročeno ali pa so komaj čakali, da gredo v povorko in potem naprej po pustnih opravkih, pa jim je bilo fotografiranje odveč.

Vedno pa ni bilo tako. V časih, ko je nastala ta slika, med leti 1930/40 vse tja do vojne, je bilo tu veliko prebivalcev, otrok, mladine, praznovanj in dogodkov. Imeli smo svojo občino, župana in osnovno šolo, kjer nas je še leta 1948 bilo čez sto učencev in dve učiteljici. V sami vasi Sv. Vid so bile tri gostilne: Pri Ponikvarju, pri Bavdku in pri Ruparju, pa še trgovina pri Zalarju. Tudi na Rudolfovem, ki je sedem hiš, je bila gostilna in trgovina pri Makovcu. Torej lepa fara Sv. Vida, naseljen in živahen kraj.

Kakorkoli lahko ugibam, gostje pri Ponikvarju so se imeli lepo, pa to ni trajalo dolgo. Leta 1942 so gospodarja Stankota (morda je na fotografiji) in njegovega brata ustrelili Italijani, prav tako gostilničarja Ruparja. Te dve gostilni sta bili od takrat zaprti. Stara Bavdkova gostilna pa je sedaj prenovljena in se imenuje »Hiša na Purgi«, nisem pa prepričana, kakšnemu namenu služi.

Morda bo kdo od bralcev kakšnega na sliki prepoznal, da bomo prispevek dopolnili.

In kdo so pravzaprav ti možakarji. To je bila prav gotovo nedelja ali praznik, morda Veliki ponedeljek, ali Sv. Štefan, saj na ta dva praznika je bila navada podaljšati sv. Mašo pozno popoldan, ali celo do večera, Polkna na oknu so zaprta, pomeni, da je bila že tema. Morda so imeli po maši sestanek Občinski odborniki, kajti dva od njih se mi zdita po podobi zelo znana, in če je moja domneva prava, so bili to občinarji.

Moški s kozarcem v roki je Anton Tekave (Matičevc) iz Tavžljev, takratni župan občine Sv. Vid. Župan je bil verjetno že leta 1940, prav gotovo pa do smrti 23. 4. 1942, ko je bil ubit.

Prepoznali smo moškega, ki je naslonjen na polkno. To je Zalar (Tomažev) iz Lešnjakov. Moški v beli srajci je najverjetneje Stanko Ponikvar, takratni gostilničar.

• Prva klop: Milan Zorko, Milena Logar.
• Druga klop: Lada Lešnjak, Martin Repolusk.
• Tretja klop: Anica Vidrih, Neda Smodila (črtast pulover), Boris Kupšek.
• Četrta klop: Meta Debevec, Zdenka Udovič, Ivan Baraga.
• Peta klop: Marko Podobnik, Djurdja, Marjan Braniselj, Branka Bjeloševič.

• Prva klop: Ivo Gornik, Jelica Nosan, Darč Vengust.
• Druga klop: Polona Mlakar, Drago Furlan.
• Tretja klop: Ljuba Bajt (še en črtast pulover), Vinko Lovko, Fani Bombač.
• Četrta klop: Marija Ponikvar, Milan Steržaj, Zoran Trošt.
• Peta klop: Pavel Stržaj, Janez Čekada, Marija Čepon, učiteljica.

• Ana Debevc, Štefan Svet, Majda Zupan, Alojz Debevec.

Na dan izleta zjutraj, so se učenci z učitelji na vozu s konjsko vprego odpeljali na železniško postajo na Rakek. To je bil velik voz z lojtrami in je bil naštiman za prevoz večjega števila oseb. S takimi vozovi so se takrat vozili tudi na ohceti. Z Rakeka so se vlakom odpeljali do Matulj, od tam pa so jo peš mahnili do Opatije, kjer so se vkrcali na čolna in se odpeljali do Reke, natančneje do Trsata. Na sliki je le polovica učencev. Ker so imeli na voljo dva čolna, so se razdelili v dve skupni. Drugo skupino je spremljal ravnatelj in njegova žena. Od tam so se s čolni vrnili do Reke in z vlakom nazaj na Rakek ter s konji domov. Prava paleta različnih načinov potovanja, verjetno tudi malo naporno, vendar sem prepričan, da so otroci uživali in jim je bilo to nepozabno doživetje. Marsikateri se je tako prvič srečal z morjem.

Ostalih otrok nismo prepoznali.

Pa še to, morda je slika narejena celo v Trsatu, kamor so se šolarji pripeljali s čolnoma. Mislim, da to niti ni toliko pomembno. Pomembnejše je, da prikažemo, kakšne izlete so imeli naši šolarji v tistih časih.

Cerkev je zunaj iz samega rezanega kamna, znotraj iz opeke. Okna so betonska. Vsa gradbena dela je opravila tvrdka Curk iz Ljubljane. Streha je iz pločevine in znotraj kasetirana. Pročelje krasi veliko Katarinino kolo.

• Prva z leve je Stražišarjeva,
• neznan,
• Beričičeva,
• Mirko Vidrih.

• V prvi vrsti Slava Korenčič,
• neznana,
• Lucija Homovec,
• neznan.
• V drugi vrsti je tretja z leve Galantijeva, se mi zdi.

Prvi člani zbora so bili med drugimi, kot se jih spominja Ludvik Ponuda, tudi sam dolgoletni član: Anton Pelan – Kolajev, Janez Rudolf – Strlek, Polak, po poreklu iz hrvaškega Zagorja, pa Tone Žnidaršič, Pavletov, vsi iz Starega trga, dalje Rudolf Žagar – Malarjev iz Viševka, Franc Mlakar starejši – Mlakarček in Jakob Intihar – Ravšljev iz Loža, Alojz Strle – Jernejevec iz Kozarišč in še kdo, čigar ime je zdrsnilo v pozabo. Čisto na začetku je bilo pri petju tudi nekaj žensk – v tistem času je bil to torej mešani zbor, a le zelo kratek čas.

Pevci so se najprej naučili predvsem veliko partizanskih pesmi, s katerimi so nastopali na proslavah in jih peli na pogrebih. Članstvo zbora je v vsem času obstoja štelo nekako od petnajst do osemnajst pevcev, nekateri od njih pa so bili istočasno tudi člani cerkvenega pevskega zbora, ki ga je še v šestdesetih letih vodil organist Edvard Turk iz Loža, pozneje pa več drugih zborovodij in zborovodkinj. Starotrški cerkveni zbor se je okoli leta 1980 na nekem tekmovanju cerkvenih zborov v Cerkljah uvrstil med prve tri, o čemer je na velik ponos pevcev poročal celo radio Vatikan v svoji slovenski oddaji. Zmagovalec je bil takrat ptujski zbor mladih, študiranih fantov, ki so peli program s samimi latinskimi naslovi, drugi domači cerkljanski zbor, tretji pa je bil starotrški cerkveni, v katerem je bilo, kot rečeno, tudi veliko članov MPZ DPD Svoboda. Ludvik Ponuda se je MPZ DPD Svoboda pridružil leta 1956 za novo leto, 8. februarja tistega leta pa je imel z njimi že prvi nastop, že prej pa je bil tudi v cerkvenem zboru in tam ostal do konca svojega pevskega udejstvovanja.

Zbor DPD Svoboda se ni udeleževal pevskih tekmovanj, prvič ker jih prva leta ni bilo, oziroma so bila redka in drugič, ker so že tako porabili ogromno časa za svoje petje. Vsi so imeli družine, službe in vsaj košček zemlje, če že ne večje domačije. Tako so njihove družine morale prevzeti nase breme njihove odsotnosti, predvsem pa so si morali življenje zelo skrbno načrtovati, učinkovito organizirati in dobro izkoristiti vsako minuto. Ludvik Ponuda se spominja zelo značilnega dogodka:

»Treba je bilo iti pet na neki pogreb, doma pa se je telila krava. Vse je bilo napeto, tele naj bi prišlo vsak čas, a vseeno je bilo treba počakati. Ker pa brez tenorja zbor ni mogel nastopiti, sem oblekel pražnjo obleko in se pevcem naglo pridružil pri petju pred hišo pokojnega, potem pa stekel domov v hlev, kjer je bilo ravno treba pomagati teletu na svet. Ko je obležalo v slami, sem pustil domačim, da so ga obrisali in oskrbeli, sam pa zdrvel na pokopališče, kjer sem spet zapel z zborom pokojnemu v slovo …«

Slika je nastala po letu 1956, a je na njej še nekaj članov prve zasedbe zbora. Zagotovo so to Miloš Benčina, Alojz Strle, Lado Furlani, Jože Avsec in Jakob Mlakar.

• Marija Ponikvar,
• Anica Vidrih,
• Meta Demšar,
• Milena Logar,
• Zdenka Udovič.

• Razredničarka Francka Kocjančič, por. Živkovič,
• Fani Bombač,
• Neda Smodila,
• Ana Debevec,
• Ladica Lešnjak.

• Polona Mlakar,
• Boris Kupšek,
• Martin Repolusk,
• Ivan Baraga,
• Darč Vengust,
• Majda Zupan.

Stavbi se je skozi čas spreminjala zunanjost in namembnost. Prvi stanovalec v oljarni je bil poslovodja Martin Klammer, v nadaljevanju pa je hiša zamenjala še kar nekaj stanovalcev. Danes tam deluje izobraževalni center Hiša izročila, ki v sklopu svoje dejavnosti, povezane z varovanjem nesnovne kulturne dediščine Cerkniškega polja, ohranja pričevanja o rokodelskih dejavnostih iz ljudskega spomina. Med drugim ohranja tudi način pridobivanja eteričnih olj in tem simbolično nadaljuje oljarstvo. V naših krajih je bila ta dejavnost kar razširjena, saj so se s tem bavili tudi v Begunjah, na Uncu in v Cajnarjih.

O tej oljarni in pridelavi olja bomo na Starihslikah še pisali, za kar se lahko zahvalimo Meletovim, ki so nam omogočili objavo slik in drugega gradiva, povezanega s to pomembno dejavnostjo.

Kakšno olje je bilo proizvedeno, je bilo odvisno vrste iglavca, ki so ga uporabili v ta namen, in sicer jelko ali po domače hojo (jelkino olje), smreko (smrekovo olje), bor (borovo olje) in brinje (brinovo olje). Veje so morale biti povezane v butarce, niso pa smele biti debelejše kot prst. Tako pripravljene so jih pred skladiščem oljarne stehtali in takoj poplačali. Kuhali so tudi češarke, ti so dali največ olja, so pa bili težji za nabiranje in zato najbolje plačani. Pa spet ne kar vsakršni češarki. Dobri so bili samo tisti, ki so rastli navzgor, se pravi jelkini. Oljarna je bila za domačine in okoliške prebivalce dober vir zaslužka. Vejevje in češarki so bili tako rekoč pri roki, no češarki ravno ne, o tem drugič, zato surovine v oljarni praviloma ni manjkalo.

Moški pevski zbor DPD Svoboda Loška dolina nekje v sedemdesetih letih poje v starotrški dvorani na neki prireditvi, najbrž proslavi. Pevci so postavljeni pri stranskem vhodu v dvorani poleg odra.

Od leve :

• Ludvik Ponuda,
• Franc Kovač,
• Slavko Strle,
• za njim sta dva neprepoznavna pevca,
• nato Stane Mlakar, ki je po odhodu Viktorja Žnidaršiča nekaj časa vodil zbor,
• pred njim Vinko Zgonc, zelo skrben zapisovalec zborovih aktivnosti od leta 1982 dalje,
• zadaj Jože Žnidaršič,
• ob njem Jakob Intihar,
• s hrbtom proti dvorani je zborovodja Viktor Žnidaršič, Bajčkov iz Cerknice, ki pa je takrat živel v Grosupljem.

Na tem odseku:

• prvi z leve je Janez Ravšelj,
• poleg verjetno Marjan Modic,
• nato neprepoznaven pevec, mogoče Tone Vesel,
• sledi Tone Zgonc,
• s hrbtom proti dvorani mogoče Lado Furlani.

• Milan Steržaj,
• učitelj Metod Jenko,
• Sonja Levar,
• Vinko Lovko,
• Boris Kupšek,
• Marko Podobnik.

• Štefan Svet,
• Marija Ponikvar,
• Polona Mlakar,
• Jelica Nosan,
• Alenka Albreht,
• Ana Debevec,
• Lada Lešnjak.