Ob skrbi za mirno starost in upravljanje posestva, se je oko Viljemine von Lichtenberg-Hallerstein ustavilo na uspešnemu nadgozdarju na Mašunu Heinrichu Schollmayerju, kamor mu je julija 1899 poslala pozdrave. Zanimivo je, da je nemško usmerjenemu Heinrichu, čeprav sta se njegov oče in mati imela za Kranjca, na razglednico Pozdrav iz Markovca dopisala v slovenščini: Vam pošle Grofica Lichtenberg. 

Markovec je imel v času, ko je nastala razglednica 19 hiš in 106 prebivalcev. Imel pa je že parno žago in gradič Koča vas. In tu je vzklil nek poseben odnos med Viljemino von Lichtenber – Hallerstein in Henirichom Schollmayerjem, ki se je končal s posinovljenjem. Po Schollmayerjevem dnevniku sodeč ga je grofica pogosto obiskala na Mašunu: 26. maj 1890: Vsa knežja družina, grofica Wilhelmine Lichtenberg, gozdar Obereigner obiščejo Mašun in so pri meni na popoldanski kavi. Pa še 15. junij 1890 si poglejmo: Princ Georg, princesa Luisa, princ Hermann, princesa Anna, grofica Lichtenberg in Zdenka von Obereigner obiščejo Mašun in so pri meni na popoldanski kavi. 

Še par besed o znanem gozdarskem strokovnjaku Schollmayerju.

Ko je Schollmayer leta 1903 prevzel vodenje gozdarskega urada na veleposestvu Snežnik, je prevzel kočevsko Hufnaglovo metodo prebiralnega gospodarjenja z jelovo-bukovimi gozdovi visokega krasa, hkrati pa jo je temeljito nadgradil. Leta 1906, ob pripravi načrtov za snežniške gozdove, je izdelal navodila za urejanje prebiralnih gozdov, ki jih je pri urejanju sam preizkusil in po potrebi dograjeval. Ni se zadovoljil le s teoretičnim modelom prebiralnega gozda, model normalnega prebiralnega gozda je poiskal v naravi v snežniških gozdovih. Schollmayer je vpeljal natančno ugotavljanje lesne zaloge in prirastka ter predpisal skrbno evidenco gospodarjenja. Takole je v navodilih osmislil samoniklo obliko kontrolne metode pri gospodarjenju z gozdovi: »Dela je potrebno izvesti tako, da bo tudi v poznejših časih mogoče zasledovati izvor in nastanek posameznih podatkov ter kontrolirati njih razvoj.« Da je lahko zadovoljil tem zahtevam je pripravil natančna navodila, predpisal obrazce in izračune. Gozdove je razdelil po višinskih pasovih in deležu drevesnih vrst, jim določil zrelostno debelino, to je debelino, ko je drevo zrelo za sečnjo in daje najboljše ekonomske učinke. Ker so dajali iglavci (jelka) vrednejše in uporabnejše sortimente kot listavci (bukev) so jelko pri gospodarjenju z gozdovi pospeševali. Tako so se na visokem krasu ohranili prebiralni mešani jelovo-bukovi gozdovi, ki jih je občudoval strokovni svet.

Gradič Koča vas (Hallerstein) so zgradili gospodje Hallerji iz Loža sredi 16. stoletja, in po njih je dobil svoje nemško ime. Za slovensko kulturno zgodovino je bil prvič pomemben v drugi polovici 17. stoletja, ko je bila v lasti družine Coraduzi in sta si njeni članici, baronica Ester Maksimilijana in hčerka Marija Izabela Marenzi, dopisovali v slovenščini.

V graščini Koča vas je živela, že malo obupana nad prihodnostjo, grofica Viljemina von Lichtenberg-Hallerstein (1842 – 1927). Bila je pripadnica stare rodbine Lichtenbergov, ki se je delila v tri veje: smuško, snežniško in ortneško-kočevsko. Medtem ko sta ostali veji izgubili svoji posesti, je ortneško-kočevska še imela v lasti gradič. Grofica je bila samska in brez otrok, edini bližnji sorodnik je bil brat, tudi že star, bolan in brez otrok, ki je že leta 1891 prodal svoj solastniški delež Viljemini. Ob skrbi za mirno starost in upravljanje posestva, se ji je oko ustavilo na nadgozdarju na Mašunu Heinrichu Schollmayerju, ki je pozneje postal tudi uspešen upravnik snežniške graščine in se odločila, da ga posinovi. Posvojilna pogodba je bila sklenjena 6. junija 1904 v Ložu, deželno sodišče v Ljubljani jo je potrdilo 6. julija, na Dunaju pa je bila potrjena 16. 12. 1910, ko je cesar Franc Jožef I. njega in njegove potomce povišal v plemiški stan. Henrik pl. Schollmayer – Lichtenberg je sicer želel postati grof Hallerstein, vendar ni bil uslišan. 31. januarja 1906 je grofica z darilno pogodbo predala Schollmayerju tudi svojo posest. Po njegovi smrti gradič Koča vas podeduje hčerka Margareta. Ob smrti očeta je bila stara 39 let, samska, saj je vso skrb posvetila bolnemu in nepokretnemu očetu. Imela je nekakšen penzion, tu sta bila poleg Gretine prijateljice Lili Novy, vsaj dva znana slovenska kulturnika: Josip Vidmar in Oton Župančič, zadnji se je v Kočo vas zatekel po kulturnih sporih v Ljubljani, ki je Greti zapel:

To domač je pogled in domač glas,

spomin iz mladih let se mi utrinja-

a že čez prag se sklanja gospodinja-

Bog, gospa Greta, Bog daj, Koča vas!

Vse to znanstvo s pomembnimi ljudmi pa ji ni pomagalo, po vojni je morala oditi, Koča vas pa je bila nacionalizirana.

Joža Mahnič v spremni besedi k Župančičevi zbirki Med ostrnicami (1978) zapiše: Četrta knjiga Zbranega dela je prinesla naslednjo enokitičnico, ki po vsej verjetnosti meri na Greto Schollmayer in je nastala očitno po osvoboditvi; zaradi rahlega notranjega razglasja s kočevsko gospo iz “Ostrnic” pesmi v pričujoči izdaji nismo mogli vkomponirati:

Gospa, vi niste naše korenine,

vi niste z nami solz pretakali,

ko smo v temnici zarje čakali.

Vam domovina sega le do praga.

Franjo Žagar, Špetnak kot so ga klicali, je imel dve žagi, eno v Markovcu, drugo pa na Rakeku. Žago, ki so jo imenovali Špetnakova žaga v Markovcu, je Franjo Žagar postavil ob Velikem Obrhu leta 1880. Franjo Žagar se je rodil 10. oktobra 1855 v Prezidu, umrl pa 26. junija 1916 v Opatiji. Iz osmrtnice, objavljene 29. junija 1916 v tržaški Edinosti, izvemo, da je bil pokojnik Franjo Žagar, st., veletržec v Trstu, pokopan pa bo v domačem kraju Starem trgu.

Delavci na Špetnakovi žagi v Markovcu.

Leta 1899 je bil Heinrich Schollmayer nadgozdar na Mašunu. Pošta je potovala iz Starega trga na pošto v Knežak in od tu na Mašun.

Viri:

• vir 1 Razglednico hrani Narodna in univerzitetna knjižnica, Slikovna zbirka; dostopno na: http://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:IMG-I26IC2J4.
• vir 2 Monika Žagar, 2015. Dva brata, trije svetovi. Zgodba o družini Žagar. Mladinska knjiga.
• vir 3 Franc Perko, 2020. Gozdarski strokovnjak Etbin Heinrich Schollmayer. Objektiv 24. 12. 2020.
• vir 4 Heinrich von Schollmayer – Lichtenberg 1998. Snežnik in schomburški vladarji.
• vir 5 Dežela ob Cerkniškem jezeru. 1990. Knjiga razglednic: Milan Škrabec in Janez Šumrada.

Kraj: Markovec
Datum: 1899
Avtor: neznan
Zbirka: NUK
Skenirano: neznano
Oblika: skenirana datoteka

Železniška postaja Ljubljana – glavni kolodvor. Med dvema gomulkama je videti vagon vlaka, ki smo mu rekli kupejc. In če me oči ne varajo, je v levem kotu nad snažilko, videti litorino.

Nekdaj smo se v Ljubljano v službo vozili z gomulko. Je bilo fajn. Povsod je gorela luč, zakajeno je bilo do tal, atovi sodelavci, ki so me poznali, pa so mi hranili sedež. Sami so potovali do Rakeka ali najdlje do Logatca. Kasneje pa je zjutraj vozil kupejc. To je vlak, ki ima mašino (lokomotivo) in vagone, ki so razdeljeni na kupeje. Vsako jutro sem se sprehajala po vlaku, kot da sem sprevodnik in iskala prazen kupe. V vsakem je bil po en potnik, zafirnkan in speč v temi. Niso pustili luči prižigat. Zato sem iskala praznega, da sem si lahko prižgala luč in brala. Kmalu pa sem opazila, da v enem kupeju vedno gori luč. V njem se je vozil gospod iz Prestranka, ki je tudi bral. Bila sva že dva. Še malo kasneje se je pridružil dr. Šušteršič, prav tako bralec. Sčasoma smo se začeli pogovarjati in izvedela sem, da je gospod iz Prestranka mož profesorice, ki me je učila slovenščino v tretjem letniku gimnazije. Povedala sem mu, in to vsak teden najmanj enkrat, da se ne pozabi, da mi je njegova žena prvi teden tretjega letnika dala cvek. Pa nisem bila jaz kriva. Drugi dan v šoli me je vprašala snov, ki smo jo jemali zadnji teden prejšnjega letnika. Takrat se nisem več učila, v začetku naslednjega letnika pa tudi še ne. To ni bilo lepo od nje in v nadaljevanju sem ji dokazala, da se je v oceni zmotila. Nisem pozabila. Dokler smo se skupaj vozili pa tudi njen mož ne. Sem že poskrbela zato.

Dr. Šušteršič je bil profesor na eni od fakultet, zato smo ga tudi klicali – profesor. Pameten in preprost človek z veliko znanja. Še sedaj ga včasih kaj vprašam iz zgodovine in vedno mi pomaga. Včasih sva se tudi nazaj peljala skupaj in je popravljal kolokvije. Hotela sem mu pomagati, pa je rekel, da bo raje sam. Če bi jaz popravljala, bi vsi naredili.

Gomulka, če je grela, je grela, če ni, pa ni. V kupejcu je bilo pa tako, da je bila v nekaterih kupejih savna, v drugih pa hladilnica. Saj ima vsak kupe gumb za regulacijo toplote, ampak velikokrat bi prej našel radijsko postajo kot uredil gretje. Najbolj je grelo na srednjem sedežu. Če se je le dalo, sem sedela tam, ker me je vedno zeblo. Velikokrat pa nas je zeblo povsod. Najbolj tisto zimo, ko smo se v Ljubljano vozili od pol šestih zjutraj pa do pol enih popoldan, ker je vlak na poti zaradi snega nekajkrat crknil. Pa o tem kdaj drugič.

Kraj: Ljubljana
Datum: 1963
Avtor: neznan
Zbirka: Karel Rustja
Skenirano: 18. 10. 2014
Oblika: negativ 135

Leta 1958 je Levstkovo trgovino prevzelo TP Škocjan in jo prenovilo. V skladu s tedanjo socialistično gradnjo je lesena okna in vrata zamenjalo z aluminijastimi. Podjetje je v prostorih trgovine uredilo prodajalno »Tehnični material« Rakek. Poslovati je začela 31. maja 1966. Prav tam je bila urejena »Samopostrežba II« in je pričela s poslovanjem 19. novembra 1966. Do ustanovitve prodajalne je prišlo po izločitvi prodajalne z železnino.

Po osamosvojitvi je na Rakeku ostala le še ena sama trgovina – ta v Levstkovi hiši. Razširila se je leta 1997, ko je z delovanjem prenehala trgovina “Tehnični material”.

Pred železnino, kot smo imenovali Trgovino s tehničnim materialom, so zložene salonitke. Te so bile popularna strešna kritina v sedemdesetih in osemdesetih letih 20. stoletja. To vsaj približno pomaga pri določanju datuma nastanka fotografije.

Bom kar povedala tako, kot je bilo. Tisti, ki me poznajo vedo, da sem direktna. V železnini je bil zaposlen Andrej Modic, Nejc po domače. Pri njem si dobil res vse in še prijazen je bil. Tam sem kupila kljuke za vsa vrata v hiši. Tako so lepe. Malo kičaste, ampak jaz priznam, da imam rada kič. Saj ga imajo drugi tudi, sicer ga ne bi bilo povsod toliko, le priznajo ne. Okovje je narejeno iz mesinga (Boš že videla, ko jo boš pucala! je rekla mama), kljuka sama pa iz brclana. Ko sem jih kupila, sem prvo celo pregledala. Ne vem, kaj se mi je motalo po glavi, da sem vprašala, kje je pa ključ. Obrnila sva vso škatlo, ni ga bilo. Nejc je rekel, da gre po drugo škatlo. Tudi tam ga ni bilo, ne v tretji in ne v četrti. Potem pa le pravi: »Kaj me pa mešaš. Ključ je vendar pri ključavnici!« Kristapana! Saj res. Takrat je tudi meni potegnilo. Ni bil hud, sva se pa nasmejala samemu sebi.

Nekoč je šla mama po eno vrečo cementa. Nejc jo je vprašal, kako bo peljala domov. Povedala je, da ko bomo prišli iz službe, bo prišel nekdo z avtom. »Bom jaz pripeljal, ko bom šel domov.« In je, še pod streho ji je spravil.

Slovarček:

• TP: trgovsko podjetje
• mesing: medenina
• brclan: porcelan

Viri:

• Tone Gornik

Kraj: Rakek
Datum: 1972
Avtor: neznan
Zbirka: Tone Gornik
Skenirano: neznano
Oblika: skenirana datoteka

26. 5. 1899 je Heinrich Schollmayer poslal bolj skopo napisano dopisnico soprogi Marii. Maria je bila hčerka gozdarskega direktorja posestva Snežnik Jožefa Obereigner-ja.

Jožef pl. Obereigner se je rodil 30. januarja 1845 v Podebradih na Češkem, kjer je bil njegov oče župan. Po šolanju v domačem kraju in Pragi se je 1863 leta vpisal na Gozdarsko akademijo v Tharandtu v Nemčiji, jo po dveh letih končal in prejel srebrno odlikovanje za marljivost in lepo vedenje. Zaposlil se je kot gozdarski nadzornik v Bukovini in se 24. septembra 1868 poročil z le nekaj dni starejšo sovaščanko Pavlino Bouček, rojeno 13. januarja 1845. Že tu so se jima rodili trije otroci: Marie (15. avgusta 1869), Miloš (2. maja 1871) in Zdenka (24. julija 1872). V Snežniku pa sta se rodila še dva sinova: Jožef (12. marca 1874) in Henrik (15. julija 1875).

Pa se vrnimo v Bukovino. V maju 1872 je Jožef Obereigner dobil pobudo direktorja tharandtske gozdarske akademije, da naj se poteguje za službeno mesto gozdarskega mojstra na knežjem posestvu Schönburg Waldenburgov Snežnik na Kranjskem. Že v naslednjem mesecu mu je bilo to službeno mesto odobreno in 15. oktobra 1872 je prevzel komaj 27 let star mož vodstvo enega največjih gospostev na Kranjskem, ki ga je upravljal do konca svojega življenja. Z družino se je nastanil v gozdarski hiši v parku poleg grajske stavbe, ki jo je dal zgraditi princ Jurij po prevzemu posestva. Najprej je moral dokončati odkup gozdnih in pašnih služnosti, tako, da je ostalo snežniškemu veleposestvu 15.471 ha velika zaokrožena gozdna posest, potem pa se je lotil odpiranja gozdov s cestami in po gozdnem prostranstvu gradnjo gozdarskih naselbin, v katerih so prebivali gozdarji, ki so nadzirali gozdove in lov. Princi so bili z njegovim delom zelo zadovoljni. Poleg službene dejavnosti je našel čas tudi za delovanje v javnem življenju, že leta 1875 je sodeloval pri ustanavljanju Kranjsko-primorskega gozdarskega društva in bil vse odtlej član odbora. Večkrat je bil imenovan v izpitno komisijo pri državnih izpitih za gozdarske upravitelje, gozdarske čuvaje in pomočnike. Dejaven je bil tudi kot predsednik okrožne komisije za ceste in kot občinski svetnik v Starem trgu; zato je bil cenjen in spoštovan. Leta 1891 je dobil viteški križec Franca Jožefa.

Tokrat malce drugačen pogled na Schollmayerja. Dvanajst let za Obereignerjem, to je maja 1884 je prišel na Snežnik Heinrich Schollmayer, ki se je 21. maja 1887 poročil  z najstarejšo hčerko Jožefa in Pavline Obereigner, Mario in jo odpeljal na Mašun. Imela sta štiri otroke: Franz (1888-1958), Etbin (1890-1921), Margarethe (1893-1962) in Heinrich Heimar (1896-1918). 12. junija 1902 je poklical princ Herman Schollmayerja in mu povedal, da je povišan v gozdarskega mojstra in septembra Schollmayerjevi zapustijo Mašun in se preselijo na Snežnik. Na eni strani napredovanje, na drugi strani žalost in izguba. V mesecu dni umreta Jožef Obereigner (15. februar 1903) in njegova hčerka, Schollmayerjeva žena Maria (18. marec 1903). Že 16. februarja je poslal princ Schollmayerju uradno navodilo, da naj prevzame upravljanje posestva.

Na poletje se je vrnila v grad grajska gospoda in gospe (družina Schönburg Waldenburg je zimo preživljala doma v Hermsdorfu blizu Dresdna), ki so imeli sedaj novo temo pogovora: kaj bo storil mladi vdovec? Ali se znova poroči in s katero? Angelika Hribar zapiše:

»5 julija 1903 Schollmayer zaupa dnevniku, da je prišla grofica Lichtenberg po kosilu v gradu k njemu na kavo vsa razburjena, češ da sta jo gospa princesa in njena prijateljica gospa višja svetnica Kohl nagovarjali, naj Schollmayerja pregovori, da naj se poroči s Karlino Vilhar iz Prezida. Nato se je odpeljala domov. Drugi dan se je Schollmayer podal v Kočo vas, da grofico pomiri, naj jo ne skrbi glede poroke s Karlino, ker ne bo nič iz tega.«

Nadaljevanje poznamo, grofica Lichtenberg je Schollmayerja posinovila.

Angelika Hribar, pravnukinja Obereignerja nam predstavi tudi odnose med gozdarjem in nadgozdarjem Schollmayerjem in gozdarskim direktorjem snežniškega posestva Obereignerjem. Pravi, da sta bila zelo različne osebnosti, Obereigner skromen in dobrodušen, Schollmayer pa precej častihlepen. Temu pritrjuje tudi želja, ko je po posinovljenju želel postati grof, česar pa mu cesar ni odobril.

Zamere Schollmayerja do Obereignerja segajo v čas prihoda na Snežnik, ko ga je ta poslal v divjino na Mašun. Tega mu verjetno ni nikoli odpustil. Od Obereignerja je stalno pričakoval napredovanje in povišanje plače. Celo žena Maria je morala pisati o tem očetu, pa je dobila negativen odgovor, saj je bilo Obereignerju takšno moledovanje pri princu pod častjo. Na drugi strani pa je Schollmayer stalno prosil princa za kakšen dodatek, za nabavo pohištva, za šolnino ali za povračilo bolniških stroškov. Ko je odhajal Obereigner na dopust, ga je zamenjeval Schollmayer. Tako je Schollmayer 31. avgusta 1902 pisal princu Hermanu, da je Obereigner opravil primopredajo zelo površno, da si zanj sploh ni vzel časa, da Obereigner dela po svoje, da ne predloži načrtov in predračunov najprej lastniku, t.j. princu, kar je prva dolžnost upravnika posestva.

Zakaj je Schollmayer to počel? Verjetno si je želel Obereignerjev položaj!? Po spletu nesrečnih okoliščin, ga je že naslednje leto tudi dobil!

Snega je bilo na Mašunu obilo. Angelika Hribar v Kroniki zapiše: »V februarju in marcu je bilo ponavadi največ snega in le s težavo so se konji in ljudje prebijali skozenj.«

3. marca 1895 napiše v dnevnik:

“Zima 1894/95 je najbolj nenavadna, kar sem jih doživela v teh desetih letih na Mašunu. Ni tako mrzla, vendar ogromno snega, tako da sega preko oken v pritličju (ca. 3 m). O prometnih povezavah že dolgo ni govora. Tudi peš je nenavadno težko. 25. februarja sta šla Peter Tomšič in njegov sin iz Bača preko Mašuna v Leskovo dolino in tja sta še nekako prišla. Naslednje jutro sta se že ob petih napotila iz Kozarišč nazaj po isti poti, toda medtem je močno snežilo, tako da sta potrebovala do Strmega klanca (14 km) trinajst ur; tam ju je presenetila noč. Od Strmega klanca do Mašuna (4 km) sta potrebovala še dvanajst ur. Zjutraj ob pol šestih so nas zbudili klici na pomoč; uboga popotnika sta srečno prišla do Mašunskega sedla, vendar sta bila tako otopela, da nista vedela, kje sta. Vsi smo jima hiteli pomagat in ju srečno spravili pod streho. Bila sta polnih 25 ur na poti in 36 ur nista ničesar pojedla, le popila sta skodelico kave. Pri nas sta si hitro opomogla, tako da sta že popoldne odšla domov. Neverjetno, koliko ti ljudje zdržijo.

Tudi konji s sanmi niso vedno mogli predreti poti, tako so morali še delavci ročno kidati sneg. Tisto leto je moralo priti 22 delavcev s Snežnika, da so odkopali Mašunce. Promet je moral stalno teči, saj so Mašunci dobivali pomemben del hrane iz Snežnika.

Na Mašunu so Schollmayerjevi pridelovali zelje, korenje, krompir, pa verjetno še kakšno drugo zelenjavo, imeli so krave in prašiče, pozimi so imeli koline. Angelika Hribar zapiše:

»Poseben praznik je bilo tudi jesensko spravilo krompirja na Mašunu, saj so se konji in delavci spomladi dovolj namučili, da so zorali njive in jih pognojili, ko je še v maju dostikrat snežilo. Tako so 5. oktobra 1898 namesto dopoldanske malice v hiši, z otroki pekli krompir zunaj na njivi. Pozneje so to počeli tudi na izletih in 23. septembra gre večja družba v Grdo drago, kjer ostanejo ves dan in imajo tam piknik, kjer pečejo krompir in se zelo dobro zabavajo.«

Gozdarska kolonija Mašun se je od začetka izgradnje 1874, ko so gradnjo porušili Knežani, stalno dograjevala, povečevala in posodabljala.

Marie in Heinrich Schollmayer sta si lepo uredila bivališče na Mašunu, saj so ju pogosto obiskovali pomembni gostje, ki so na Mašunu tudi prenočili. Na Mašunu so imeli knezi posebno lovsko sobo in sobe za prenočevanje teh gostov, zanje so skrbeli Schollmayerjevi. Med najbolj priljubljenimi Schollmayerjevimi gosti je bil vojvoda Heinrich zu Mecklenburg, ki se je po uspešnem lovu na jelene 18. julija 1899 povzpel tudi na Snežnik. Na Snežnik so hodili mnogi domači in tuji turisti in se redno ustavljali tja in nazaj na Mašunu, kjer jih je Schollmayer pogosto “hočeš nočeš” sprejemal pod streho. Na Mašunu je sicer stala ob cesti majhna gostilna že od leta 1890, ki jo je imel v najemu krčmar iz Pivke, vendar so se turisti rajši zadrževali pri Schollmayerjevi družini. Ob tem je zanimiv zapis Angelike Hribar: 

V pismu 8. julija 1901 piše Schollmayer princu Hermanu, da je pred dvema dnevoma prišel na Mašun “gospod gozdarski direktor” (t.j. J. Obereigner) med drugim zato, da bi izbral prostor za planinsko kočo (“Touristenhaus”), ki jo želi zgraditi slovensko planinsko društvo iz Ljubljane na gosposkih tleh. Povsem “privatno” mu svetuje, naj pogodba vsebuje tudi določilo glede izobešanja zastave, ker predvideva, da bodo slovenski planinci hoteli na tej koči izobesiti slovansko trobojnico, kar pa bi lahko povzročilo neljube pripombe pri številnih nemških obiskovalcih. Ta člen v pogodbi naj bi se glasil nekako takole: “Gospodarji Snežnika, ki omogočajo turistom vseh narodov povsem svoboden dostop do alpskega sveta Kranjskega Snežnika, si prav iz tega razloga pridržujejo pravico, da se na gosposkem ozemlju smejo izobešati samo barve lastnika posestva ali avstrijske cesarske hiše. Izobešanje drugih zastav ni dovoljeno.” 

Tudi to kaže na ne prav korekten odnos med zetom Schollmayerjem in direktorjem, obenem tastom Obereignerjem, pa tudi Schollmayerjev odnos do slovenstva.

Viri:

• Hribar, A., 2000. Gozdarski direktor posestva Snežnik Jožef Obereigner in njegova rodbina. Kronika 1-2, str. 42-56.
• Kačičnik Gabrič, A., 2004- O kmečkih dolgovih nekoliko drugače. Problem servitutnih pravic na posestvu Snežnik. Knjižnica “Kronike” 8. 206 s.
• Razglednico hrani Narodna in univerzitetna knjižnica, Slikovna zbirka; dostopno na: https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:IMG-OAWUAMWA.

Kraj: Mašun
Datum: 1899
Avtor: neznan
Zbirka: dLib – NUK
Skenirano: neznano
Oblika: skenirana datoteka

Na sliki, kjer na poštnem žigu najdemo datum z letnico 1917, sta dva fanta iz Vrhnike pri Ložu: na levi Pojetov Jernej, na desni njegov sovaščan Anton Avsec, po domače Oščev (domačini izgovarjamo to domačijsko ime Uoščieu).

Anton, rojen 10. januarja 1907 je, potem ko se je pri trgovcu Werliju v Cerknici izučil za trgovskega pomočnika in prav tam spoznal Francko Hacetovo iz Selščka, ki je služila kot hišna pri sodniku in hodila v trgovino nabavljat za gospodinjstvo, postal njen mož in oče Antona Avsca mlajšega. Po poroki sta krajši čas stanovala v Selščku, potem pa v Vrhniki, v soseščini Oščeve domačije, kjer sta živela Tončkova stara starša.

Anton in Frančiška Avsec sta imela sedem otrok. O prvorojencu Antonu smo že nekaj napisali, njemu sta sledili dvojčici, ki sta kmalu po rojstvu umrli, za njima se je leta 1934 rodil Maks, ki je padel v vojaškem taborišču v Cerulaku pod Dol. Poljanam ob začetku vojne. Za Maksom sta se leta 1937 rodili Vanda in leta 1940 Marija. Novembra 1942 je v civilnem logorju oziroma v Slivniškem bataljonu sredi snežniških gozdov prišel na svet še Nikolaj – Niko, ki je umrl leta 1946.

A vrnimo se malo nazaj:

Mlada družina si je v Vrhniki uredila življenje v najeti sobi pri Baštkovih. Rojevali so se otroci, a je aktivni in razgledani družinski oče vedno našel čas tudi za glasbeno udejstvovanje – še mlad v Starem trgu, potem je imel v Selščku pevski zbor in nato glasbeno dejavnost nadaljeval tudi v Vrhniki z muzikanti, ki so pogosto vadili kar pri njem doma. Najstarejši sin, takrat še predšolski deček, se spominja teh časov:

Oče je bil tudi član kvarteta, v katerem so bili še oče poznejšega Oščevega zeta Zabukovec, pa Lojze Strle iz Viševka, ki je potem padel na Primorskem in še eden. Večja skupina je imela tamburice, kitaro, berdo in harmoniko … Nastopali so pri DPD Svobodi, vadili pa doma v Vrhniki oziroma v Starem trgu. Naučili so se pesmi, ki jih imajo nekatere še danes v programu Prifarski muzikantje, in hodili igrat daleč naokoli, vse tja do Delnic, kjer so bili še posebno navdušeni nad tamburicami. Moj oče in Lojze Strle, Potoškin, sta bila zelo dobra prijatelja. Lojze je bil precej nabrit in je včasih izsilil od očeta denar za liter vina, ob katerem je potem osem fantov v gostilni sedelo vse nedeljsko popoldne – vina je bilo ravno toliko, da so si omočili jezike …

V bližnjo gostilno pri Anžetovih so radi prihajali veseljačit Potočani, pa je včasih domača hči Rezka pritekla k nam poklicat muzikante, naj pridejo k njim igrat v oštarijo. Kako je bilo potem tam veselo! … Godci pa so za plačilo dobili pijačo in malico.

Ko je družinski oče Anton zbolel za TBC in se dolgo zdravil na Golniku, se je tam naučil esperanta. Zanj ga je menda navdušil Haas, brat Titove takratne žene Herte. Anton si je sam napisal esperantski slovarček, si dopisoval z drugimi esperantisti in se jezika naučil dovolj dobro, da bi lahko poučeval tudi druge. Tako bi v življenju lahko izbiral med tremi službami: trgovsko, glasbeno in poučevanjem esperanta – če se ne bi zasukalo čisto drugače …

Anton Avsec st. se je v takratnem časopisu Mladina dne 11. marca 1937 oglasil s člankom, s katerim je pozdravil ustanovitev te publikacije, ki je “organizator mladine in ki se bori proti izkoriščanju in fašizmu”. Čeprav je bil hud jetični bolnik, so ga zaradi tega članka zaprli v sodne zapore v Ložu … To takrat ni bilo nič posebnega. Policijske oblasti je skrbelo le, da so jetniške prostore dobro razkužili za njim … Sin se spominja tistega dne:

Ko so ga prišli trije žandarji aretirat in ga odgnali, sem šel za njimi in jokal, naj ga spustijo … V Markovcu so ljudje stali ob cesti in vpili na žandarje, kaj je zdaj to – kam ženejo tako bolnega človeka? Potem so se žandarji na poti v Lož izognili Staremu trgu in očeta gnali za vasjo po stari poti pod Malim Vrhkom …

Kot da je bilo včeraj, pa se prof. Anton Avsec ml. spominja dneva, ko je pet let pozneje gorela Vrhnika:

Ko so Italijani leta 1942 požigali Vrhniko, jih je vodil častnik Chiodi, tisti, ki je nosil brado – ohranile so se namreč slike njegove dejavnosti v Loški dolini … Sistematično so delali: en dan so pobirali moške in jih odgnali v Stari trg, naslednjega dne so jih sortirali – ene so streljali, druge poslali na Rab ali v zapore. Vsak dan so prišli v eno vas. Mi pa smo bili na njivah in ko je v daljavi zaregljal mitraljez, so ženske začele glasno jokati, ker so vedele, da spet pobijajo vaščane iz doline …

Tistega dne so prišli do hiše, kjer smo živeli: Chiodi, en vojak z otepom slame in drugi s kanto bencina. Oče je ležal bolan, in ko je prišel Chiodi do njega, mu je rekel nekaj kot: “Io sono marito – malato – tuberculosa!” Uspelo se mu je otresti aretacije in streljanja, kajti častnik je pomignil vojakoma ven iz sobe: “Via!” … Ne pa tudi požigalcev – ker je bil iz te hiše Petruščkov oče v partizanih, so tudi Baštkovo vseeno požgali in vsi smo z mnogimi drugimi vaščani vred ostali brez strehe nad glavo … Naslednjega dne so požigali Dolenje Poljane in mi v Vrhniki smo nemo gledali kako so za grebenom Racne gore v dopoldansko nebo leteli goreči škopniki in padali daleč dol na vrhniško polje …

Drugi dan so Italijani gnali Valkovega očeta iz Markovca po pobočju Racne gore, da jim mora kazati pot v partizanski logor. Gledali smo, kako se je kolona počasi pomikala po poti proti Poljanam. Kar naenkrat zaropota orožje kot strela, da smo v strahu ostrmeli … Stari oče je šel malo po tistem, ko je streljanje potihnilo, pogledat po zavrtih, pa se iz nasprotne smeri, od gozda sem, prikaže Valkov Matija. Stari oče vpraša, če ve, kaj je bilo tisto streljanje, Valkov pa pravi: “Mene so hoteli ubiti, pa sem jim ušel! … Ne bom jim šel menda kazat poti v partizanski logor, kjer imam sina!” Potem je pogumni mož odšel proti Koča vasi in Špetnakovi žagi … To je bilo drugi dan po požigu Poljan …

Potem, ko so nekaj časa bivali čebelnjaku, so Avščevi 2. septembra 1942 organizirano in v spremstvu terencev in partizanov šli z drugimi družinami vred v gozd, saj so bili enako ogroženi kot družine tistih, ki so se že pridružili partizanom in je zanje veljalo, da “naj partizani samo nekaj mignejo, pa bomo pobili vse njihove družine”. Takih dogodkov nikoli ne pozabiš:

Najprej smo se dva dni umikali proti Hrvaški. Naš prvi tabor je bil blizu Sokolov pri Gerovem v Gorskem Kotarju. Tam smo si pripravili zelo zasilno ležišče na robu vrtače in oče ga je s pomočjo nekih rogovil malo dvignil, da bi voda odtekala in nismo ležali ravno na tleh. Potem je dva dni pozneje močno deževalo in mami je ponoči za vrat prilezel močerad! Ona je vrisnila, ko ga je začutila, oče pa ji seže za obleko, potegne žival ven in jo molče vrže stran – nikomur ni nič povedal, da ne bi vznemirjal še drugih … Pircov Tine, urmohar, pa je imel s seboj zložljiv mornariški monokel, pa smo potem skozenj z navpične Sokolanske stene gledali Italijane v Gerovem … Tudi nam otrokom je dovolil …

Z nami je bil tam tudi Lojze Vrhovec, ki je spretno ujel dvoje zapuščene že napol podivjane pasoče se robnice … Pri požganih in izseljenih Sokolih smo našli na drevesih pečene slive in se jih najedli, kar je nekaterim povzročilo kar resne prebavne motnje … Takrat je bilo načrtovano, da gremo v Liko, v Drežnico, ker pa je bila cesta Zagreb – Reka, imenovana luizijana, tedaj neprehodna zaradi ofenzive, so se izvidniki vrnili in tudi mi smo morali v drugo smer, nazaj v Slovenijo. Vrnili pa smo se tudi zaradi propagande, da so nas pobili, ko smo kar izginili, po drugi strani pa bi bilo v Liki tudi veliko težje priti do hrane in oskrbe …

V Šimanovih dolinah pod Snežnikom je potem partizansko vodstvo z Janezom Hribarjem na čelu poskrbelo, da bi družine imele primerne pogoje za prezimovanje. Lokacija je bila dovolj blizu Babne Police, da je bila za nekaj časa mogoča oskrba s hrano, saj so ob požigu vasi in internaciji Poličanov na Rab ostale posejane in obdelane njive. Vendar so takrat Italijani po Loški dolini ropali vse kar jim je prišlo v doseg roke – polovili so ribe, pobirali pridelke po njivah, masovno klali živino in meso spravljali v Korletovo ledenico … Tako zelo so plenili, da je prišlo do spora med oblastjo in vojsko. Komisar Kržič, imenovan od okupatorske oblasti, se je pritožil na vojaško komando v Logatcu, da zaradi italijanskega ropanja ne morejo več oskrbovati prebivalcev občine. Potem so Italijani nekoliko odnehali, imeli pa so pripravljen zelo natančen popis vsega premičnega premoženja krajanov.

Civilni logor v Šimanovih dolinah se je torej najprej oskrboval z Babne Police, pozneje pa so hodili tudi na rekvizicije (med drugim v Koča vas). Ko ni bilo blizu Italijanov, so partizani in terenci na Polici poželi in omlatili žito, pozneje izkopali tudi krompir in ga začasno shranili v s slamo obloženo zasipnico kar na njivi. Nekaj pozneje je k njim prihajal tudi lovec – ostrostrelec Viktor Kraševec *, ki je bil takrat v Gorskem Kotarju že znan partizan, in nastreljal divjačine. Tako so prebivalci logorja nekaj časa jedli neslano, a vseeno toplo in hranljivo mesno juho in meso. Ves čas pa je bila težava z vodo.

Organizacija življenja v taborišču je bila povsem vojaška, čeprav je bilo le malo njegovih prebivalcev oboroženih. Postavili so veliko barako, ki je nudila najosnovnejše zavetje družinam, Avščevi pa so zaradi očetove nalezljive tuberkuloze bivali malo drugače:

Imeli smo posebej kolibo, stran od drugih, malo višje na robu, spodaj pa so Mažkov Ivan in Babnopoljci naredili barako za ostale. Mama je bila noseča in je novembra rodila brata Nika v tisti naši kolibi v gozdu. Z njo je bila babica Francka Paternost, ki je bila prav tako prebivalka našega logorja in otrok je preživel najhujše, a je umrl konec leta 1946, ker je bil ves čas podhranjen, saj je mama na svoji kalvariji le reko imela dovolj mleka in hrane zanj in zase. V civilnem logorju pod Snežnikom sta se poleg mojega brata rodila vsaj še dva otroka: Malnarjeva Jelka avgusta 1943 in Pekov Goran iz Prezida …

Kljub naraščajočemu skrajnemu pomanjkanju in nevzdržnim razmeram so ljudje v civilnem logorju ohranili smisel za humor. Oče Pekov Frane je bil nekoliko nenavadna pojava: bolj majhen, oborožen z dolgo staro italijansko puško in obut v škornje do kolen, pa so se drugi hecali z njim in on z njimi. Takole je rekel: »Je ta puška za ponoči fajn: eden jo drži za cev, drugi za kopito …pa se ne zgubita!” Z nami je bil na teh pohodih, ko se je civilni logor premikal z ene lokacije na drugo, tudi Virtov France, ki je bil velik fokslar. Kadar smo počivali, smo se potem, ko smo zakurili ogenjček, tudi slekli, da bi obirali uši. On je vsakokrat okarakteriziral svoje in tuje uši kot Musolinijeve, Hitlerjeve in podobno … Tudi njegovo duhovito mater sem spoznal še pred vojno. Nekoč Virtov oče pride domov, pa pravi: »Helenica, a bi mi aržet zašila?« Ona gre, pa pride hitro nazaj: »Sem že naredila!« … »Ja, kaj pa si…?!« … Pa mu je od zunaj žep zašila, da ni mogel vanj!.. Imela je šnof tobak, pa smo otroci fehtali in je dala tudi nam. Potem si kihal in bilo je kar dobro, posebno če si bil prehlajen, saj se je nos odprl …

V civilnem logorju je bila s sorodniki Mavričevimi tudi družina Iva Slavca – Jokla**, ki je prebegnila z Gorenjske pred gestapom. Žena Mara je imela deset mesecev starega sina. Jokl, ki je bil komandant bataljona, je bil okoli 10. septembra 1942 na Babni Polici težko ranjen in je tam obležal nezavesten. Italijanski fašist iz bloške enote, ki je bil tam, mu je vzel obleko, sezul čevlje in odrezal palec na nogi. Jokl je ponoči prišel k zavesti in se odvlekel v Jermendol. Tam sta bili doma mama in hčerka, ki pa sta ob pogledu nanj skoraj padli skupaj, misleč, da je živ mrlič. Bil je ves okrvavljen, ranjen od mine in slečen, saj mu je fašist pobral vse. Potem je ena od njiju šla na javko, da so ranjenca odpeljali v zasilno bolnico, kjer je počasi okreval.

Tistega strašnega 19. decembra 1942, ko so belogardisti in Italijani napadli civilni logor partizanskih družin v Šimanovih dolinah pod Snežnikom, se je za Avščeve zrušil svet: očeta Antona so, težkega bolnika, ležečega na pogradu ustrelili, mamo z otroki pa ujeli in odgnali v Čabar. Samo Tonček je z drugimi srečno pobegnil, a se je za dolgo ločil od družine:

Ob napadu na taborišče, ko so v tistem deževnem dnevu ubili našega očeta, so aretirali tudi mamo z dojenčkom in sestrama, vsi ostali prebivalci civilnega logorja pa smo uspeli pobegniti, saj nas je stražar pravočasno opozoril s streli, hkrati pa je med nas pritekel še Ravšeljnov Ivan vpijoč:”Uzbuna, uzbuna!!” Jaz niti nisem razumel, kaj pomeni “uzbuna”, samo videl sem, kako so ljudje planili na noge in v beg. Ko sem ga zagledal, sem tudi jaz skočil dol, začelo se je streljanje, hotel sem iti za drugimi v hrib … Nek borec iz Lukovega bataljona, rekonvalescent po pljučnici, ki je bival z nami, me je v tistem zgrabil za roko: “Počakaj!” Bila sva bila v mrtvem kotu, manj izpostavljena streljanju. Ko je to ponehalo, je rekel: “Zdaj!” in sva tudi midva planila v hrib. Prišla sva že blizu vrha, ko on ni mogel več, obležal je tam ves izčrpan. Videl sem, kako je hlastno sesal od deževja namočeni mah. Ko se je vse umirilo, sem šel po njegovih navodilih iskat druge: “Pod vrhom hriba malo na levo …” in res sem naletel na naše, ki so šli potem nazaj tudi ponj. Drugi so se po žlebu tiste ozke dolinke umaknili proti Milanovemu vrhu. Italijani in belogardisti jih tam niso mogli obkoliti in tako so se rešili.

Še pred napadom na sam logor so Italijani in belogardisti na nekoliko oddaljenem Županovem lazu prijeli pastirja Milana Matka – Melhiorja in dečka Jožeta Masla, brata poznejšega heroja Masla, ki sta pasla Pavličeve krave. Njihovega dragocenega mleka so bili deležni samo najmlajši begunci … Matka so potem na silvestrovo 1942 ustrelili v Starem trgu, do danes pa se je ohranilo italijansko poročilo o njegovi usmrtitvi …

Pobegle ostale družine so v spremstvu partizanov odšle na osvobojeno ozemlje v Belo krajino in na Dolenjsko, kjer so ostale do konca vojne, ujeto mamo Francko Avščevo s tremi otroki pa so Italijani in belogardisti odgnali v Čabar. Ko so ljudje tam videli mater, dve majhni hčerki in dojenčka, ki so jih nameravali poslati na Rab, so se čabranski veljaki, vključno s tamkajšnjim župnikom Kraljičem zelo zavzeli in izprosili, da so Avščevi ostali tam in so jim italijanski vojaki nekoliko pogledali skozi prste … Tako je bila mama potem z dojenčkom in eno deklico v italijanskem zaporu v Čabru, starejšo sestro pa je vzela k sebi družina Lojzeta Turka … Izgubljeni še ne dvanajstletni Tonček pa je šel tako kot ves Slivniški bataljon proti Dolenjski:

Ko smo prišli čez Kočevski Rog, smo se razdelili: eni so šli v Belo Krajino, drugi smo ostali v Poljanski dolini tako kot Belčevi in jaz, tretji so šli čez progo in na Dolenjsko, med njimi tudi naši sovaščani Petruščkovi. Jaz sem hotel za vsako ceno ostati med partizani, saj so vsi zelo skrbeli zame. Bili smo v Podturnu, v sobi pri Jernejčkovih sredi vasi, ko mi je komandant odreda Gregor Ravnihar rekel: “Boš pa tudi ti tukaj ostal!” Jaz sem ga lepo prosil, da ne, pa se je obrnil k Ivanu Kovačiču Efenki **, ki me je vprašal: “A si ti partizan?” “Sem!” “Kaj naredi partizan, ko dobi ukaz?!” “Uboga …” ” No, kaj je tebi ukazal komandant!?” … In tako sem ostal … Najprej pri starejši Gašperjevi teti, ki je bila sama, po kapitulaciji Italije pa so me dali k Šteklovi družini, kjer so me izredno lepo sprejeli. Delal sem z njimi vse in pridobil veliko izkušenj, saj so bili zelo razgledani.

Bil sem na Dvoru ravno takrat, ko so domobranci in Nemci napadli Žužemberk. Bili smo štirje, dva starejša. Z vozovi smo peljali kože v strojarno, ki je bila pod gradom v Žužemberku. Šel sem prvi in obtičal v vodi, ker je bil most porušen. Postavljena je bila brv za pešce, za vozove pa le piketi za oznako, kjer se je lahko prehajalo čez Krko … Moj konj je takrat zapeljal voz v vodo, nikakor pa ga nisem mogel spraviti iz nje in pri tem neuspešnem prizadevanju še izgubil tri kože. Sovoznik Bučarjev France mi je pomagal ven iz vode, potem pa smo šli takoj na desni breg. Ko smo ravno spet napregli, so udarili domobranci, streljali so vsevprek, a smo se nekako izmaknili in ušli. Na desni strani Krke je bilo par hiš in tam smo potem ostali čez noč. Ko se zasvitalo, je bilo treba takoj spet na pot, a tokrat meni ni bilo treba futrati konja, ker je starejši sovoznik vse uredil … Malo pozneje so si me starejši hoteli privoščiti, češ da ni res, da sem bil ob napadu na Dvoru. Toda na bližnji njivi s koruzo so se takrat prikrili tajnica Mihe Marinka in drugi in ona jim je potrdila, da sem bil res tam … Partizani so se ob tistem napadu umikali, precej jih je padlo in so jih čez dva dni pokopali v Kočevskih Poljanah. Na pogrebu je kot komisar korpusa govoril Janez Hribar …

Nekaj kasneje je bila spet hajka, a mene so kot ta malega z vozom poslali v Črmošnjice, da sem peljal nek material čez Krko. Pri tej vožnji me je bosanski konjiček, ki sem ga neprevidno udaril, kar ga je presenetilo, močno brcnil, da sem odletel proč in mi pri tem zlomil dve rebri …

Maja 1945 pa so me iz Podturna poslali čez Rog v Kočevje s pismom po zdravnika. Zbolela je Šteklova Johanca, ki je partizanom pekla kruh … Partizanske enote so se takrat iz Roga že pomaknile proti Beli Krajini. Tako sem moral jaz iz Podturna po zdravnika nazaj po tej poti. V Kočevju je bil na moje veselje na komandi mesta moj starejši rojak iz Loške doline Tone Zigmund, kateremu sem oddal pismo. Vprašal je, ali bi šel domov v Podturn. Oni so šli na Ljubljano in rad bi šel kar z njimi, a sem se odločil, da grem raje nazaj povedat, kako sem opravil. Med vračanjem sem se malo zmedel in nisem vedel, katera od treh gozdnih poti je prava, tako da sem vrnil v Kočevje in šel potem po cesti čez Suho krajino in prišel ven na Dvoru in k Šteklovim, kjer sem povedal, da sem pismo oddal …

Malo pozneje, junija, je pome prišla mama in me odpeljala domov v Loško dolino. Tudi zame, štirinajstletnika, se je vojna počasi končala …

Franc Avsec je na fronto v prvi svetovni vojni dobil sliko svojega brata Antona in njegovega prijatelja ter nekaj novic in lepe pozdrave. Očitno jo je od tam tudi srečno prinesel domov. Slika je preživela tudi drugo svetovno vojno in ohranila mladostno podobo ustreljenega Antona Avsca starejšega.

Tragedija civilnega logorja pod Snežnikom se je odrazila in ostala tudi v pisnih in likovnih odzivih občutljivih posameznikov. Pavličeva mati in tri hčere so ohranile spomin na ubitega očeta v dolgi žalostni pesmi. Tudi Ladica Petrič je napisala pesem očetu v slovo. Slikar Lojze Perko je upodobil smrt svojega prijatelja Antona Avsca, ki se je – še mladenič – tako kot on spogledoval s kiparjenjem in sta se pred vojno spoznala in zbližala v frizerskem salonu Perkovega brata. Prav tako je slikarka Marija Jelaska, Plosova iz Markovca, ustvarila serijo slik na temo civilnega logorja (Glej Obrh, letnik 1915, št. 5).

Vinko Šumrada – Radoš pa je v svoji zbirki pesmi iz NOB z naslovom Ulaka leta 1967 objavil tudi to pesem:

Vinko Šumrada Radoš si je v pesmi dovolil nekaj umetniške svobode, saj Avščeve kolibe niso zažgali. Njegovi tovariši, ki so se ob napadu umaknili precej daleč, so prišli naslednji dan pogledat v razdejano taborišče. Malo pozneje so v snegu, ki je zapadel, prišli tudi Avščevi in tam blizu onkraj poti so skupaj pokopali očeta, na gomilo pa navalili skal in kamenja, da je bil dobro pokrit. Po vojni je Mažkov Ivan njegove posmrtne ostanke v majhni krsti prinesel v dolino, kjer je Avščev oče končno dobil dostojen grob.

* Glej: Franci Strle: Partizanski volk samotar

** Jokl je bilo tudi partizansko ime bolj znanega Franca Popita, organizatorja KP in OF na Notranjskem.

*** Ivan Kovačič Efenka, slovenski partizan, podpolkovnik in narodni heroj, * 18. januar1921, Dolenji Podboršt pri Mirni Peči, † 14. november 1963, Ljubljana. Wikipedija.

Slovarček:

• “Io sono marito – malato – tuberculosa!”: sem poročen – bolan – tuberkuloza
• urmohar: urar
• šnuoftebak: njuhanec
• aržet: žep
• fehtati: prosjačiti
• fokslar: šaljivec
• uzbuna: alarm, preplah
• futrati: krmiti

Viri:

• prof. Anton Avsec, Medvode, februar 20121, ustno
• Franci Strle et al. :Slivniški bataljon, 1973. Lož, Kovinoplastika.
• Vinko Šumrada – Radoš: Ulaka, 1967.

Kraj: ni znan, družina iz Vrhnike
Datum: okoli 1917
Avtor: ni znan
Zbirka: Tone Avsec
Skenirano: 3. 2. 2021
Oblika: fotografija

Pogled na Grand hotel ob Blejskem jezeru.

Leta 1919 ga je kupila Jula Molnar, ga dogradila in mu dala ime Toplice. V njem je zgradila bazen v stilu rimskih kopališč in vanj napeljala termalno vodo izpod hotela. Ko je kralj Aleksander razglasil dvorec Suvobor (tudi Suhobor, danes Vila Bled) za letno rezidenco, je hotel Toplice postal zbirališče najvišjih politikov, plemičev in ostalih uglednih ljudi.

Jula je končala meščansko šolo in se pri svojem očetu naučila strategij v turizmu. S praktičnimi izkušnjami in naravno inteligenco je bila na nivoju vodje vrhunskega hotela. Znala je komunicirati z veljaki in preprostimi ljudmi. Bila je poštena in pravična. Osebje jo je imelo rado. Angleški in avstrijski gostje so jo seznanili z golfom in uredila je prvo igrišče za golf na Bledu. Med vojno je bila v hotelu nemška uprava. Po vojni so ga nacionalizirali in ponovno odprli za goste leta 1946. Tito je za svojo rezidenco izbral Vilo Bled. Mnogo svojih prijateljskih državnikov pa je pogostil v Grand hotelu Toplice. V njem so poleg ostalih prenočevali kralji, predsedniki držav in vlad, ministri, Nobelovi nagrajenci, znanstveniki, športniki, umetniki in filmske zvezde. Naj naštejem le nekatere: Bobby Fischer (šahovski velemojster in svetovni prvak), Arthur Miller (ameriški dramatik in soprog Marilyn Monroe), Pablo Neruda (pesnik in nobelovec), Agatha Christie (pisateljica), Franz Josef Strauss (predsednik pokrajinske vlade Bavarske), Abdulah bin Al-Hussein (jordanski kralj), Simon Wiesenthal (lovec na nacistične zločince zločince), Heinrich Harrer (avstrijski alpinist in pisec), Carlo Ponti (filmski producent, mož Sophie Loren), Vivien Leigh (igralka, najbolj znan je njen film V vrtincu), Cliff Richard (glasbenik), Ronald Sega (astronavt slovenskega porekla), Garry Kasparov (šahovski velemojster in svetovni prvak), Paul McCartney (glasbenik) in ne nazadnje najslavnejši slovenski zet Donald Trump (bivši predsednik ZDA).

Kadar grem kam na lastno željo, grem v knjižnico ali pa na vrt. Če sem šla na izlet, smo šli s sodelavci oziroma kot smo rekli »s službo«. Enkrat so nas peljali na Bled. Pravzaprav smo se tam ustavili, ko smo se vračali od nekje drugje. Sam kdo hudiča ve, od kje. Ne spomnim se vsega prav natančno. Avtobus je ustavil ob neki hiši ob gozdu. Zdaj pa pojdite kamor hočete, imate dve uri časa, potem se tu dobimo za odhod. Šest se nas je odpravilo na sprehod ob jezeru. Prišli smo čisto na drugo stran. Tam smo ugotovili, da nazaj ne bomo prepešačili v roku. Kaj zdaj? Lej, pravim, tamle je en gospod s pletnjo. Pojdimo se peljat. Odpeljal nas je skoraj do cilja. Ves čas sem bila tiho in pri miru, kar se mi ne dogaja prav pogosto, ker sem se bala, da se bomo prevrnili. Malo smo še popešačili, da smo se lahko napihovali, da smo tja in nazaj prišli v roku. Če nam je kdo verjel. Potem je direktor rekel, da se ne spodobi, da bi bili na Bledu, pa ne bi poizkusili njihovih kremšnit. On časti. Če je pa tako, smo vsi za. Odšli smo v slaščičarno, se posedli in tam jaz izjavim, da nočem kremšnite.
»Na Bledu boš pa ja jedla kremšnito.«
»Rajš nč.«

Nato sem jih spomnila. Naša mama je enkrat poizkusila narediti kremšnite. Ker so ji odlično uspele in so jih vsi hvalili, jih je potem kar naprej delala. Tudi v službo sem jih nosila. Tudi direktor jih je jedel, čeprav je imel čuden način. Kremšnito je na sredini potlačil z vilicami in zmešal. Na moje zgražanje je vedno dejal, da se kremšnite jé na tak način. Kako je mogel, ko pa je izgledalo, kot bi jo kdo izbruhal. Na Bledu sem ga spomnila, da imam kremšnit poln kufer že od doma in je tudi videti nočem. Ko je prišla natakarica, je naročil ne vem koliko kremšnit in pokazal name: »Ona je pa noče.« Kelnarca je ostala brez besed. Ni mogla verjeti, da obstaja kdo, ki noče NJIHOVE kremšnite.
»Kaj pa bi?«
»Kaj pa imate še?«

Izbira ni bila prav velika. Imela sem srečo, da so imeli tudi skutno torto in to sem izbrala. Ko jo jo natakarica prinesla, si ni mogla dati miru: »A res ne bi kremšnite?« Sem jo samo pogledala, očitno ne preveč prijazno, pa je šla. In v tišini, ki je nastala, če je še tak šundr, ko pride hrana na mizo, bi slišal šivanko pasti, so se vsi zapodili vsak v svojo kremšnito jaz pa sem v miru in z velikim užitkom pojedla svojo torto. Verjetno edina gostja v zgodovini Bleda, ki ni hotela njihove kremšnite.

Nisem pozabila na Arnolda Riklija. Kaj mora pa ostati še za drugič.

Razglednica je bila poslana leta 1947. Nastala pa je kakšnih deset let prej saj sem na spletu našla še nekaj takih, ki imajo starejši datum.

Slovarček:

• pletnja: velik čoln s streho, ki ga uporabljajo na Blejskem jezeru
• kremšnita: kremna rezina, ampak z njo je tako kot s kotnim železom – vsi ga bolj poznamo pod imenom vinklajzn
• šundr:hrup, trušč

Viri:

• https://www.sava-hotels-resorts.com/si/sava-hoteli-bled/nastanitve/grand-hotel-toplice/utrinki

Kraj: Bled
Datum: 1947
Avtor: neznan
Zbirka: Jernej Malovrh
Skenirano: 8. 3. 2020
Oblika: razglednica

Slika je iz zbirke gospoda Jerneja Malovrha. Deklet ne poznamo. Lepa so in lepo oblečena – ali so služkinje ali natakarice. Ena izmed njih je Lojzka.

Oblečene so v dirndl. To je obleka, ki izvira iz področja nemško govorečih Alp. Sestavljen je iz oprijetega telovnika, bluze, nabranega krila in predpasnika. Pojavil se je kot oblačilo alpskih kmetic med 16. in 18. stoletjem. Prvotno je beseda označevala mlado žensko. Danes pomeni vse – dekle, mlado žensko ali obleko. Zraven paše moški, oblečen v irharce, bele volnene dokolenke, gojzarje in na glavi obvezno klobuk s krivčkom. Pa smo na Bavarskem. Kot punčka sem si zelo želela imeti dirndl. Znala sem biti trmasta kot osel. In najbrž se je mami zdelo, da bo najbolje, če mi ga kupi. Da bo pri hiši mir. Bil je lep rdeč s snežno belo bluzo. Še danes ga vidim. Oblekla bi ga vsak dan, a je bil praznično oblačilo – torej za k maši. Nosila sem ga tako dolgo, dokler sem se lahko še zbasala vanj. To je bilo kar nekaj časa, saj sem rasla bolj v višino kot širino. Le obleka je bila vsak mesec bolj mini. Na stara leta pa bolj v širino rastem. To pa zato, ker se nižam. Če kakšno reč navzdol pritisneš, se pa razširi.

»Kaj je to za ena kelnarca, ki nima belega firtaha, še moje dekle ima dva al pa tri k nobena kelnarca ni.« Jaz jih imam pet, bel ni noben. Ga je škoda, ker se prec umaže. Bel je zaradi lepšega, kot dodatek k obleki. Tile na sliki so prav krasni. Čipkasti in snežno beli. Oprani brez pralnega stroja.

Obute so v polškornje na vezalke. Podobne sem imela sama. Krasni so bili. Le zjutraj je bilo zavezovanje zamudno in sva velikokrat z vlakom tekmovala, kdo bo prej. Ne da se hvalim, ampak vedno sem zmagala. Poznamo levi in desni čevelj. Prilagojena obuvala so izdelovali že v antiki, a le za bogate. Za vse ostale so čevlje izdelovali čevljarji tako, da so usnje raztegovali in šivali na kopitu. Imeli so le en model. Širše ljudske množice so si lahko privoščile prilagojen levi in desni čevelj šele v začetku 19. stoletja, ko so delo čevljarjev prevzeli stroji.

Vse imajo skolmane lase. Kodre so naredile s kodralnikom, ki ga je leta 1909 patentiral Karl Ludwig Nessler skupaj s skrivno mešanico. S to so namazali lase, da se niso zravnali že ob prvem dežju ali pranju. Nessler velja za izumitelja trajne. Kodralnik je bil nekaj podobnega, kot je danes ravnalec las, likalnik po domače. Je že tako, da nikoli nismo zadovoljni s tistim, kar imamo. Nekdaj so se kodrale, danes se peglajo. Nekdaj so imele svojo barvo las, danes vsak teden drugo. Nekatere se barvamo iz nuje, druge pa kar tako. Ne vem zakaj, ker če je moški siv, je šarmanten. Zakaj to ne velja za ženske? Ko sem si jaz želela prvič pobarvati lase, je mama rekla, da niti slučajno. Ma, sem imela že 40 let in sem jo ubogala. Potem pa sem sklenila, da si bom dala najprej narediti pramene, da ne bo tako opazno, potem pa vedno več. En dan pred obletnico mature sem se odpravila v trgovino po šampon. Sodelavka se je ponudila, da gre z mano. Sem takoj vedela, da se ne obeta nič dobrega. Ona je k majhen otrok. Kar nekaj mi v košaro meče in me potem prepriča, da jaz vse tisto tudi rabim, čeprav za pol stvari sploh ne vem, čemu služijo. In mi je že na začetku polic v košaro zabrisala eno farbo za lase, ker da imam zdaj pa že tak narastek, da je že preveč. Me je že enkrat tako nasrala, da sem kupila barvo, plačala frizerko, da mi je pramene naredila, ampak jih ni noben opazil. Še mama ne, ki mi je prepovedala to delat. Takrat mi je izbrala eno lepo barvo. Rdečo, k jesensko bukovo listje. Potem so v službi družno sklenile, da se moram zvečer pa takoj pobarvat. Ja, k obvladam. Se bom prvič barvala sama. Pa sem se. Najprej sem pol ure brala navodila. So bile majhne črke, jaz sem rabila nova očala, zastopla pa tudi nisem nič. Ampak sem naredila vse po protokolu. Najprej sem nafarbala narastek, pa šla za 15 minut gledat televizijo. Po pravilih službe! Potem sem pobarvala še ostale lase, ki so še imeli nekaj barve in počakala še 15 minut, potem sem se pa umila. Ravno ko sem si glavo brisala, je prišel domov moj ljubljeni sin, nad katerim imam veselje.
– Kdaj si se pa pobarvala?
– Glih kar.
– Ja, se vidi.
– A res? rečem vsa vesela, češ, zdaj bodo pa opazili.
– Ja, po puloverju najbolj.
Hvala, res. Prvič – je bil moj pulover, drugič – je bil pa že star. Sej toliko mona, da bi se v puloverju od Benetona barvala, pa tudi nisem. Pa tudi nimam ga. No, ja. Težko priznam, ampak barva je bila res lepa. Še mama je opazila, ampak šele potem, ko je teta Mara rekla, da se ji zdi, da sem imela prej drugo barvo.

Lojzka je podarila fotografijo Marici v spomin. In prav lepo je zapisala datum.

Slovarček:

• krivček: zakrivljeno pero v repu ruševca, tudi žepni nož in drugo ime za krompir kifeljčar
• trajna: tudi ondulacija imenovana, je postopek, pri katerem se kodrajo lasje s toploto in kemičnimi sredstvi
• skolmane: navite

Viri:

• Revija History, številka 91, 2019, stran 12.

• https://en.wikipedia.org/wiki/Karl_Nessler

Kraj: Cerknica
Datum: 19. maj 1917
Avtor: neznan
Zbirka: Jernej Malovrh
Skenirano: 10. 3. 2020
Oblika: fotografija

Na telovadišču TVD Partizan se je leta 1948 z razredničarko Marijo Iglar fotografiral III. razred dijakov Nižje realne gimnazije Stari trg, katere začetki segajo v medvojno leto 1944. V ozadju vidimo leseno ograjo telovadišča, za katero teče Brežiček, za njim pa so strehe Kovačeve in Šepčeve hiše, nekdanja kovačija ter Vrhovčeva in Plosova oziroma Baštkova hiša. Čisto zadaj sta Markov hrib in Racna gora. Na visokem drogu za skupino dijakov plapola zastava z zvezdo, na drevesih pa se kaže mlado zelenje. Je slika nastala spomladi? Ob zaključku šolskega leta? In kdo je bil fotograf? Ostaja neznano.

Na sliki je petintrideset oseb, vključno z razredničarko in dvema deklicama, ki zagotovo ne sodita v letnik. Spodaj pa je seznam profesorjev, ki so delovali na njej v vsem času obstoja Nižje realne gimnazije Stari trg. Po vsej verjetnosti je bil narejen ob 50-letnici ustanovitve.
 
OKROŽNA ŠOLSKA NADZORNIKA

DERNAČ VLADO
JERALA JOŽE

PROFESORSKI ZBOR

Imena profesorjev na tem seznamu so domnevno vsaj deloma navedena po vrstnem redu, kakor so prihajali na šolo. Kot vidimo, so bili nekateri ubiti, internirani, drugi so kmalu odšli, tretji ostali dolga leta. Med njimi je gotovo razredničarka s slike Marija Iglar Avsec, ki je ostala tudi še dolgo potem, ko je šola postala osemletka, vse do upokojitve. Podobno seveda Justina Krajc, prav tako tudi Rozka Debevec, poročena Berglez, ki je večino svoje delovne dobe, če ne kar vso, preživela na starotrški šoli. Daleč pred ustanovitvijo gimnazije sta v Jugoslavijo s Primorske prišla Ivan Mercina in Ladislav Furlani. Mercina je bil nadučitelj v Starem trgu že pred vojno, slednjo pa je preživel v koncentracijskih taboriščih. Tudi Furlani je na Gornjem Jezeru učil že od približno leta 1928, med vojno pa je bil v zaporu in koncentracijskem taborišču …

Nižja partizanska gimnazija Stari trg je delovala od 5. novembra leta 1944, ko se je začel pouk z 58 dijaki in 5 profesorji. Leta 1953/54 je imela gimnazija že 195 dijakov v 7 oddelkih in internat, kjer je bivalo 38 dijakov, od tega 23 partizanskih sirot. Leta 1956 je bilo na univerzi že 11 študentov, nekdanjih dijakov Nižje realne gimnazije, na višji gimnaziji 12, na učiteljišču 10 in na drugih šolah 31. Postali so doktorji znanosti, doktorji medicine, prava in končali višje in srednje šole …

Nižja realna gimnazija v Starem trgu se je ukinila s šolsko reformo okoli leta 1955 ali 1956, ko se je osnovna (ljudska štirirazredna) šola združila z nižjo gimnazijo in postala osemletka.

Verjetno istočasno kot seznam učiteljev je nastal tudi seznam osebja Dijaškega doma Stari trg, ki je bil prvotno deloma v Teličevi hiši, kjer so bivali samo dečki, pozneje pa vsi skupaj v nekdanji Schweigerjevi hiši. Tudi Dijaški dom je bil ustanovljen leta 1944, istočasno kot partizanska Nižja gimnazija. Seznam je objavljen v komentarju k prispevku 1956 Stari trg – Osebje dijaškega doma.

Deset dijakinj, štirje dijaki in dve manjši deklici ter razredničarka so na tem izseku. Razen učiteljice Marije Iglar, poročene Avsec, iz Starega trga ne poznam nikogar. Zanimivo je dekle v svetlem predpasniku, kakršen je bil po stari šegi še pred vojno sestavni del nedeljske dekliške noše. Manjše, bolj po otroško krojene predpasnike smo nosile tudi še deklice v prvem razredu leta 1956/57 in nekaj let pozneje.

Tudi tu je deset dijakinj in osem dijakov. Na tem izseku prepoznamo le lastnika slike prof. Antona Avsca, ki ga je v tistem trenutku do profesorskega naslova čakala še zelo dolga pot. Tu ga vidimo v zadnji vrsti kot sedmega z leve na celotni sliki oziroma drugega z leve na tem izseku. Po viharnem medvojnem življenju je po osvoboditvi končal nižjo gimnazijo in se najprej redno vpisal na učiteljišče v Ljubljani, čez čas pa nadaljeval na univerzi.

Tudi na tem izseku eno dekle nosi predpasnik, tokrat temnejšega. V času, ko se je obleka prala vse na roke, pogosto ob skromni zalogi vode, je predpasnik varoval oblačila pred največjo umazanijo, poleg tega pa je ob pogosto skromnih oblačilih tudi grel.

Zapis lastnika slike prof. Antona Avsca: ” III. raz. niž. gimnazije v Starem trgu 1948, razredničarka Marija Iglar.”

Viri:

• prof. Anton Avsec, Medvode, marec 2021, ustno
• Vzajemnost, november 1994, Sanda Turšič: intervju

Kraj: Stari trg, telovadišče TVD Partizan
Datum: 1948
Avtor: ni znan
Zbirka: Tone Avsec
Skenirano: 3. 2. 2021
Oblika: fotografija

Slika je iz zbirke Cerkničana Jerneja Malovrha. Ne vemo, kje je nastala. Napravljena je bila leta 1927. Eden izmed natakarjev je Ludvik Ogrin. Lesene mize so dovolj vsaksebi, da bi lahko zadostile tudi današnjim protikoronskim ukrepom. Prti so čisti in prav tako suknjiči natakarjev. Na ograji je napeta zaščita, ki je varovala pred radovednimi pogledi s ceste.

Natakar je bil nekdaj spoštovan poklic. Natakarica ne tako zelo. Razen seveda tiste v ljubljanski Šestici, ki »je bila prav luškano dekle«. En gospod, ki je deset let delal prav v tej gostilni, je dejal, da kdor ne zna računati, ne more biti natakar, saj ne more goljufati, ker se lahko zmoti v lastno škodo. Velikokrat je bilo tako, da je natakar tistim, ki so popili več kot nesejo, na koncu priračunal še datum. Kar je bil čisti neobdavčen zaslužek za njegov žep. Potem so prišle pa davčne blagajne …

Obstajajo zapisi, iz katerih je razvidno, da je poklic natakarja obstajal že pred več kot šest tisoč leti v starem Egiptu. Na zidnih poslikavah v piramidah so našli slike ljudi v posebnih oblačilih med mizami. To naj bi bili prvi natakarji. Je pa tudi res, da lahko tiste sličice razlaga kdorkoli kakor hoče. V boljših restavracijah, če preskočimo nekaj tisoč let, so morali biti natakarji v črnih hlačah in suknjičih, beli srajci s kravato in nosili so bele rokavice. Morali so biti na kratko ostriženi in obriti, brez brkov in brade. Danes so po kafičih natakarice, ki niti niso za to izučene, oblečene pa so precej pomanjkljivo, kar seveda privablja goste.

V Franciji je bilo v 20. stoletju natakarjem prepovedano imeti brke. Brki so bili znak spoštovanja, razredne pripadnosti in moškosti. Francozi so celo prepovedali nižjim slojem, da bi imeli ta obrazni okras. Čeprav so za prepoved obstajali tudi higienski razlogi, so natakarji menili, da je prepoved diskriminatorna. Posledica je bila velika pariška stavka za brke leta 1907. Natakarji vsega Pariza so se zbrali na shodu za pravico do brkov. Tema je postala tako aktualna, da so jo obravnavali celo v parlamentu. Natakarji so zmagali in dobili svojo pravico do brkov, na račun drugih, ki so zahtevali boljše plačilo in ugodnejši delovni čas.

Najzanimivejše na sliki pa je držalo za časopis. Imenuje se dunajsko držalo za časopis. Pri nas so jim rekli tudi tudi okvir. Običajno so bili leseni. V njem je bil časopis lepo razgrnjen in poravnan. Robovi se niso vihali nazaj. Olajšali so branje časopisov v gostilni in kavarni pa tudi v kopalni kadi. Časopis iz poceni papirja je tako tudi ostal dlje ohranjen, da ga je lahko prebralo čim več gostov. Imeli so jih tudi v gostilni Lovec na Rakeku. Držal je več vrst. Različice odsevajo značilnosti svojega časa tako v obliki kot materialu. Najznamenitejša izdelovalca sta bila v Pragi, ta še vedno občasno deluje in na Dunaju, ki pa ne deluje več. Nekdanji pletar košar iz okolice Dunaja je s svojimi izdelki zalagal kavarne in zasebnike že od leta 1867. Zadnji lastnik je v starosti 90 let prenehal poslovati. Njegovo orodje in stroje je prevzel oblikovalec Thomas Poganitsch. Odgovoren je za to, da izdelke še naprej proizvajajo pristno kot nekdaj in kakovostno.

Držala za časopise in revije je mogoče kupiti v trgovinah s pohištvom in celo v knjigarnah. So različnih oblik in materialov. Take, kot je na sliki, pa prodaja Ribnčan.

Vsaj vemo, kdo je na sliki in kdaj je nastala.

Viri:

• https://sl.sjdsbrewers.com/croque-monsieurs-moules
• https://www.faq-magazine.com/news/wiener-gemuetlichkeit.html

Kraj: neznan, zbiratelj iz Cerknice
Datum: 6. september 1927
Avtor: neznan
Zbirka: Album Jernej Malovrh
Skenirano: 10. 3. 2020
Oblika: razglednica

Slika je bila objavljena v časniku Slovenski dom na dan Tonetove aretacije, 13. marca 1940. Napisali so, da je bil prav čedno oblečen, obut v nove gojzarje.

V Wikipediji piše, da je bil po poklicu zločinec. Prizadelo me je. Zločinca sta bila Hitler in Mussolini. Tudi bližje bi še našla kakšnega. Hace pa je bil kriminalec. Za moje pojme to ni isto. Bil je prvi in edini slovenski Robin Hood, car slovenskih tolovajev. Včasih je kaj ukradel. Vedno tistim, ki so imeli. Tistim, ki nimajo, še vojska ne vzame. Nekaj je porabil zase, nekaj pa je tudi razdelil. Pravijo, da ga je zapora rešil njegov brat Matevž Hace. Pa kaj! Ni bil edini, ki ga je rešil partizanski borec na položaju.

Ja, Hace je bil lisjak. Večkrat je peljal žandarje žejne preko vode. Včasih dobesedno. Enkrat jim je sporočil, da bo šel naslednji dan točno ob 10. uri čez ljubljansko Tromostovje. Orožniki in policisti v civilu so zastražili most in legitimirali vsakega moškega. Nihče ni bil pravi. Ko je padel mrak na zemljo in njim na oči, so se pobrali v varno zavetje žandarmerije. Hace jim je naslednji dan sporočil, da je imel svoj mimohod točno ob napovedani uri. Preoblečen v branjevko je peljal čez most voziček s solato. Enkrat drugič jim prav tako sporočil, kje bo in povedal, da ga ne bodo videli. Čakali so ga. On se je pa preoblekel v župnika, vzel laterno in ministranta, kot da gre z Bogom k bolniku. Šel je mimo žandarjev. Pozdravili so ga in se mu celo odkrili.

O liku in delu Toneta Haceta je režiser Jure Pervanje posnel film z naslovom Do konca in naprej. Producent je bil Viba film. Film je ubral Hollywoodsko pot in Toneta preimenoval v Haca in ga predstavil kot kradljivega ženskarja. Slednje zagotovo ni bil. Žensk se je izogibal, ker je bil prepričan, da so prav one nevarne zaupnice njegovih preganjalcev. Njegovo biografijo z naslovom Car slovenskih tolovajev je napisal Marjan Remic. Imam jo doma. Zmahana je kot turška fana, na pamet je pa še ne znam. Ne manjka pa prav veliko. Pisatelj je Toneta vprašal, če bi mu pripovedoval o svojem nekdanjem delu. Pristal je pod pogojem, da bo za to dobil plačilo. Povedal je, da je prebral veliko knjig in časopisov in je seznanjen, da v tujini za take zgodbe veliko plačajo. »Tudi pošteno delo je težko,« je dejal. Razkril mu je svojo življenjsko zgodbo, ki se je, po avtorjevih navedbah, docela ujemala z viri. Po izidu knjige in premieri filma so se oglasili Hacetovi dediči: bivša žena in otroka. Zahtevali so odškodnino za avtorske pravice. Tone naj bi proti plačilu dovolil le objavo podlistka, ki ga je Marjan Remic napisal že leta 1968. Kako so uspeli pri pisatelju, ni znano. Predstavniki Viba filma pa so se izgovorili, da se film le delno naslanja na Hacetovo biografijo (kar je res), vse ostalo pa je izmišljeno, tudi priimek glavnega junaka »Hac«.

Tone Hace se je rodil 17. aprila 1917 v Podcerkvi v Loški dolini. Imel je še deset sorojencev. Eden izmed njih je bil Matevž, politkomisar 14. divizije, prvi predsednik Gasilske zveze Slovenije in pisatelj. V svojih delih omenja tudi Toneta kot najmlajšega brata. V tridesetih letih 20. stoletja je bila gospodarska kriza. Toneta so štirinajstletnega poslali za hlapca k oštirju Alojziju Obersnelu na ljubljanskem Rožniku. Tam je delal v hlevu, pomival posodo in ob nedeljah stregel v gostilni. Gostilničar je znal edini v Ljubljani delati jogurt, ki ga je Tone razvažal tudi po 16 ur na dan brez hrane. Bolnišnični sestri se je smilil in ga je večkrat nahranila. Iz hvaležnosti ji je izdal recept za jogurt in tako je gostilničar izgubil največjo stranko. Toneta je nagradil s pretepanjem in s še več dela, zato je neko noč pobegnil. A ne sam. S seboj je vzel še birtov denar. Odšel je na Gorenjsko, kjer se je preživljal z občasnim delom. Spal je na senikih, jedel na hišnem pragu, ker za take ni bilo mesta ob družinski mizi. V Kranju je preprodajal blago, ki so ga ljudje nakradli po tovarnah. Tam ga je prvič dosegla roka pravice. Za očitano mu krajo pri ljubljanskem oštirju ga je sodnik obsodil na tri dni zapora. Ko je bil izpuščen, se je odpravil na Dolenjsko. Tam je nekemu župniku ukradel meso, česar gospod ni mogel preboleti. S prižnice je tatove obsodil na pekel, za vsak slučaj pa, če bi meso prinesli nazaj, jim je obljubil nebesa. Ko je na Dolenjskem postalo prevroče, se je odpravil na Štajersko. Pojavljal se je zdaj tu, zdaj tam. Razdaljo med Dolenjsko in Štajersko je prepotoval v izjemno kratkem času. To je zmogel s kolesi. Ukradel jih je toliko, da jih niti prešteti niso mogli. Na glavnem procesu so se zadovoljili s splošno oceno o številu odtujenih biciklov – toliko, da jih nima nobena trgovina v Dravski banovini.

Na Vrhniki v Loški dolini je živel neki Hajne. Na vprašanje, če je bil kdaj zaprt, je odvrnil da ne. Potem pa je začel pripovedovati, kolikokrat je bil. Tudi s Hacetom. O njem je povedal: »Dokler je bil mlad je imel vedno samo salame okrog pasu privezane, potem, ko je odšel, je pa že imel pištolo. Sam je bil zadovoljen, da je bil sit in oblečen. Vse ostalo je razdelil revežem. Ni si delal zaloge.«

Nekoč je v tej vasi pripovedoval, kako so okradli kino Sloga v Ljubljani. »Saj ni bilo nič,« je dejal. »Šestdeset kil je bilo denarja, samo drobiž. V Ljubljani je bilo letališče in smo ga tam zakopali. Nato smo ga hodili pa iskat. Vsak je vzel en klobuk pa smo ga znesli.«

Se bo nadaljevalo

Viri:

• Slovenski dom, 14. 3. 1940, stran 2.
• Ožbolt, M.: Andrejeva stopinja – folklorne pripovedi iz Loške doline, Blok, Loškega potoka in okolice Cerkniškega ter Babnega Polja. Ljubljana: Kmečki glas, 2004.
• Remic, M.: Tone Hace – Car slovenskih tolovajev. Ljubljana: TDS Forma7, Ljubljana, 1990.
• https://www.dnevnik.si/1042710204
• Slovenski dom (14.03.1940), letnik 5, številka 61. URN:NBN:SI:DOC-4RPDY8HE from http://www.dlib.si
• Jutro: dnevnik za gospodarstvo, prosveto in politiko (01.04.1941), letnik 22, številka 77. URN:NBN:SI:DOC-I2TLP84G from http://www.dlib.si

Kraj: Kranj
Datum: 1940
Avtor: neznan
Zbirka: http://www.dlib.si
Skenirano: —
Oblika: slika v časopisu

Slika Toneta Haceta s sodelavci je bila že objavljena. Miloš se je potrudil in ga obdelal, da je tak, da bi bil za ožen’t.

Na sliki je motel Proteus v Postojni, ko je bil še lep in dobro obiskan. Na terasi je polno gostov. Marele so v državnih barvah – rdeče, bele, plave. Zvezde so se pokazale, ko so prejeli račun. Zdaj grdo propada. Na desni je prizidek, v njem pa domuje pogrebno društvo. Kakšna simbolika!

Pomemben je dogodek, ki se je na tem prostoru pripetil poleti 1985. Glavni v tej anekdoti je naš občan. Policija je imela novo pridobitev – kolesa. Šef je naročil miličarjem, naj se malo popeljejo po Postojni na opazovanje. Eden od miličarjev, rekli mu bomo Janez, se je odpravil proti motelu. Bilo je zgodaj dopoldan, sonce je sijalo. Vrata motela so bila širom odprta. Janez se je na začudenje gostov, ki so ravno zajtrkovali, pripeljal s kolesom prav za šank. Tam je sestopil s kolesa, postavil tačko in se naslonil na šank. Natakarica ni bila preveč presenečena, gostje pa veliko bolj. Predenj je brez vprašanja postavila pivo. Malo sta poklepetala, in ko je piva zmanjkalo, je tačko odmaknil, z eno nogo stopil na pedalo, z drugo malo potekel, kot se pri štartanju kolesa zagre in odpeljal skozi vrata na drugem koncu šanka. Za njim je ostala prašna sled kolesa na parketu in začudeni obrazi gostov.

Razglednica je potovala v Skopje. Poslal jo je vojak ali pa turist.

Kraj: Postojna
Datum: 1988
Avtor: neznan
Zbirka: Ivanka Gantar
Skenirano: 17. 3. 2021
Oblika: razglednica

Na fotografiji čebelarji, prejemniki priznanj. Na sliki od leve:

Sedijo: Franc Albreht, Franc Meden, Franc Žust, Frančiška Mišič, Anton Kranjc, Alojz Braniselj, Janez Zigmund, Jože Braniselj.

Stojijo: Tone Jernejčič, Franc Mlakar, Jože Gerl, Stane Palčič, Ivan Ivančič, Anton Petrovčič, Feliks Janežič, Karel Mazi in Anton Šepec.

Po ustanovitvi Občinske zveze čebelarskih društev (OZČD) Cerknica 1977 so se čebelarji zbrali na prvo letno konferenco po ustanovitvi 20. 1. 1978. Na dobro obiskani konferenci, ki je bila v OŠ Cerknica, se je na povabilo OZČD Cerknica odzvala tudi dr. Nežka Snoj, profesorica na Veterinarskem zavodu v Ljubljani in čebelarjem podala zelo zanimivo predavanje o čebeljih boleznih. To je dalo konferenci še poseben poudarek.

Na fotografiji predsednik OZČD Cerknica ing. Leo Frelih in predavateljica dr. Nežka Snoj, profesorica na Veterinarskem zavodu v Ljubljani.

Predsednik OZČD Cerknica Leo Frelih predaja priznanje čebelarju Tonetu Jernejčiču.

Od leve: Vlado Kraševec, prejemnik priznanja Tone Jernejčič, Jože Avsec, Jože Braniselj predsednik ČD Rakek, Leo Frelih, sedita Franc Žust in Franc Meden.

Nekaj o priznanjih:

Čebelarske organizacije podeljujejo svojim čebelarjem in tudi širše za posebne zasluge in požrtvovalno delo na področju čebelarstva v skladu z določili Pravilnika o odlikovanjih, priznanjih in nagradah različna priznanja. Priznanje čebelarju podeli UO ČZS ali UO ČO na podlagi uspešno izvedene akcije ali dejanja v splošni prid čebelarstva na naslednjih področjih: izobraževanje čebelarjev in čebelarskega podmladka, raziskav, delovanja znotraj in zunaj čebelarskih organizacij, objavljanja v Slovenskem čebelarju in drugih javnih medijih ter pospeševanja čebelarstva v najširšem pomenu te besede.

Naj omenim le Odlikovanja Antona Janše.

• Odlikovanje A. J. III. stopnje (bronasto) podeli UO ČO zaslužnemu čebelarju ali drugi fizični ali pravni osebi za najmanj 8 let uspešnega opravljanja nalog in akcij.
• Odlikovanje A. J. II. stopnje (srebrno) podeli UO OZČD zaslužnemu čebelarju ali drugi fizični ali pravni osebi za najmanj 15 let uspešnega opravljanja nalog in akcij.
• Odlikovanje A. J. I. stopnje (zlato) podeli UO ZČD zaslužnemu čebelarju ali drugi fizični ali pravni osebi za najmanj 25 let uspešnega opravljanja nalog in akcij.

Na sliki priznanja Antona Janše III., II., in I. stopnje, ki jih je za svoje požrtvovalno delo v ČD Rakek in OZČD Cerknica prejel Franc Albreht.

ALI STE VEDELI, DA …

• čebele oprašujejo 170.000 vrst rastlin,
• brez čebel ne bi bilo toliko različnih vrst sadja in zelenjave in tako lepih barv na travnikih,
• je čebelja družina tolikšna kot majhno mesto in v njej živi od 30.000 do 60.000 čebel,
• je čebelja matica edina, ki leže jajčeca; na dan izleže tudi do 2.000 jajčec,
• je kranjska čebela (ali kranjska sivka) domorodna slovenska čebelja rasa in druga čebelja rasa na svetu,
• v eni minuti čebelja krila naredijo 11.400 kroženj, kar slišimo kot brenčanje,
• so medonosne čebele edine od čebel, ki potem ko pičijo, umrejo,
• mora čebela za kilogram medu obiskati štiri milijone cvetov in preleteti štirikratno razdaljo okoli sveta.

Slovarček:

• UO ČO: Upravni odbor čebelarske organizacije
• OZČD: Občinska zveza čebelarskih društev
• ZČD: Zveza čebelarskih društev

Viri:

• Arhiv OZČ Cerknica
• Arhiv ČD Rakek

Kraj: Cerknica
Datum: 20.1.1978
Avtor: neznan, Miroslav Juvančič
Zbirka: Miroslav Juvančič
Skenirano: 10. 4. 2020, 9. 6. 2020 in 16. 4. 2021
Oblika: 4 fotografije

V zračnem prostoru nad Pivko, Javorniki, Loško dolino in Ljubljano se je 18. marca 1944 vnel srdit boj med ameriškimi bombniki in nemškimi lovci, ki so nadnje prileteli z letališč v severni Italiji. V bojih so bili sestreljeni trije bombniki, med njimi tudi B-17F-60-BO 42-29584, poimenovan tudi »Sad Sack« (žalostna vreča). Verjetno ga je že pred spopadom z nemškimi lovci zadela granata nemške protizračne obrambe. Postalo je lahka tarča za dva nemška lovca, ki sta priletela čez Javornike iz postojnske strani in ga napadla. Odpadlo mu je krilo in strmoglavilo je nekaj sto metrov od naselja Martinjak. Takoj za letalom so očividci opazili padalce, ki so pravočasno izskočili. Dva so ujeli Nemci, štiri je veter zanesel proti Postojni. Doskočili so v okolici Pivke, kjer so jih rešili partizani in jim omogočili, da so se 28. marca 1944 vrnili v južno Italijo. Štirje so pristali v okolici Cerknice, eden mrtev.

Domačini, ki so opazovali letalski spopad, so po strmoglavljenju hitro tekli tja, da bi pomagali morebitnim preživelim. Prvi so do razbitin prišli borci Notranjskega odreda. Pregledali so letalo in odnesli uporabno orožje in strelivo. Poškodovan mitraljez je ostal na kraju nesreče. Baje ga hrani Notranjski muzej v Postojni. Nedaleč od razbitin so našli mrtvega ameriškega letalca, ki je bil povsem zarit v močvirsko zemljo. Borci Notranjskega odreda so poskrbeli za pogreb. Pokopali so ga v Žirovnici. Partizani so mu postavili častno stražo in ga pospremili s častnimi streli. Obred je vodil Janez Jalen. Zavezniška komisija je po vojni odpeljala truplo v Beograd.

Dele letala so raznesli ljudje in jih ponovno uporabili: pločevino za kritino, iz gumijastih plaščev koles so izdelovali podplate, iz svilenih padal delali oblačila. Večino predmetov so po vojni predali Muzeju novejše zgodovine. V iskanje letalcev so se podali tudi domobranci, ki pa niso imeli sreče. Enega letalca so partizani našli pri Cerkniškem jezeru. Govoril je poljsko in so se lahko sporazumevali brez prevajalca. Rešiteljem je v zahvalo podaril padalo, zemljevid, kompas in kožnat kombinezon. Drugega so našli domači aktivisti, ki so se v iskanje podali s sekirami, da ne bi bili sumljivi. Med njimi je bil domačin z znanjem angleškega jezika in je skrbel za komunikacijo. Padalca so odpeljali v Dolenjo vas. Pripovedovanja o rešenih letalcih je zbiral Edi Šelhaus. Zapisal je, da so letalca pospremili do bližnjega letališča. Verjetno je mislil na letališče Nadlesk. To pa ne drži, ker so iz Nadleska začeli voziti ranjence šele poleti 1944. Zdi se, da so letalca spremili do Baze 212 v okolici Semiča, od tam pa do letališč v Bosni. Od tu so takrat prevažali rešene zavezniške letalce v letalske baze v južni Italiji. To trditev podpira tudi Jože Simšič – Jelen v svoji knjigi Iz vojne v svobodo. 

Preostanek aktivistov je odšel iskat tretjega. Po nekaj urah so našli rokavice in slušalke. Krvava sled jih je nato vodila do ponesrečenca. Imel je poškodovano roko, ki so mu jo za silo obvezali kar z deli padala. S sekirami so naredili improvizirana nosila in ga odnesli v dolino. Enega od aktivistov so poslali naprej, naj preskrbi vozilo, ki bo ranjenca odpeljalo k zdravniku. Janez Jerman se je dogovoril za posteljo pri partizanski simpatizerki. Poiskal je tudi voz in konja, da so ga odpeljali k zdravniku. Prevzel ga je dr. Ivan Hubad in mu nad komolcem amputiral roko, ki so jo aktivisti pokopali na pokopaliču. Na nadaljnje zdravljenje so ga odpeljali v partizansko bolnišnico Snežnik. Ime mu je bilo Leo Rossi. Bil je eden izmed osmih rešenih letalcev, ki sta jih iz Slovenije odpeljali ameriški transportni letali. Vzleteli sta 22. julija 1944 z letališča Nadlesk.

Kadar vojaško letalo strmoglavi in se posadka, ali vsaj del nje uspe rešiti, mora pilot na zaslišanje pred vojaško komisijo. Ugotoviti morajo, ali je do zrušenja prišlo zaradi tehnične napake ali napake pilota. Tudi Clifford E. Magnuson je moral pred komisijo. Povedal je tole:

»Letalsko formacijo smo zapustili približno ob 10:10 zjutraj na višini 22.000 čevljev. Poročnik Lauterbach je letalo zapustil skozi prednjo loputo tako kot poročnik Horne, poročnik McKee in narednik Smith. Narednik Parker je zapustil letalo skozi zadnjo loputo strelca, narednik Jensen skozi loputo za bombe in narednik Rossi skozi loputo strelca na boku letala. Kako je zapustil letalo narednik Meidl, mi ni znano. S šestimi člani posadke sem se uspel srečati v dveh tednih po nesreči. Poročnik Horne je bil vojni ujetnik v Nemčiji in je zdaj izpuščen. To mi je sporočil v pismu. Narednika Meidla so našli mrtvega poleg razbitin letala. To so mi povedali partizani. Narednik Rossi je bil v partizanski bolnišnici s hudo poškodbo roke. Glede na razmere mi partizani niso dovolili stika z njim. To je vse, kar vem o naredniku Meidlu.

S temi člani posadke sem letel prvič. Posadka je bila mešana in za nekatere to prva misija. Potekala je po načrtih. Tik pred nesrečo sem slišal po radiu, da prihajajo sovražni lovci. Zamotili so skupino za nami. Da gredo nad nas sem se zavedel, ko je prvi strel zadel letalo. Do tedaj nismo streljali. Najprej smo bili zadeti v desno krilo, nato v pilotsko kabino, kisik in hidravlični sistem, kar je povzročilo, da se je pilotska kabina skoraj v trenutku napolnila s plameni. Vedel sem, da plamena ni mogoče pogasiti, zato sem zapustil formacijo, da sem lahko odvrgel bombo, predno bi zadela drugo letalo v formaciji. Ko je bilo varno sem ukazal, tako ustno kot z alarmnim zvoncem v letalu, naj ga zapustijo. Prižgal sem avtopilota, ki je držal letalo v ravni smeri nekaj minut. Zadnji sem zapustil prednji del letala. Drugi člani, ki so bili v zadnjem delu letala, so slišali ukaz za reševanje. Omenili so, da je bil narednik Meidl prvi pod izhodno loputo, a se je zdelo, da se boji skočiti ali da ne more odpreti lopute. Preden je zapustil letalo, je narednik Parker videl narednika Meidla in narednika Rossija tik pred izhodno loputo. V istem hipu sta prileteli dve 20 mm granati in zadeli letalo. To je zadnja informacija, ki jo lahko povem o naredniku Meidlu. Kasneje so me peljali skozi jugoslovansko vas v bližini mesta, kjer so našli letalo in truplo narednika Meidla. V polomljeni angleščini in z nekaj znanja tujega jezika so mi povedali, da je bil narednik Meidl mrtev, ko so ga našli. Predali so mi nekaj njegovih osebnih stvari in identifikacijske ploščice, ki sem jih vrnil na sedež 15. Obveščevalne službe poveljstva zračnih sil v Bariju v Italiji. Povedali so mi tudi, kje je narednik pokopan. Zaradi razmer na območju, kjer se je zgodila nesreča, je bilo težko dobiti informacije. Zaradi gibanja sovražnikovih sil smo se ves čas premikali.«

Po vrnitvi v letalsko bazo v južni Italiji je preživele člane posadke odlikoval poveljnik 15. zračne sile USAAF, generalmajor Nathan Twinning. Medaljo pripenja Cliffordu Magnusonu. Medalja Silver Star (srebrna zvezda) je odlikovanje Oboroženih sil Združenih držav Amerike – tretje najvišje vojaško odlikovanje za pogum v boju. Podelijo ga predvsem pripadnikom oboroženih sil Združenih držav za pogum v akciji proti sovražniku ZDA.

Bruce Magnuson, pilotov sin, je sliko poslal Jerneju in napisal:

»Jerneju, 18. marec 1993. Slika z generalom Twinningom je bila posneta 12. maja 1944. Podelitev Srebrne zvezde. Clifford Magnuson, pilot; Theodore Leuterbach, kopilot; Bernard McConnell, strelec; Albert Smith, strelec; Joe Ferguson, strelec in Howard Lemont, strelec.«

Slovarček:

• 22.000 čevljev: približno 6.705 metrov, en čevelj je 0,304 metra
• misija: poslanstvo, kar je komu zaupano, da naredi, opravi v korist določene širše skupnosti ali skupina ljudi, izbranih in pooblaščenih za zastopanje določenih interesov širše skupnosti, navadno v meddržavnih odnosih
• letalska formacija: razvrstitev letal pri skupnem poletu; skupina letal, ki je v letu razvrščena po določenem redu
• USAAF: United States Army Air Forces – Vojaške sile Združenih držav Amerike

Viri:

• Charles W. Richards. The Second Was First. Maverick Publications, Inc., Bend, Oregon, 1999.
• Požar, S. (2019). Strmoglavljena zavezniška letala na Slovenskem ozemlju med 2. svetovno vojno. Diplomsko delo, Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Oddelek za zgodovino.
• https://en.wikipedia.org/wiki/Silver_Star

Kraj: Bari, Italija
Datum: 12. maj 1944
Avtor: neznan
Zbirka: Tone Urbas
Skenirano: 13. 1. 2020
Oblika: fotografija

Bralec naše spletne strani Franc Bavec iz Podcerkve je v odziv na prispevek o Tonetu Antončiču z Vrhnike posredoval fotografijo, ki je bila objavljena v knjigi Francija Strleta Tomšičeva brigada 1944. Na njej je med drugimi tudi fant, ki je Italijanom pobegnil z morišča na Ulaki Tone Antončič, tokrat kot ekonom štaba Tomšičeve brigade. Sedi spredaj kot drugi z leve poleg harmonikarja.

Ko je avgusta 1942 ušel dobesedno izpred cevi italijanskih mitraljezov, je moral Tone Antončič najprej okrevati po strelni rani na nogi, potem pa se je vrnil v Tomšičevo brigado. Na sliki ga vidimo v vlogi, ki jo je lahko opravljal le najbolj zaupanja vreden človek, kar je mladi Tone po vsem kar je doživel, gotovo bil. Pri svojem delu je moral biti res skrben, zanesljiv, predvsem pa zaupanja vreden, saj bi v nasprotnem primeru lahko povzročil strahotno škodo. Ob tem Franc Bavec omenja še to, kako je tudi Matevž Hace, komisar 14. divizije, brezpogojno zaupal le domačim ljudem, ki so šli z njim v gozd in jih je dobro poznal že od prej.

Letnico nastanka fotografije sem ob neupoštevanju vojnih okoliščin prvotno postavila v leto 1943 – torej po ocenjenem času, ko se je mladi partizan Tone vrnil v svojo brigado in pred majem leta 1944, ki je naveden kot čas smrti enega od mož na sliki. Vendar je Bavec, ki podrobno pozna pot 14. divizije na Štajersko, kjer je bila kot njen sestavni del udeležena tudi Tomšičeva brigada, postavil natančnejši časovni okvir nastanka slike:

14. divizija je, potem ko je šestega januarja 1944 odšla na pot, v noči s šestega  na sedmi februar 1944 prečkala reko Sotlo s hrvaške strani in nadaljevala pot na Štajersko. Po tem je imela tri tedne hude boje, bila razbita in se spet zbrala šele šestindvajsetega  februarja 1944. Tako slika ni mogla nastati pred koncem februarja 1944 in ne po maju 1944, sodeč po odsotnosti listja na  drevju pa najverjetneje aprila ali v začetku maja 1944.

Imena fotografa ne poznamo.

Viri:

• France Bavec, Podcerkev, marec, 2021, ustno
• Franci Strle: Tomšičeva brigada 1944, Založba Obzorja Maribor, 1995, izšla ob 50-letnici pohoda 14. divizije na Štajersko

Kraj: nekje na Štajerskem
Datum: med aprilom in začetkom maja 1944
Avtor: ni znan
Zbirka: knjiga Franci Strle: Tomšičeva brigada 1944
Skenirano: —
Oblika: fotografija iz knjige

Slika je iz knjige V boju za svobodo Jožeta Simšiča – Jelena, ki je bil Iztokov soborec. Nastala je, kot je zapisano, leta 1944 nekje na Krasu.

Ivan Turšič, s partizanskim imenom Iztok, se je rodil na Rakeku 28. septembra 1922. Starša sta bila Janez in Marija, rojena Modic, oba kmeta. Po končani osnovni šoli je delal na domačem posestvu. Vzgojen v verskem duhu je bil nekaj časa član versko usmerjene organizacije Fantovski odsek. Kmalu je izstopil in se priključil Osvobodilni fronti. Pozimi 1941-1942 je sodeloval v akcijah rezanja telefonskih žic, zbiranja orožja in streliva, ki je ostalo po razpadu jugoslovanske vojske in pisanja sloganov na stene. Spomladi 13. marca 1942 je skupaj s skoraj vso organizirano mladino odšel v partizane v bataljon Ljube Šercerja. Rakovčani so ostali skupaj in formirali Rakovško četo. Izkazala se je v številnih akcijah, predvsem na področju Lož-Čabar. Postala je jedro bataljona Miloša Zidanška v sklopu Notranjskega odreda. Iztok, tedaj že član Zveze komunistične mladine Jugoslavije, je postal bataljonski obveščevalec. Veljal je za pogumnega, med tovariši je bil priljubljen in kmalu je bil sprejet v KPJ. Oktobra je bil formiran Soški odred, v katerem je bil Iztok komisar 3. bataljona. Ko se je sredi februarja 1943 Soški odred razdelil na severnoprimorski in južnoprimorski, je Turšič postal pooblaščenec južnoprimorskega odreda. Po ustanovitvi brigade Simona Gregorčiča je bil imenovan za njenega komisarja. 

Skupaj z brigado Ivana Gradnika je med peto sovražno ofenzivo proti NOVJ vdrl v Beneško Slovenijo in tam naletel na močne sovražne sile. V težkih bojih je brigada utrpela hude izgube. Turšič se je odlikoval kot hladnokrvni vodja, ki mu je uspelo zbrati preživele borce, jih umakniti iz sovražnikovega obroča in jih prepeljati čez Sočo. Konec julija sta brigadi Ivana Gradnika in Simona Gregorčiča oblikovali brigado Ivana Gradnika in Primorski odred. Iztok je postal poveljnik odreda. Po kapitulaciji Italije se je Obalni odred ponovno razdelil na severnoprimorski in južnoprimorski, Turšič pa je ponovno postal poveljnik južnoprimorskega odreda. Konec septembra 1943 je postal poveljnik nove brigade Simona Gregorčiča. Pod njegovim vodstvom je dosegla velik uspeh. Ocenjen je bil kot sposoben poveljnik. Marca 1944 je bil imenovan za načelnika štaba 31. divizije, konec maja istega leta pa za komandanta 30. divizije. Prvega novembra 1943 je prejel čin majorja, posthumno, 1. septembra 1944, pa čin podpolkovnika. Julija 1944, v veliki sovražni ofenzivi, ki jo je uspešno premagovala njegova divizija, je bil laže ranjen, a je ostal na položajih. V bližini vasi Lokve je 30. julija 1944 med preganjanjem sovražnika v gozdu naletel na sovražno patruljo in v boju z njo padel. Prav na tistem mestu na začetku vasi stoji spomenik. Pokopan je bil na Otlici. Tretjega novembra 1946 so na rakovško pokopališče pripeljali trupla Ivana Turšiča – Iztoka, Jožeta Urbančiča – Franca in Franca Mikuža – Marka. Pokopali so jih z velikimi častmi.

Ivan Turšič Iztok je bil proglašen za narodnega heroja 20. decembra 1951.

* * *

Za časa Jugoslavije sem hodila v službo v Ljubljano. Za registracijo prihodov in odhodov smo imeli prastaro uro. Vanjo si vtaknil kartico, potegnil ročico in čas se je zabeležil. Večni zamudniki so včasih vanjo vrgli pet kovačev in potegnili ročico. Do popravila smo odhode in prihode vpisovali ročno. Marsikateri je prišel v službo še pred vratarjem. Sprašujete se, kaj ima ura opraviti z Iztokom. Do tam še pridemo.

V sosednjem bloku je bil hišnik Martin. Veljal je za norega. Štiri leta je bil v partizanih. Ne prav dolgo po osvoboditvi so ga za nekaj let poslali na letovanje na Goli otok. Po vrnitvi domov ni bil več »ta pravi«. Njegovo najljubše hišniško opravilo je bilo iskanje tistih, ki so parkirali, kjer po njegovem ne bi smeli. Z veliko kričanja jim je skušal dopovedati, da tam ne smejo, ker je blokovsko parkirišče. Če to ni zaleglo, je bila naslednjič prerezana guma. Kdor še tedaj ni dojel, je imel v drugo prerezani dve gumi ali pa celo tri. Zaradi partizanskih prijateljev na položajih se mu ni nikdar nič zgodilo. Bil je jeznorit. Ljudje so se ga raje izogibali. Neko jutro je stal pred blokom in čakal na potencialno žrtev njegove parkirne diktature. Lepo sem ga pozdravila, ni mi odgovoril, gledal me je precej začudeno. Najbrž je mislil, da ga zafrkavavam. Ljudje z njim niso komunicirali, če ni bilo nujno potrebno. Naslednje jutro je bil ponovno na položaju. Zna biti, da me je čakal. Pozdravim, on pa kar takoj v napad:
»Kje pa delate?«
»Tamle zraven. Na Zavodu.«
»Od kod pa ste?«
»Z Rakeka.«
»Res? Poznate Ivana Turšiča?«
»Poznam ravno ne, vem pa, kdo je bil.«
»Sva bila skupaj v partizanih.«

In midva z Martinom sva bila takoj prijatelja. Govoril je in govoril, sem mu komaj ušla, da ne bi zamudila službe. Ko sem prisopihala skozi službeni vhod, mi je vratar, ki naju je opazoval skozi okno, dejal: »Sem vas že jaz pritisnil.« Martin me je čakal vsako jutro, tudi v dežju in snegu in pripovedoval in govoril. Na službenem oknu pa sem videla vratarja, ki mi je mahal, naj se ne sekiram, ker mi je že on žigosal prihod. Potem pa Martina ni bilo več. Čez nekaj časa mi je vratar povedal, da je zbolel in je v bolnišnici umrl. Vam povem, kar pogrešala sem ga. Še danes pa mi je žal kolikor imam las na glavi, pa jih ni malo, da ga nisem vprašala kaj o partizanskih in golootoških letih.

Slovarček:

• NOVJ: Narodnoosvobodilna vojska Jugoslavije

Viri:

• Jože Simšič – Jelen: V boju za svobodo, Vojni muzej Logatec, 2001.
• https://forum.klix.ba/bosna-i-hercegovina-f177/tito-i-bosna-i-hercegovina-t30633s625.html

Kraj: Kras
Datum: 1944
Avtor: neznan
Skenirano: 16. 3. 2021
Oblika: fotografija iz knjige

To je zgodovinska razglednica Cerknice iz leta 1946 neznanega avtorja – Cerknica, kakršne ne bo nikoli več. Izhaja iz zbirke Boštjana Petriča z Gornjega Jezera oziroma iz njegove domače hiše, kamor je bila poslana leta 1946.

Besedilo na hrbtni strani je preprosto: poleg kraja Cerknica in datuma 2. 6. 1946 so za družino Petrič na Gornjem Jezeru zapisani iskreni pozdravi od tovarišev, ki so podpisani malo čitljivo, malo pa ne. Mojo pozornost je pritegnil podpis Očka, vendar je prav toliko mogoče, da podpis pripada znanemu prvoborcu in revolucionarju Ivanu Novaku iz Tacna, ki je pred in med vojno pod tem imenom veliko deloval po Notranjskem, kot da gre za povsem neznan in nepomemben, mogoče celo šaljiv podpis. Z ničemer ne morem dokazati ne prvega ne drugega.

Kdo so bili podpisani tovariši in kakšna je bila njihova povezava s Petričevo gostilno Pri Vragu na Gornjem Jezeru? So bili zadovoljni gostje, ki so se tam imenitno zabavali in se želeli gospodarju zahvaliti ali so bile njihove vezi povsem drugačne? Nikoli ne bomo vedeli, razglednica in njeno sporočilo pa sta vseeno simpatična.

Znamko je odlepil najbrž kak zbiralec in z njo je šel tudi poštni žig, ki bi povedal, kje je bila razglednica oddana – pa saj je bilo skoraj gotovo v Cerknici.

Zanimivi se mi zdijo izrazi v besedilu, ki so povsem v duhu povojnega časa: pozdrave pošiljajo “tovariši”, kar je bil takrat časten izraz, ki je izražal enakost, solidarnost in povezanost med ljudmi. Tudi zaključni slovenski “zdravo”, ki je napisan na koncu, je zvenel energično in iskreno, a je zdaj le še malo v rabi, uporabljajo ga, kolikor vem, predvsem še na Štajerskem okoli Maribora.

Pozdravi so se na splošno zelo spremenili: nič več “zdravo”, “živijo”, “na svidenje” ali “z bogom” in “adijo”, pač pa “halo”, “oj”, “haj”, pa “čau”, “čau-čau” in “čau-či”, “baj” in “baj-baj”, kvečjemu še “živ” … Same enozložnice, kot da nam je škoda še tisto malo časa in energije, potrebnih za pošten pozdrav sočloveku.

Kraj: Cerknica
Datum: 1946
Avtor: ni znan
Zbirka: Boštjan Petrič
Skenirano: 16. 4. 2021
Oblika: razglednica

V zgodnjih sedemdesetih smo nekaj zaporednih let v Kolenu ali na igrišču za osnovno šolo priredili nogometno tekmo Stari : Mladi. Dogodek se je vedno odvijal na praznični 2. maj, ker je bil dan prej rezerviran za pohod na Slivnico ali druge dejavnosti. Tekmi je navadno sledil piknik, ki so ga pripravili člani obeh moštev.

Takoj moram zapisati, da ni šlo za kakšno uradno tekmo nogometnega kluba, ampak za zabavno prireditev znancev in prijateljev, ki so se sicer videvali v “mladinskem klubu”,
v kinu, na plesih in pri različnih športnih dogodkih. Oznako “nogometaš” moramo torej jemati pogojno, pa tudi zares star ni bil nihče – povprečna starost prve ekipe je bila malo čez 20 let, starost tamladih pa kakšna štiri leta manj.

Na fotografiji sta kapetana obeh moštev, levo Božo Bajc za Mlade, v sredini Milan Ardalič za Stare. Oba napeto opazujeta sodnika Marjana Bajca, ki je pravkar v zrak frcnil kovanec – tako se pred tekmo določi, na kateri polovici igrišča bo začela katera ekipa.

Viri:

• Dušan Zalar, Cerknica, 2021

Kraj: Cerknica
Datum: med 1972 in 1976
Avtor: neznan
Zbirka: Dušan Zalar
Skenirano: 13. 2. 2021
Oblika: fotografija

Ostanki odtrgane znamke dajo slutiti, da je kartica prispela iz Francije, pa tudi natisnjen napis (založnika?) na hrbtni strani temu pritrjuje: H. Brunot, 17, rue Alph.-Daudet, Paris 14…

Najprej me je ob pogledu nanjo presunil pogled na polje enakih križev, kjer vsak pomeni ubitega ali umrlega vojaka. Niti približno nisem mogla ugotoviti, kje se nahaja ta spomenik nepojmljive strahote človeške razdiralnosti, eden od mnogih. Lahko bi bil tudi pri nas v Logu pod Mangartom, na primer.

Potem sem skušala prebrati sporočilo na razglednici in v njem našla imena, ki se posredno tičejo tudi mene, nikakor pa mi ni uspelo uganiti, kaj so ti naši ljudje počeli v tem francoskem kraju, ki mu še imena ne morem ugotoviti. Še najbolj verjetno se zdi, da so šli tja s trebuhom za kruhom, iz besedila pa pronica prikrito domotožje, ki tudi ob pogledu iz takšne časovne oddaljenosti ni obledelo.

Razglednica je bila poslana na Gornje Jezero v gostilno Pri Vragu in z njo pozdravi in spomini.

Pred skoraj natanko 83 leti, 18. 4. 1938, je skupina moških iz Francije pisala gospodu Ivanu Petriču na Gornje Jezero:

“Najlepše pozdrave vam pošiljamo in se spominjamo na najlepše ure, ki smo jih preživeli v svojem krogu in prijatlov iz mladih dni … Vas pozdravlja Stanko”, potem z drugo pisavo “in Jože Intihar iz Bločic” … Omenjeno je tudi “Dolne Jezero” in dodan stavek s tretjo pisavo: “Najlepši pozdrav od Janeza Nanuta”. Podpisan je tudi “Joseph Mulec”. In čisto na dnu, ne v celoti čitljivo: “Tukaj počivajo naši vojaki iz svetovne vojne, ki jih je (…)”

Na prvi strani, nad podobo kraja pa pripis: “Tukaj je brat od Marmorjeve Štefke, ki pozdravlja Mramorjeve.” Omenjen je Štefkin brat, vendar je šlo najbrž za bratranca, ki se je tudi podpisal k pozdravom, a po francosko: Joseph.

Predstavljam si jih, kako v uri oddiha sedijo za mizo in si podajajo razglednico, na katero vsak nekaj pripiše …

Ob imenu Mramorjeve Štefke pa se mi skozi ta kos poslikanega in popisanega papirja spet nakazuje zgodba moje tete: kot najstarejša hči naj bi prevzela domačijo starih staršev na Bločicah in tam zagospodarila z možem, katerega domnevno ime najdem na tej razglednici in tudi veliko pozdravov zanjo in vse Mramorjeve. Oče so jo bili poslali v gospodinjsko šolo, da bi bila lažje kos zahtevni nalogi gospodinje, gospodarice, žene in matere na domačiji. Bila je čedna, postavna, na dobrem glasu, bistra, pridna, prijazna, zdrava … dokler ji ni naporno delo nenadoma pokvarilo hrbtenice in je naredilo invalidne za vedno. Vse se je sesulo v nekaj dneh. Poslovila se je od ženina, načrtov in sanj. Ostala je za teto pri hiši, bila hkrati nadomestna mama mlajšim bratom in sestram, skrbela za starše, a znala tudi skrbeti in svetovati nečakinjam, nečaku in še komu okrog nje – do zadnjega diha …

A ko je ta razglednica pripotovala na Jezero, je bilo še vse v redu. Zanima pa me, ali ji je kdo prenesel pozdrave. Skoraj gotovo je in mislim, da je bila zelo vesela.

No, in še zadnji pogled na razglednico: kdo pravi, da ni mogoče ugotoviti imen kraja?!! Natisnjen je na prvi strani kot se spodobi!!… Samo prebrati ga pa res ne znam …

¹ Dopolnjeno 12. 5. 2021.

Kraj: Francija, nekropola La Harazée v kraju Vienne-le-Château (Marne) ¹
Datum: 1938
Avtor: ni znan
Zbirka: Boštjan Petrič
Skenirano: 16. 4. 2021
Oblika: razglednica

Na sliki stoji prvi z desne Aleksander Kovač, prvi z desne pa čepi Mitja iz Mengša. Rdeča hiša na Rakeku je prispevala dva Bilećanca, saj je poleg Aleksandra Kovača tedaj iz nje šel služit vojsko tudi Tone Urbas. Poleg njiju so v sloviti šoli za rezervne pehotne oficirje služili vojaški rok med drugimi tudi Rakovčani Edo Lenarčič, Jože Arko, Bojan Smodila, Janez Štritof, pa Mihajlo Mišič z Unca, Franc Levec in Branko Troha iz Loške doline, Jože Truden z Gornjega jezera in številni drugi. V vsem času skupaj približno 6500 Slovencev. Izkušnje iz te šole so bile zelo koristne za pripadnike naše teritorialne obrambe. Tako imata Aleksander Kovač in Tone Urbas čin majorja, Edo Lenarčič pa čin stotnika v rezervi. V osamosvojitveni vojni je večina poveljniškega kadra izhajala iz šolanja v Bileći.

Šola za rezervne pehotne oficirje v Bileći (ŠROP) je obstajala med letoma 1956 in 1992. Slovela je po napornem šolanju, posebej po vajah napadanja na kamnito Hadžibegovo brdo in več 10 kilometrov dolgem pohodu na poletni vročini, ki naj bi pokazal skrajno vzdržljivost kadetov. Rekli so ji jugoslovanski West Point. Železna načela so bila red, delo, disciplina. Za poklicne oficirje je bil to večkrat tudi kraj, kamor so bili kazensko premeščeni. V majhnem kraju ob ozkotirni progi 27 km severovzhodno od Trebinja v Hercegovini je v 60-tih letih poslovala le ena gostilna. Akumulacijskega jezera na Trebišnjici tedaj še ni bilo. Z vlakom iz Ljubljane je bilo treba do Sarajeva, naprej pa po ozkotirni progi. Dobrih 24 ur.

Po 6 mesecih šolanja so kadeti opravili izpit in s podoficirskimi našitki na ramah in z lesenim kovčkom sive barve in predpisanih dimenzij v roki odšli služit še pol leta v kraje, kjer je bila nastanjena pehotna enota. Edo Lenarčič je šel v Valjevo. Prav tedaj, jeseni 1964, so bile tam velike poplave in vojska je pomagala graditi nasipe. Tudi po cel teden so bili na dežju. Zaradi izredne požrtvovalnosti so posamezni vojaki dobili kasneje 10 dni nagradnega dopusta. A ne vsi, nekateri so bili – pač v duhu tistega časa – nagrajeni drugače. Tako je Edo Lenarčič namesto dopusta dobil v spomin knjigo Marxov dialektički materializam v cirilici.

Vojašnice v Bileći so bile zgrajene še v avstrijskih časih. Tudi v Kraljevini Jugoslaviji so bili tam vojaki. Leta 1940 pa je oblast, verjetno zaradi samotnosti in odročnosti kraja, tam nastanila obsojene komuniste in druge nasprotnike režima. Med njimi je bil tudi Milan Apih, učitelj iz Celja, obsojen na 6 let zapora. Za 1. maj 1940 so zaporniki pripravljali proslavo in Milan Apih je prav za to prireditev zložil besedilo in glasbo Bilećanke, ki je potem postala priljubljena pesem v celotni Jugoslaviji. Pozneje je zapisal, da je nastala v eni noči, sam pa je na proslavi tudi vodil pevski zbor.

Minila so leta, prešla je država, a spomini na mladost človeku ostanejo. Bivanje v Bileći je bilo za mnoge slovenske fante in fante iz drugih krajev očitno posebej impresivno. Pred leti so osnovali društvo (Bilećanci Slovenije, Kranj, Zlato polje 1, tel. 041-423-187, http://www.bilecaslo.si) in potujejo na izlete. Podobna društva so osnovali tudi v drugih nekdanjih republikah in vsako leto organizirajo srečanje na območju ene od nekdanjih republik. Dobili so se skupaj tudi v Bileći, kjer so jih domačini nadvse gostoljubno sprejeli. Za sivolase možakarje so bili posebni občutki, ko so zopet prespali v svoji nekdanji vojašnici.

Za konec pa drobec humornega. Če se ženska dolgočasi v družbi redkobesednega moškega, velja nasvet, naj ga vpraša, kako mu je bilo pri vojakih.

Ponatis razglednice iz leta 1932. Izdali so ga člani društva ob lanskoletnem desetem srečanju.

Viri:

• Aleksander Kovač, Ljubljana
• Edo Lenarčič, Rakek
• Jure Apih: Rdečega mlina blues. Založba Festfest, d. o. o., Ljubljana, 2019

Kraj: Bileća
Datum: 30. 7. 1966
Avtor: neznan
Zbirka: Aleksander Kovač
Skenirano: 13. 1. 2021
Oblika: fotografija in razglednica