Fotografija je nastala spomladi leta 1946. Datum je določen po nekaterih znanih podatkih. Na fotografiji ni več mame Marije (umrla 1945), je pa še Franc ml., ki je umrl januarja 1947.
Pa poglejmo, kaj je prineslo leto 1946 družini Franca in Marije Juvančič.
Za družino lahko rečemo, da je bila napredna železničarska družina. Oče Franc (roj. 26. 1. 1867; umrl 23. 3. 1949) železniški čuvaj, ki je služboval v več čuvajnicah, kar se je odražalo tudi v krajih rojstva otrok.
Njegov velik konjiček je bila izdelava »fulovžev« (ptičjih kletk) predvsem za kanarčke. Leseni deli so bili izrezljani, oblike pa od preprostih do raznih oblik gradov in cerkva. Delo z lesom je bilo tudi v veliko pomoč pri izdelavi panjev sinovom, ki so leta 1933 kupili čebele. Poročil se je z Marijo (Jernejčič roj. 26. 5. 1872 na Uncu; umrla 28. 2. 1945 na Rakeku). Bila je doma in skrbela za veliko družino.
- Hčerka Marija – Mici (roj. 6. 12. 1895 Rakek, umrla 1969) izučila se je za šiviljo; mož Jože Arko (roj. 29. 1. 1901, umrl 12. 1. 1984) železničar; otroci Almira, Dušan (1930-1987) in Jožefa (Jožica)(1932-2018).
Bila je najstarejša od petih Uglovih otrok. Kot najstarejša je bila v veliko pomoč staršem in tudi bratom. Bila je stroga, vendar mehkega srca. Mogoče je taka ocena z moje strani, ker me je v času hude bolezni moje mame večkrat pazila. Bil pa sem tudi stalen gost pri teti Mici, kot smo jo vsi klicali, in stricu Jožetu.
Mož Jože je bil leta 1942 odpeljan v internacijsko taborišče pri Puli. Domov se je vrnil po kapitulaciji Italije. Bil je nasprotje tete Mici. Hudomušen, prijazen in vedno pripravljen ustreči otrokom. Spomnim se ga, kako je na lepo urejenem vrtu za hišo, kjer so rasle češnje nižje rasti, postavil lestve, da smo lahko otroci prišli do okusnih češenj. Le na najvišjo ob hiši ni dovolil. Tam nam je nabral češnje kar sam. Dejal je, da smo še premajhni za take avanture na tej češnji. Naj omenim še, da je tudi on imel na vrhu vrta lep čebelnjak. Verjetno pod vplivom bratov žene Mici, ki so bili vsi čebelarji. Po odhodu v pokoj je prevzel nalogo urejanja kegljišča na Rakeku pri Mlakarju in postavljanje kegljev. Tudi sam sem večkrat prišel k njemu na kegljišče. Če ni bilo nikogar, nam je otrokom dovolil, da smo se tudi mi poskusili v kegljanju. Sicer so kegljači, če ni bilo na razpolago pobiralca, to nalogo dali v posest tudi nam otrokom. Cena petih pobiranj (postavitev) kegljev in vračilo krogle po za to speljanem koritu, je bil en met za mlade pobiralce kegljev. Če pomislim danes kar malo kruto, ali ne?
- Sin Franc (roj. 25. 4. 1897, Unec, umrl 3. 1. 1947), delavec; žena Frančiška (roj. Žnidaršič 23. 2. 1907 Viševek, umrla 26. 2. 2005 Rakek) šivilja; otroci Marija Ljudmila (Marinka) 1939, Valentina (Tinca 1944).
Prekmalu je okusil vse tegobe takratnega delavskega razreda. Že kot mlad je bil vpoklican na služenje vojaškega roka in v I. svetovni vojni poslan na Solunsko fronto v Romunijo. Po prihodu domov se je zaposlil na nakladalnem skladišču na železnici kot merilec lesa (manipulant), kasneje pa na Jelinčičevi žagi. Kmalu se je vključil v takratne zametke naprednega kmečko – delavskega gibanja. Sestajali so se v Rajčevičevi kleti. V valu aretacij notranjskih komunistov leta 1933 je bil aretiran z obtožbo zaradi komunističnega agitiranja in delovanja. Na procesu pod bombastičnim naslovom »Zagovorniki komunizma na Notranjskem« je bil s sodelavci obsojen na 3 mesece zapora. Kdo jih je izdal, ni popolnoma jasno. Leta 1940 je bil poleg še nekaterih Rakovčanov ponovno zaprt in interniran v Ivanjico. Tedaj komunisti še niso imeli jasnih programskih taktičnih zasnov in so delovali preveč odprto. Po prestani kazni nihče od obsojenih ni bil več partijsko povezan. Vse to je po prihodu domov pustilo na njegovem zdravju nepopravljive posledice, kar je privedlo tudi k njegovi prerani smrti. Z brati je pričel leta 1933 čebelariti. Leta 1937 sta z ženo zgradila hišo.
Leta 1937 se je poročil s Frančiško Juvančič (rojeno Žnidaršič) šiviljo. Možu je bila v veliko oporo. Ker je Franc kmalu umrl, je Francka sama vzgajala mladoletni hčeri. Frančiška je umrla v 98. letu starosti. Klicali smo jo teta Francka (z dodatkom iz zadnje hiše). V spominu mi je ostala pripoved, kako so nekoč vse tri, dve Francki in Angelca obirale roj čebel. Doma ni bilo nobenega od moških, ko so opazile, da so zrojile čebele. Odločile so se, roj obrati same. Vzele so zaboj za lovljenje rojev in teta Francka iz zadnje hiše je odločila, ker je bil roj iz njihovega panja, da bo zaboj držala ona, ostali dve pa ga bosta otresli. Tako so tudi storile. Žal pa ni šlo vse po njihovem načrtu. Ko so roj otresle, le-ta ni padel v zaboj, temveč teti Francki na glavo. O čebelah v laseh in posledicah raje ne bi ugibal.
- Sin Alojz (roj. 29. 10. 1898, Tolmin, umrl 9. 12. 1974) železničar; žena Frančiška (roj. Cankar 19. 11. 1902 v Dolnjem Logatcu, umrla 21. 9. 1977), otroci Miljana (1928–2003), Stojan – Jožef (1930–1983).
Stric Lojz, kot smo ga klicali, je bil zaposlen kot uslužbenec na železnici. To mu je omogočalo, da je med vojno sodeloval pri prenosu paketov namenjenih v internacijo v taborišča v Italiji tako iz Ljubljane, kot tudi z Rakeka v Postojno. Leta 1933 je z bratoma Francetom in Mirkom nabavil na Blokah prve kranjiče in začel čebelariti. Čebelaril je več kot 40 let in se v tem času izpopolnil v dobrega čebelarskega strokovnjaka. Dolga leta je bil član UO in NO družine ter dolgoletni gospodar in blagajnik. Za zasluge na področju čebelarstva in njegov napredek kakor tudi za požrtvovalnost ter prizadevanje v sami družini je prejel priznanje AJ III. in II. stopnje in bil imenovan za častnega člana UO ČD Rakek.
Kljub njegovemu strogemu videzu je bil lahko tudi hudomušen in pripravljen, da me je naučil kakšno neumnost. Tako me je naučil, da sem doma v slivovko namočil proseno kašo in jo po nekaj dneh pozimi dal vrabcem za hrano. Vrabci so po taki specialiteti veselo čebljali, padali iz vej hruške v sneg, se premetavali, pretepali med seboj in zopet odleteli na hruško. Sosedski zbor v sestavi strica Lojza, tete Francke iz zadnje hiše in mojega očeta je odločil, da so vrabci sigurno kaj neznanega pojedli. Stric Lojz pa me je le pogledal in se hudomušno nasmejal. Naučil me je tudi takrat še dovoljenega lova ptic na limanice, špringles ali le iskanja gnezdišč.
Sicer je bil, kako bi rekli lepše, zelo šparoven. V nabavo v trgovino je hodil le on z nepogrešljivim nahrbtnikom na hrbtu. Bil je glavni financ minister pri hiši.
Žal je umrl za posledicami nezgode star 76 let.
Leta 1926 se je poročil s Frančiško Juvančič (roj. Cankar). Vedno se je spomnim le kot gospodinje. Bila je bolj tiha, mirna in prijazna. Klicali smo jo teta Francka (z dodatkom iz prve hiše).
- Sin Jožef Pepi (roj 1903, Divača, umrl 24. 4. 1997 v Zagrebu) oficir, žena Ankica (roj. 1911 umrla 15. 7. 1997 v Zagrebu).
Več o stricu Pepiju je objavljeno v prispevku 1903 Rakek – Stric Pepi.
Mogoče en zanimiv podatek. Kot sem opisal že v prispevku, je bila povezanost z mojim očetom očitna. Vedno ko je prišel na obisk, sta si imela veliko za povedati. Bila pa je ena ovira. Tako sem vedno pravil, da poznam dva strica Pepija. Prvi je bil razigran, vesele narave, zgovoren in vedno pripravljen za igro. Drugi s soprogo je bil resen, redkobeseden, zadržan in poslušen. Pravo nasprotje prvemu. Teta Ankica je imela pač prvo in zadnjo besedo, Pepi pa je bil poslušen mož. Sicer sta bila izredno navezana en na drugega, tako sta se poslovila s tega sveta tudi v istem letu.
- Sin Miroslav (roj. 17. 6. 1905, Ravbar komanda, umrl 15. 1. 1976) krojač; žena Angelca (roj. Krištof 27. 5. 1908, umrla 29. 5. 1972) trgovka; otroci Milan (1930-2011), Miroslava (Mira) (1932), Magdalena (Magda) 1937, Miroslav 1946.
O mojem atu, kot smo ga klicali, sem napisal že dovolj. (Stare slike: 1924 Rakek – Naborniki; 1924 Rakek – Krojaški mojster Miroslav Juvančič; 1933 Rakek – Bratje Juvančič, čebelarji; 1931 Rakek- Šivalni stroj PFAFF; 1943 Rakek – Pred krojaško delavnico; 1926 Rakek – Očetovo vojaško potepanje, 1958 Rakov Škocjan – Plemenilna postaja). Pa vendar bi se našlo še kaj. Bil je velik ljubitelj rož. Tako je v krojaški delavnici vzgajal kale (škrnicelj), amarilise in pa predvsem ciklame, ki jih je tudi med seboj križal in dobil nove barve le teh. Pri tem je bil zelo uspešen. Prav tako je v delavnici uspešno gojil kanarčke. Kasneje sta z mamo redila celo prašiča. Za mleko je gojil koze. Zajci pa so bili pri nas zakon. Ne bom pozabil njegove avanture s pitanimi piščanci brojlerji. Kupil je enodnevne piščančke, zanje uredil poseben prostor z lučjo in piščančki so hitro postali rez veliki. Prostora je zmanjkovalo. Dal je po dva v zajčje hlevčke. Kmalu so tudi te prerasli. V njih so lahko le sedeli in se basali s hrano. Tako se je odločil, da jih je treba čim prej pojesti. Začela se je kalvarija piščancev in tudi nas. Skrinj ni bilo, tako smo jedli te nesrečne piščance vsak dan opoldan in zvečer. Le zajtrk je bil brez njih. Piščancev je bilo preveč, tako sva z ženo prišla en dan domov. Čakalo naju je presenečenje. Vsi preostali piščanci so bili »usmrčeni« in ata je dejal, da naj jih oskubimo in očistimo, potem jih bo pa nekaj oddal mojemu bratu Milanu in sestri Magdi. Terapija z vsakdanjo prehrano s piščanci, še posebno pa njihovo čiščenje je delovala. Še nekaj let nisva z ženo jedla piščancev.
Tudi o »mamci«, kot smo jo klicali, sem že napisal nekaj. (Stare slike: 1944 Ljubljana – Družina Krištof; 1908 Višnja Gora – Družina Angele Krištof; 1914 Višnja Gora – Mačeha). Bila je izredno zaščitniška do nas otrok. Tudi če smo kaj ušpičili in je sledila kazen s strani ata, nas je ona zagovarjala. Ko je v starosti zaradi kapi le še sedela, je vsa opravila doma opravljal ata. Svetovala mu je, kako kaj skuhati. Znala je zelo dobro opazovati. Tako je ata vedno kaj iskal, predvsem očala. Ona pa mu je povedala, kje jih je odložil. Bila sta izredno navezana eden na drugega. Ata jo je vse do smrti tudi negoval. Težko je prebolel njeno smrt. Kmalu se je za njo poslovil tudi sam in odšel k svoji Angelci.
Na balkonu so otroci od leve: Miroslava (Mira), Miljana, Milan, Magdalena (Magda), Marija Ljudmila (Marinka) in Jožica.
Manjkata pa Stojan, Dušan in najmlajša Valentina (Tinca) ter moja malenkost (Miroslav 1946).
Na fotografiji od leve stojijo: sin Alojz in žena Frančiška, hčerka Marija – Mici (por. Arko), oče Franc Juvančič.
Na fotografiji od leve stojijo: sin Franc in žena Frančiška, sin Miroslav in žena Angelca.
Na fotografiji manjka mož Marije Jože Arko in sin Pepi z ženo Ankico.
Slovarček:
- limanice: tanke palčke premazane z lepilom iz bele omele za lovljenje ptičkov
- špringles: past za lovljenje ptičkov
Viri:
- Slovenski narod leto 1933
- Notranjski listi
- Arhiv Juvančičev
Kraj: Rakek
Datum: 1946
Avtor: neznan
Zbirka: Miroslav Juvančič
Skenirano: 12. 11. 2022
Oblika: kopija fotografije