Slika je bila posneta sredi 70-tih v Topolu pred s kamnom zidano Mihovčkovo hišo. Na leseni klopi sedijo Romana Kranjec, Ivan Korenčan in Robert Margon.
Slika je ena tistih, ki pripoveduje zgodbo, ob kateri ti zastane dih. Po navadi ob gledanju starih slik spoznavamo, kako je bilo včasih lepo, sicer povsem drugače kot danes, a lepo. Pričujoča zgodba nam sporoča, da je bilo nekoč tudi veliko trpljenja. Dolgo sem oklevala, ali naj to zgodbo sploh zapišem. Naj nam bo v opomin in spodbudo, ko se sami srečujemo z različnimi težavami, iz katerih včasih ne vidimo izhoda.
Ivan Korenčan je bil rojen 25. avgusta 1927 v Brezovici pri Borovnici kot prvi izmed treh otrok očetu Janezu in mami Mileni. Imeli so veliko kmetijo z dosti sadja in njivami. Ko je imel devet let, mu je oče po vrnitvi iz 1. svetovne vojne umrl. Mama se je ponovno poročila in rodila še tri otroke. Kot najstarejši sin bi moral biti dedič kmetije, a se ga je očim hotel znebiti in posestvo zagotoviti svojim otrokom. Iskali so mu nevesto, čeprav je njemu srce bilo za dekle iz Pristave. Ko so starši slišali, da je v Topolu spodobno dekle Francka, ki ima svojo hišo, so ga oženili. Lastnik hiše je bil Ivan Žnidaršič, Franckin bratranec. Edini otrok, ki sta ga z ženo imela, je umrl. Po smrti gospodarja je njegova žena Francko vzela k sebi in ji kasneje tudi zapustila hišo.
Ivan ni končal osnovne šole. Pomagal je pri delu na kmetiji, ki mu ni bila usojena. Po odsluženem vojaškem roku se je na zahtevo staršev priženil v Topol k Možakovim. Takoj po poroki je hodil vsak drugi dan peš skozi gozd na Verd, kjer je imel službo vratarja. Poskušal je tudi kmetovati, a je moral za obvezno oddajo dati vola in kmetovanje je padlo v vodo. Priučil se je za tesarja in se dodobra spoznal z lesom. Kupil je konje in se poskušal preživeti kot furman, žena Francka pa je doma gospodinjila. Pri delu si je poškodoval roko, čemur je sledila še operacija kile, zato je bil primoran konje prodati. Prvi otrok Ivan je po treh mesecih življenja umrl. Kasneje so se jima rodili še štirje otroci: Tone, Jože, Anica in Ivica. Ko je Ivan konje prodal, se je mama Francka zaposlila na Brestu kot čistilka, on pa je opravljal priložnostna dela. S sosedom, Anžetovim Ivanom, je pletel košare iz leske, nasadil kakšno orodje in pomagal pri sosedih. Od priložnostnih del je bilo denarja zelo malo, tudi Francka kot čistilka ni veliko zaslužila, zato so živeli v veliki revščini. Dva izmed otrok, Tone in Ivica, sta bila zelo šibkega zdravja, zato so jih k sebi vzele tri mamine sestre, ki so neporočene živele na Kožljeku. Konec 60-tih je pričel delati v zidarstvu pri Dolesu iz Begunj, sosed Janez Kranjec, moj oče, pa se je dogovarjal, da bi ga vzeli v skupino vzdrževalcev na Brestu.
Prišlo je leto 1970, ko je doživel strašno nesrečo. Bilo je silvestrovo, tega se še zelo dobro spominjam. Nekaj prijateljev je bilo dogovorjenih, da bodo šli silvestrovat k Riglerju na Bločice. Tudi moj oče bi moral z njimi, prišli so ga iskat, a je takrat naša mama ostro nastopila z besedami: “Nikamor ne greš!” Šli so brez njega. Cesta, po kateri so pešačili, je bila močno zasnežena. Nenadoma je pripeljal avto, “dekavec”. Dva izmed pešcev je oplazil, Ivana pa je 30 metrov rinil pred sabo. Utrpel je hudo poškodbo glave, trikratni zlom noge, roke. Reševalci so bili prepričani, da bo umrl, zato so ga samo “zložili skupaj”, zaradi česar so se mu kosti narobe zarasle in nikoli več ni bil zmožen niti hoditi, kaj šele delati. Dokler njegova žena Francka ni zbolela, je skrbela zanj doma. Po njeni smrti je skrb prevzel sin Jože, kar pa je bilo zaradi njegovih službenih obveznosti in zdravstvenega stanja očeta težko, zato so ga dali v dom, kjer je 30. marca 2007 tudi zaključil svoje žalostno življenje.
Ivan je bil nesrečen človek, v življenju mnogokrat razočaran. Odpovedati se je moral pravici do dedovanja, odpovedati se je moral svoji ljubezni in se na silo poročiti z drugo žensko. V tujo oskrbo je moral dati dva izmed svojih otrok. Težko je preživljal družino, zato je rešitev iskal v edini psihoterapiji, ki so jo takrat poznali, v alkoholu. Kljub temu pa je poskušal najti tudi svetle plati življenja. Bil je odličen pevec, pel je v cerkvenem in lovskem zboru v Begunjah. Učil se je igrati na harmoniko, katere sicer ni imel. Zaslužek je iskal v zidarstvu, popravljal lesene vozove, gozdaril, z veliko ljubeznijo se je lotil vsakega dela, povezanega z lesom, ki ga je res dobro poznal. Za vsak les je vedel, čemu služi, kaj se da iz njega narediti. Vse je delal na roke in pri delu je bil zelo natančen. Rad je plesal in rad se je lepo oblekel, kar je videti tudi iz pričujoče fotografije. Pel je do zadnjega, dokler ga v domu niso priključili na cevke.
Viri:
- Jože Korenčan
- Anica Nared
Kraj: Topol pri Begunjah
Datum: okoli 1975
Avtor: neznan
Zbirka: Vika Turšič
Skenirano: 24. 5. 2022
Oblika: datoteka