Na ostanku slike so trije glasbeniki na Milanovem vrhu malo pred letom 1938, avtor slike ni znan. Zadnji desno je Milan Vesel, rojen leta 1922 na Milanovem Vrhu, star kakih šestnajst let in igra na berdo. Na sliki v prispevku 1932 Milanov Vrh – Prvi maj s tamburaši na popolnoma enak, če ne kar isti instrument, igra podoben mladenič – čisto mogoče je, da je Milanov starejši brat France …
Tamburaški ansambel so na Milanovem Vrhu imeli že leta 1916, o čemer pričata fotografija in zapis v knjigi Slavka Malnarja Povijest Čabarskog kraja. Lahko domnevamo, da so prebivalci Milanovega Vrha to zvrst glasbe gojili neprekinjeno vsa leta do propada naselja, močno razširjeno pa je bilo tamburaštvo tudi po vseh večjih krajih tam okoli – v Prezidu, Čabru, Trstju …
Možje na sliki so zelo lepo oblečeni – gotovo igrajo na praznični dan. Za godci se vidi lesena lopa s kupom lesnih odpadkov, še bolj nazaj pa je najbrž grmovje in gozd.
Ko se je začela vojna, so Italijani spomladi leta 1942, mogoče 26. aprila kot Alojza Troho in Draga Grla aretirali tudi dvajsetletnega Milana Vesela s slike in ga – kot so si zapomnili potomci – odpeljali na Rab kot mnoge prebivalce Gorskega Kotarja in obmejnih vasi Loške doline. Ni pa znano, ali je bil tudi on prej po zaporih in na sodišču kot zgoraj imenovana dva, ki pa sta bila internirana oziroma zaprta drugje in ne na Rabu.
Mnogi Milanovci so pred internacijo pravočasno pobegnili v gozdove, saj so imeli postavljeno stražo, ki je prebivalce opozorila, da prihajajo Italijani s kamioni. Potem so se prebijali po gozdovih, kakor so vedeli in znali. Stavbe, ki so ostale po požigu leta 1938, so Italijani spomladi ali poleti leta 1942 požgali do tal.
Sprašujem se, kje je bil Milan Vesel 19. aprila 1942, ko se je zgodil partizanski napad na italijanske kamione v Tatinski dragi – v Malnarjevi knjigi Povijest čabranskog kraja je namreč zapisano, da so se tistega dne ob napadu Italijani vračali z Milanovega Vrha, kjer so opravili akcijo “čiščenja” proti Čabru.
Od tu naprej je pot Milana Vesela precej neznana. O tem, da je vsekakor bil v taborišču, priča spodnja dopisnica, vendar je ta poslana iz Padove, ne z Raba, od tam je tudi naslov in številka taboriščnika, ki ju je Milan poslal materi. Pozneje je bil pri domobrancih, vendar ni znano, če je bil izpuščen iz taborišča, ker je še pod Italijo podpisal, da bo šel k MVAC in se je pozneje pridružil domobrancem, ali pa je tja prišel že pod Nemci, ki so zajeli mnoge taboriščnike po razpadu Italije. Sodeč po dopisnici je bil Milan ob kapitulaciji še v Italiji, saj je ta napisana v juliju 1943. Glede na to, kar je mogoče razbrati o delovanju civilnega taborišča v Padovi, je bil Milan tja najbrž premeščen z Raba. V dosegljivih zapisih imen tamkajšnjih taboriščnikov je veliko poitalijančenih slovenskih in hrvaških priimkov, vendar pa Milana Vesela ni med njimi.
V družinskem spominu se je ohranilo, da se je Milan na poti iz Italije proti Ljubljani na Rakeku bežno srečal s sestro Franjico, potem pa ga domači niso več videli. Le sokrajan iz Loške doline je pozneje povedal, da je Milana videl med domobranci, kjer je bil tudi sam.
Milan Vesel, št. 6208 iz koncentracijskega civilnega taborišča v Padovi, je to dopisnico z natisnjenim propagandnim napisom “vinceremo” – “zmagali bomo” poslal svoji materi Ivani Vesel v Iga vas št. 13, pošta Stari trg pri Rakeku, Ljubljanska provinca. Oba naslova mu je napisal nekdo drugi. Dohodni žig v Ljubljani je bil odtisnjen 7. 9. 1943, le dan pred razglasitvijo kapitulacije Italije, ki je bila sicer podpisana že 3. 9. na Malti … Odhodne pošte ne morem razbrati, tudi datuma ne, vijoličasti žig pa najverjetneje pripada cenzuri koncentracijskega taborišča za civilne internirance.
“Pozdravljam vse skupaj … molim odgovor odmah … Bog” – je še napisal Milan, ki je hodil v hrvaško šolo, glede na vire v tisto, ki je trajala samo dva meseca na leto, zato je bila njegova pismenost skromna.
Tu je sporočilo mami, napisano enkrat v juliju 1943, da je živ in zdrav in da se nahaja v Padovi. In še klic na pomoč, saj je očitno tudi on zelo stradal – “pošljite … pa magari pečenega krumpira in čim prej dajte na Rakeku na pošto.” Dopisnica je, sodeč po izsledljivih datumih, potovala kaka dva meseca.
Kako je do družine prispelo sporočilo, ki je omogočilo, da sta se s sestro srečala na Rakeku, ni znano. To je bil njegov zadnji stik s kom od domačih, potem je za njim izginila vsaka sled.
Slovarček:
- MVAC: Milizia Volontaria Anticomunista, prostovoljna protikomunistična milica, tj. bela garda
Viri:
- Slavko Vesel, Pudob, junij 2024, ustno
- Slavko Malnar: Povijest Čabarskog kraja, Matica hrvatska, Ogranak Matice hrvatske v Čabru, 2016
- https://www.internamentoveneto.it/centro-studi-internamento-deportazione/altri-civili-internati-in-veneto/civili-internati-nei-campi-di-concentramento/campo-di-con
- wikipedija
Kraj: Milanov Vrh, Padova
Datum: 1938(1939 ?), 1943
Avtor: ni znan
Zbirka: Slavko Vesel
Skenirano: 2. 6. 2024
Oblika: fotografija in dopisnica