Spominska značka cerkniškega tabora: na eni strani značke napis ŽIVILA SLOVENIJA obkrožen z lipovimi listi; na drugi strani pa napis: TABOR V CERKNICI 12. JUNIJA 1870.
Kaj je vzpodbudilo in omogočilo množično taborsko gibanje Slovencev?
Uspeh Madžarov pri dogovoru z uradnim Dunajem, ki je vodil do oblikovanja avstro-ogrske leta 1867, je vzpodbudil tudi pripadnike drugih narodov – zlasti Čehe – k radikalnejšemu nastopu.
Prav tako ni bilo nepomembno, da je liberalizirana zakonodaja močno olajševala organizacijo velikih zborovanj, uspeh narodnjakov na deželnozborskih volitvah 1867 pa je v njihovih vrstah vzbujal velik optimizem.
Tako so se v ta politični tok vključili tudi Slovenci, ki so sicer na Štajerskem že imeli tradicijo množičnih shodov na prostem od 1863 naprej.
Tako se je zvrstil niz programsko medsebojno povezanih množičnih rodoljubnih zborovanj na prostem v letih 1868–1871 poimenovanih taborsko gibanje. Tabori so bili organizirani v različnih slovenskih deželah znotraj meja zahodne polovice Avstro-Ogrske. Na njih so vodilni slovenski politiki – najprej bolj svobodomiselni mladoslovenci, ki so se jim po številnih grajah na taboru v Vižmarjih pridružili tudi bolj tradicionalni staroslovenci – uspešno povezovali vsenarodne zahteve, zlasti po oblikovanju Zedinjene Slovenije, uveljavljanju slovenščine v upravi in šolstvu ter njeni enakopravnosti. Poleg te tematike so na taborih obravnavali tudi lokalno problematiko. Prav zaradi povezanosti narodnih zahtev in obravnave aktualne lokalne problematike je bil obisk na taborih množičen.
Skupaj je bilo med leti 1868 in 1871 na takratnem slovenskem ozemlju organiziranih 18 taborov. Pet taborov je bilo na Štajerskem, štirje na Goriškem, štirje na Kranjskem, trije na Koroškem in dva v Istri.
Prvi tabor je bil organiziran 9. avgusta 1868 v Ljutomeru (Lotmerku v Prlekiji, Štajerska); drugi v Žalcu 6. septembra 1868, Štajerska; tretji v Šempasu (18. oktobra 1868, Goriška).
V naslednjem letu 1869 je bilo organiziranih pet taborov. Četrti tabor po vrsti je bil 25. aprila 1869, v Biljani na Goriškem; peti v Sevnici na Štajerskem, 2. maja 1869; šesti tabor je bil v Kalcu na Notranjskem (Kranjska), 9. maja 1869; sedmi, ta je bil hkrati največji v Vižmarjih pri Ljubljani, 17. maja 1869; osmi pa v Ormožu na Štajerskem, 8. avgusta 1869.
V letu 1870 je bilo organiziranih osem taborov. Deveti, 1. maja 1870 v Tolminu; deseti 29. 5. v Sežani sta bila na Primorskem; enajsti je bil 12. junija 1870, v Cerknici na Notranjskem; dvanajsti v Kapeli pri Gornji Radgoni, na Štajerskem, 19. junija 1870; trinajsti tabor je bil na Koroškem, 31. julija 1870, v Bistrici pri Pliberku; štirinajsti 7. avgusta 1870, v Kubedu, v Istri; petnajsti 14. avgusta 1870, v Vipavi; šestnajsti 18. septembra 1870 Žoprače pri Rožeku, na Koroškem; sedemnajsti 21. maja 1871 v Kastavu in osemnajsti 6. avgusta 1871 Zgornje Buhlje pri Grabštanju.
Načrtovanih je bilo še več slovenskih taborov, a jih je Hohenwartova dunajska vlada leta 1871 zaradi uspešnosti slovenskih in poloma nemškoliberalnih zborovanj na prostem onemogočila.
* * *
Enajsti po vrsti je bil cerkniški tabor, ki se je odvijal 12. junija 1870 popoldne ob štirih pod milim nebom v lepem sončnem vremenu na griču nad Cerknico, po vsej verjetnosti na Loškem. Na taboru se je zbralo okrog 8.000 ljudi. Odprl ga je cerkniški posestnik, trgovec, župan, deželni in državni poslanec Adolf Obreza (1834‒1886). Podpirali so ga tako mladoslovenci kot staroslovenci, ki so trdili, da si bo tabor prizadeval »za prijazno spravo med nesložnimi rodoljubi«.
Glavna govornika sta bila dr. Valentin Zarnik o političnih in narodnostnih zadevah in g. Hren o problemih lokalnega značaja. Novice so v vabilu na tabor priobčile program tabora:
1. zedinjenje Slovencev v eno kronovino;2. vpeljava slovenskega jezika v šole in uradnije;
3. razširjanje samouprave županijstev;
4. prošnja do c. k. deželne vlade, da zarad hitrejšega odtoka voda, po ces. inženirjih da preiskovati žrela Cirkniškega jezera in v Ložu in Planini;
5. prošnja do c. k. deželne vlade, da pripomore k znižanju voznine za les, vino in premog po železnicah;
6. želja, da se pospešijo dela o razvezi gozdnih služnosti (servitutov).
7. »Slovenski narod« pa je v kasnejšem vabilu dodal še to sedmo točko, prošnjo za pomoč pri vzdrževanju konkurenčnih cest.
O prvih treh točkah je na taborih spregovoril dr. Valentin Zarnik. O njihovi vsebini je bilo v slovenskem zgodovinopisju že dovolj zapisanega. Podrobneje si oglejmo točke 4 do 7 programa cerkniškega tabora, ki so bile pomembne za gospodarsko zgodovino Notranjske v 19. stoletju.
Prošnja cesarsko-kraljevi deželni vladi za raziskave, ki naj bi proučile možnosti za hitrejši odtok vode v žrela Cerkniškega jezera kot tudi v Ložu in Planini, je razumljiva, saj bi se le tako dale preprečiti poplave, ki so bile v teh krajih precej pogoste. Do poplav je prišlo v letih 1850, 1872 in 1881. Ta, zadnja velika povodenj na Notranjskem je spodbudila raziskovalno delo kraškega komiteja, ki je ob sodelovanju velikega slovanskega hidrologa Puticka ugotavljal sistem podzemskega vodovja.
Prošnja za znižanje voznine za les, vino in premog na železnici nam kaže, kako pomembno je bilo trgovanje s temi artikli za Notranjce, ki so se, preden je bila speljana železnica, ukvarjali s tovorništvom kot dodatnim zaslužkom.
Želja, da bi se pospešila dela o razvezi gozdnih služnosti (servitutov), se nanaša na uporabo srenjskega zemljišča. Le-to namreč ni bilo razdeljeno med kmete, ki so imeli zategadelj le omejene možnosti izkoriščanja gozda.
G. Hren se je posebej temeljito lotil problema vzdrževanja konkurenčnih cest in problemih, ki jih je prebivalstvom Notranjske imelo s temi cestami.
Kot je poročal časnik Slovenski narod 7. julija 1870, je g. Hren po kratkem pozdravu blizo takole besedoval na taboru v Cerknici:
„Težka bi bila moja naloga, ako bi se moral spuščati v govore o političnih stvareh, ktere smo ravno slišali iz ust izvrstnih govornikov in iskrenih rodoljubov kteri so počastili naš tabor in ktere točke so bile tako soglasno in navdušeno sprejete. Moj namen ni bil ta, kakor sem rekel o političnih stvareh govoriti, ampak naloga moja je se z vami pogovoriti o cestnih zadevah, o pomočkih, kako bi se skladne ali konkurenčne ceste za naprej lažje v dobrem stanu vzdržavati zamogle. Ker vsi navadni pomočki in vsi žulji naših kmetov ne zadostujo cesto v dobrem stanu vzdržati, je treba posebne pomoči, ktera se dobi, če se napravijo na konkurenčnih cestah mitnice ali šrange.
Ta pripomoček bi se toliko bolj opravičil, ako se pomisli, koliko so ljudje za napravo cest darovali, koliko trpeli in bi torej tirjala pravica, da se nam težko breme v tej reči nekoliko zlajša.
Da so se ceste, ktere po naši deželi tako obilno preprežene, napravile, je prav zares vse hvale vredno; pa komu gre hvala za to? morebiti tistim g. c. k. uradnikom, ki so si pri cesti mastne diete služili? (Ljudstvo: o ne!) Jaz mislim tudi da ne, ampak tistim gre hvala, kteri so cesto v resnici delali in svoje žepe praznili. Pa kaj da bi se bile samo te zares koristne ceste napravljale, ampak tudi še druge ceste so se morale delati. Poglejte na primer v našem okrugu le cesto čez Strmic, kakor brez glave se je tadašnji gospod predstojnik planinskega okraja izmislil, dal je cesto narediti ravno med tistim časom, ko se je na drugem obrežji tistega hriba že delala, tako dve cesti vštric, samoglavno, brez da bi se s sosednjim okrajnim predstojnikom in s soseskami o tem kaj posvetoval, kako da bi se izpeljala, da bi bila krajša in cenejša. Ceste samo v našem planinskem okraji so dolge 22.000 sežnjev (41,7 km). Od kterih je 17.000 sežnjev (32,2 km) čisto novih narejenih, in drugih 5.000 sežnjev (9,5 km) tudi sem ter tje veči delj predelanih. Če računamo novo napravljene ceste le po 6 gld seženj, tako so nas stale že nad 100.000 gld. Gotovo je, da so te ceste, ktere so bile v tako malih letih narejene, marsiktero hudo rano vsekale našim kmetom, tako, da jo kteri še dandanes čuti; nekteri so pri cestah prišli ob živinco, h kteri nič več ne morejo priti, nekterim pa je pripomoglo, da so celo ob svoje posestvo in svoj podedovani kotec prišli; nekterim je bilo vzrok krivično razdeljenje ceste od tadašnjega g. predstojnika v Planini, kteri je kar tje v en dan razdelil; ali je bil nasip visok tudi 10 čevljev na visoko, dal se ni nič preprositi, kar rekel je: delaj kmet! Tako je šlo toliko tisoč težko zasluženih goldinarjev za ceste, in toliko tisoč žuljev in na miljone kaplic pota se drži naših cest, po kterih se mi dandanašnji vozimo. Ako se premisli, koliko so ljudje za napravo cest v tako malih letih darovali, koliko trpeli; gotovo več kot naši predniki v 100 in 100 letih, se ne more reči, da ne tožimo brez vzroka ker pravimo, da ne moremo cest v dobrem stanu nikakor vzdrževati.
Jaz sem preračunal pri srednji meri, da gre po cestah ktere se na Rakek stekajo, od obeh strani na leto 140.000 voz; ta številka je gotovo dokaz, da jo ni ceste v celi kranjski deželi, po kteri bi se toliko vozilo kakor ravno po tej, in če bi se 3 krajcarje od vpreženega živinčeta pobiralo dohaja toliko dohodka, da bi se ta cesta v najboljem stanu zdrževati zamogla!
Ker so se bile vsled tega namena županije Planinskega okraja že pred enimi leti, in vlani tudi cestni odbor obrnili s prošnjo do c. k. vlade, ktero je tudi naš slavni deželni odbor krepko podpiral, in ker je bilo tisto delovanje brez vspeha, se ni čuditi, da je naša vlada v svoji modrosti tudi to odbila; ker nam prepohlevnim Slovencem nobene stvari ne potrdi, kar prosimo in zahtevamo, ako je še tako potrebno, spoznam jaz toraj za koristno, da se ta reč tudi danes na našem taboru preudari in ravno zato sem se jaz obrnil kar naravnost do vas tukaj zbranih sosedov, da razodenete svoje mnenje, svojo misel o tej reči.
Ako vi spoznate, da je vpeljava cestnine vaša in pravična želja, se bomo še enkrat obrnili do visoke vlade s prošnjo, naj se napravijo mitnice ali šrange na vseh skladnih ali konkurenčnih cestah na Notranjskem. (Da, hočemo!)
Morebiti bo vsaj vaš zedinjeni glas dosegel, kar dozdaj županom in cestnemu odboru ni bilo mogoče.«
Govor je bil navdušeno sprejet in nasvet soglasno potrjen.
Kar precej let je še trajalo, da je bil 31. julija 1884 sprejet zakon, ki je okrajnim cestnim odborom v Logatcu, Ložu in Ribnici dovoljeval pobirati cestnino na cesti, ki je vodila z Rakeka preko Blok v Ribniško dolino in na drugi strani v Lož in na Babno polje do hrvaške meje. Cestnino je bilo dovoljeno pobirati na Rakeku, na Bloški Polici in Podklancu v Ribniški dolini. Še nekaj velja dodati, da bomo ustrezno razumeli Hrenov nagovor na cerkniškem taboru. V preteklosti so cesti gradili in posodabljali tako, da je vsak gospodar dobil določen del trase ali ceste, ki jo je moral zgraditi ali posodobiti.
Naj bo zaenkrat dovolj o cerkniškem taboru, pa mogoče še kdaj in kaj več o tem, od kje vse so prišli taboraši in kako so jih Cerkničani sprejeli.
Viri:
- Slovenski narod 9. 6. 1870; 16. 6. 1870; 21. 6. 1870; 7. 7. 1870.
- Novice gospodarske, obrtniške in narodne 11. 5. 1870; Novice gospodarske obrtniške in narodne 22. 6. 1870.
Kraj: Cerknica
Datum: 12. junij 1870
Avtor: —
Zbirka: Franc Perko
Skenirano: —
Oblika: datoteka