Fotografija je najverjetneje nastala januarja 1916 v Metkoviću. V katerem ateljeju je bila posneta, ni znano, tudi avtor je neznan.
Janez je prav ponosno poziral fotografu, tako je nastal ta portret.
Tudi tokrat mu visi ob boku sablja. Lepo je počesan s prečko na levi. Desna roka mu sloni na naslonjalu stola, palec je skril za rob suknjiča. Levo roko je dal v levi bok nad sabljo, desno nogo je upognil v kolenu in stopil nekoliko naprej.
Bil je mlad in bilo je sredi grozot prve svetovne, v kateri so se morali boriti tudi Slovenci. Vojno so zakuhali med seboj sprti monarhi, zanje pa so se morali bojevati in umirati njihovi podaniki. Naši fantje so tako morali v boj „za cesarja in domovino“.
Dejansko so se borili in umirali za tuje interese, pa če so se tega zavedali ali ne. Niso padali samo na bojiščih, umirali so tudi zaradi bolezni. Najbolj razširjene bolezni so bile tifus, kolera in griža [1].
Janez oziroma Ivan je zbolel za tifusom. Ne vem, kje natanko in kdaj je zbolel. Vem pa, da je bil leta 1915 tudi v Hercegovini, domnevam da v južnem delu, kar ni prav daleč od dalmatinskega Metkovića, kjer se je dal fotografirati. O bivanju v Hercegovini mi je sam pripovedoval. Tam je bila zelo mila zima, ko so pričakovali novo leto. Zaradi bolezni je zelo shujšal, vendar je tifus vendarle prebolel. Kakšno je bilo življenje v tistem času, utrinek iz tistega obdobja najbolje prikazuje ohranjeno materino pismo, ki mu ga je napisala nekaj mesecev prej, preden je bila posneta fotografija v Metkoviću. V njem mater Jožico skrbi za sinovo zdravje, medtem ko je bila sama zelo bolna, kar pa je sinu prikrivala. Poglejmo, kaj je napisala v takratni slovenščini z nekaterimi slovničnimi napakami vred.
Postojna, 29. 6. 1915
Dragi moj Ivan!
Čez 14 dni sem zopet doma. Sama se čudim, da sem zmogla toliko časa zdržati od doma. Sprememba zraka in mir mi je precej dobro napravilo.
Mislila sem, da dobim Tvoje mi obljubljeno pisemce doma, pa je le pri obljubi ostalo.
Radovedna sem, ako si še v Ljutom. Sporoči mi, ako Ti še lahko pošljem obljubljeno med. p. Potem Ti jo precej naredim. Tudi škatlo medu bodem poslala. V Ljubljani sem srečala mamco iz Planine, oblubila sem ji, da prideve v nedeljo s Silvo in Fr. na obisk ter Marjančka pogledat. Kako je s Tvojim zdravjem? Ali si popolnoma okreval? Kaj pa zdaj piješ, ko ne smeš vode? Jaz bi Ti svetovala, da si skuhaš ruski ali lipov čaj, ter tistega mrzlega piješ. Prav dober je za piti s medom ali mlekom. Le nekuhane vode se varuj. Pi malo vina in kisle vode. Ali imaš kaj čokolade? Bodi vedno previden, da ne zapadeš bolezni. Sedejka mi je pravila, da se v kratkem preselite in to radi bolezni, upam pa, da se je mogoče stanje zboljšalo. Papa je preuzel magazine Bajca. Nakupoval bode zopet seno, ko se vrne iz Dunaja. Za sedaj je naložil včeraj zadnji vag. Namerava iti na Dunaj; malo v razvedrilo in tudi radi kupčije. Uzame tudi Silvo seboj. Potreben je, da se malo odpočije in okrepča, ker se je med vsem časom kupčije zelo zmučil. Pri nas je drugače vse po starem. Da bi Postojno zapustili, smo nehali misliti. Strah pred Lahi je čist zginil. Tega gotovo ni L. pričakoval, da je ta pot tako strma. Da bi le Bog pomagal, da bi se našim še nadalje vse posrečilo in kmalu do miru privedlo. Silva je prišla z menoj v Post. Da mi malo pomaga, mogoče se poprej pozdravim. Pa si ne delaj mogoče skrbi radi mene, ni nič nevarnega, bolje je pač, ako je človek popolnoma zdrav. Srčne pozdrave in poljube
Tvoje
Te ljubeče mame.Piši mi torej kmalu, kako da je s Teboj.
Pripis:
Papa Ti pošlje 700 mesto 900 kr., ker je anstand pri zadnem vag. Mešal je novo seno. Papa Te obišče s Silvo, ako mu bo čas dopuščal.
Vojaki so v dopisovanju s svojimi bližnjimi le redkokdaj lahko svobodno razpravljali o kočljivih temah, saj je nad njimi bedela vsemogočna in vedno prisotna cenzura [2].
23. maja 1915 je Italija napovedala vojno Avstro-Ogrski. [3] Zato je razumljivo, da so se ljudje bali Italijanov, če bi jim na primer uspelo napredovati v notranjost do Postojne (odtod v pismu „strah pred Lahi“). O italijanskih vojaških neuspehih so poročali časopisi, o tem, „da se je italijanski napad ob Soči klavrno in povsem izjalovil.“ Tudi mati je v pismu komentirala, da „tega Lah gotovo ni pričakoval, da bo ta pot tako strma“ – da bo namreč vojna zanje tako zahtevna in težka.
Mati Jožica oziroma Josipina Lavrenčič je zaradi bolezni umrla že konec poletja leta 1916, njena mati Josipina Vičič leta 1917, tudi Janezov oče Maks (v pismu papa) ni preživel vojne, preminil je v začetku leta 1918.
Janez oziroma Ivan se je v dobrem letu dni nekoliko spremenil, nima več navadnih brkov, ampak nekoliko daljše prav čedne mustače. Na ovratniku uniforme so dobro vidne vse tri zvezdice, celotna ovratna oznaka čina – narednik (Feldwebel) oziroma vodnik.
Ni znano, komu je bilo namenjeno posvetilo na hrbtni strani fotografije, kjer je zapisano:
V trajen spomin!
Metković, 27. 01. 1916
Janez Lavrenčič
Slovarček (vse okrajšave in pomembnejše besede iz pisma):
- v Ljutom: verjetno gre za današnji Ljuti Dolac v Hercegovini
- med. p.: medena potica
- Planina: takrat Planina pri Rakeku
- Silva: Janezova sestra
- Fr.: Franc, Janezov mlajši brat
- pi: pij
- radi: zaradi
- magazin: skladišče
- vag.: vagon
- Lahi: Italijani
- L.: Lah (Italijan)
- Post.: Postojna
- papa: Janezov oče Maks
- mesto: namesto
- Anstand = težava – „ker je anstand pri zadnem vag.“: ker je imel težave pri zadnjem vagonu (najverjetnejša razlaga)
- kr.: krona
Viri:
- Ivan Lavrenčič (fotografija)
- [1] Bolezni – http://www.itinerarigrandeguerra.com/code/42938/Bolezni-med-prvo-svetovno-vojno
- [2] Miha Sluga: “KOT TRIGLAV NIKDAR NE OMAHNE, SLOVENCU VDANOST NE USAHNE”, diplomsko delo, Ljubljana 2007 – http://www.sistory.si/?urn=SISTORY:ID:967
- [3] Soška fronta – https://sl.wikipedia.org/wiki/Soška_fronta
Prispevek je napisal: Janez Lavrenčič
Kraj: Metković
Datum: januar 1916
Avtor: neznan
Zbirka: Janez Lavrenčič
Skenirano: 18. 11. 2015
Oblika: fotografija nalepljena na karton in pismo
