Umrla je 22. 11.1905 (po nekaterih podatkih 23. novembra) pri svoji sestri v Ljubljani.

Verjetno je redkokdo slišal zanjo, še redkejši pa vedo, da je bila hči Andreja Praprotnika, šolnika in mladinskega pisatelja. Mnogi, predvsem starejši, poznajo pesem »Stoji učilna zidana«, ki jo (je) prepeval Tomaž Domicelj in nekateri celo mislijo, da jo je tudi sam spesnil. Pa je ni. Pesem je avtorsko delo Andreja Praprotnika in v njegovi verziji se glasi takole:

Stoji tam šola zidana-
pred šolo lepa jablana,
na jablani v votlini pa,
senica gnezdice ima.

Ta ptica enkrat prileti
na okno dol k učilnici,
tožiti dečke če britko,
zapoje žalno pesnico.

»Učitelj slušaj, kaj povem,
vsa žalostna od vas zdaj grem:
lej dečki me sovražijo,
nevsmiljeno preganjajo.

Naznali so moj mladi rod,
zmetali ga na terdo pot,
in strašno so poginoli
mladiči moji ljubi vsi!

Divjaki ti zaslužijo,
da ostro kazen čutijo:
Kdor ptičkov v miru ne pusti,
hudobo v sercu si redi!

Ker je ravno prilika in ker se vedno pogovarjamo o tem, kakšne so nekatere obletnice poroke, bom tule napisala. Zapomnite si, ne me čez en teden vprašat, ker ne bom več vedela. Ker pri nas ne dobiš nobenih podatkov, ko jih rabiš, so ti vzeti iz ameriškega svetovnega Almanaha. Zatorej, če je v Sloveniji kaj drugače, naj tisti, ki to ve, to tudi sporoči. Ne samo po vogalih kritizirat. Torej:

1. obletnica – papirnata
2. obletnica – bombažna
3. obletnica – usnjena
4. obletnica – platnena
5. obletnica – lesena
6. obletnica – železna
7. obletnica – bakrena (ali volnena)
8. obletnica – bronasta
9. obletnica – lončena
10. obletnica – pločevinasta
11. obletnica – jeklena
12. obletnica – svilena
13. obletnica – čipkasta
14. obletnica – slonovinasta
15. obletnica – kristalna
20. obletnica – porcelanasta
25. obletnica – srebrna
30. obletnica – biserna
35. obletnica – koralna ali žadasta
40. obletnica – rubinasta
45. obletnica – safirna
50. obletnica – zlata
55. obletnica – smaragdna
60. obletnica – diamantna

Naprej pa ne gre več. Pa še to, leta koruzništva in podobnih novotarij ne štejejo.

Dom so v času mojega bivanja nekoliko obnovili, predvsem so napeljali centralno kurjavo in smo v 4. letniku že imeli kopalnice s toplo vodo, železne pograde so nadomestile postelje in v sobah nas je bilo “le” še po šest. Vzgojitelji so bili celo obdobje v glavnem isti: Klemen, Mikolič, Pajk, Debeljak, Domanjkova, Laličeva … Njihove kaprice in navade smo zato poznali v detajle. Vsak je imel še svoje dodatno ime n. pr. vzgojitelj Pajk je bil “Čelična noga” po stripovskem junaku. Za maturante so bili pomembni tudi vratarji, saj smo ob večerih večkrat zamudili z vrnitvijo v dom. V neposredni bližini je bila restavracija Maksa Perca, ki se jo je držalo ime Pri Kifeljcih in mnogo večerov smo že prebili tam.

Strahovi prvega letnika, kot je bil prof. Šubert z opisno geometrijo, so bili za nami, v 4. letniku sta nam prof. Zor in prof. Skuhala že zaupala svoje izkušnje z ženskami. Rada sta se pohvalila, da če bi se vse, kar sta jih imela, držale za roke, bi jih bilo od Aškerčeve do Figovca. S smehom sta nas opazovala, kako se nam cedijo sline.

Dijaki 4. letnika smo se seveda ukvarjali z izbiro zaključne naloge in pripravo na maturo. 9. maja smo končali z rednim poukom, organiziran je bil pohod po ljubljanskih ulicah in maturantski večer. Naš razred 4. c se je dogovarjal z maturantkami iz srednje medicinske šole za skupni večer v gostilni Činkole na Poljanski cesti. Ne spomnim se kaj se je sfižilo, v gostilni smo se zbrali samo fantje in ob vinu sami preživeli večer in noč. Takratna kvaliteta vinske kapljice ni bila ravno izborna, poizkusili smo tudi s tobakom in naslednji dan so nas hudičevo bolele glave in želodci, zadahi pa so bili nemogoči. Hitro smo se pobrali in se uspešno spopadli z maturo, zaposlitvijo, odhodi k vojakom ali vpisom na fakulteto. Gostilno Činkole so kmalu zatem podrli in del spomina na lepe dni našega razreda je izginil. S sošolci se občasno dobimo v drugih gostilnah in obujamo spomine na skoraj 50 let oddaljene čase.

Pa smo spet tam, ko še ni bilo mobitelov in računalnikov z elektronsko pošto. Z Irmo sva bili v gimnaziji prijateljici, celo sedeli sva skupaj. Bila je iz Postojne in med počitnicami je bilo treba te stike vzdrževati, ker se prav veliko nisva mogli obiskovati, saj sva obe opravljali počitniško delo. Zato sva si pisali pisma, saj sva si imeli veliko povedati. Nekega dne sem prišla iz fabrke, Bresta konkretno, domov in me je že čakala soseda, da ima pismo zame in smejalo se ji je do ušes. Je rekla, da mi bo pismo dala, ampak naj najprej prinesem denar, ker je morala plačati porto. Zakaj? Sošolka je oblepila znamko s selotejpom in potem tako s selotejpom prilepila na pismo, na zadnjo stran pisma pa napisala, da se tako špara znamke, ker jo preprosto odlepiš in z novim selotejpom nalepiš na drugo pismo: »To me je Igor (brat) naučil. Od hudiča!« In od hudiča je bil tudi poštar in je to prebral, ker pa pri nas ni bilo nikogar doma, smo bili vsi v službi, soseda je bila pa učiteljica in je imela počitnice, je to pismo dal njej, da je lahko kasiral porto.

In tudi vlak nekam pelje.

Na desni je lepo vidna vrtača.

Tu pri nas je bil eden, ki mu je bilo sicer drugače ime, klicali smo ga pa – ne smem povedat kako. Je še živ. Ko je ta kiklo zagledal, so se mu oči tako svetile kot nov kovanec za evro. On je položil vse, kar mu ni ušlo na drevo ali pa v vodo. Potem je pa, tako kot je že Prešeren ugotovil – »jo stakne nazadnje, ki bila mu je kos«, eno malo preveč polagal in se je moral poročiti. Je bilo »na mus«. Ja človek obrača, Bog obrne. Prej je imel bab kolikor je hotel, pa mu ni bilo dovolj. Potem je imel pa eno samo in mu je bila še tista preveč.

Pred Lipetovo gostilno parkirišče ni zasuto z avtomobili. Fičko pa se je le ustavil, in to čisto pri vratih, da si gostje niso preveč pomazali čevljev. Kaže, da so se v gostilni kar zasedeli, saj je pod avtom že našla svoj prostor mačka pa tudi kura se mirno sprehaja po cesti pred mostom. Od Malenske hiše se vidi le vogal.

Danes bi na tovrstno delo otrok gledali najmanj s skepso, a kaj hočemo. Svet gre naprej. Ali gre zares?

Je pa že moralo biti slavje, če je o tem poročal celo Sokolski glasnik iz Beograda. Ja, ni kej, Rakek je bil včasih pomembno mesto, o sedanjosti pa ne bi.

Iz srbščine spravila inu za slovensko rabo pripravila: sama.

Franc Bravec, Braucov France iz Loža, je bil rojen 1. decembra 1925. Na tej fotografiji je star sedemnajst let. Sliko je njegov nečak Miloš Toni našel v albumu svoje mame, Francetove sestre Marije. Le kdo je leta 1942 fotografiral po Ložu, se sprašuje njegov nečak … Vojna je, zgodil se je že partizanski napad na Lož, minila je italijanska ofenziva, Lož je požgan, mnogi možje pobiti, drugi v partizanih …

France je oblečen v suknjič, ki je videti kot predelana vojaška uniforma, obraz pa je gladek in nežen, nepopisan list tako rekoč, lasje pa že po fantovsko počesani nazaj. Videti je še tako zelo mlad, skoraj otrok, a je šel tudi on v partizane, v Bračičevo brigado. Slabo leto kasneje, ko še ni imel osemnajst let, so ga ujeli Nemci in ustrelili. Streljanje je skoraj čudežno preživel.

• Miloš Toni, Cerknica, november 2016, pisno
• Julka Bravec, Lož, oktober 2016, ustno
• Jože Udovič, Zbrano delo, Prva knjiga, Ogledalo sanj/Darovi, DZS, Ljubljana 1999, zbirka Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev

Kraj: Lož
Datum: 1942
Avtor: neznan
Zbirka: Miloš Toni
Skenirano: 17. 11. 2016
Oblika: fotografija

• Spredaj čepi Romana Vrenko,
• v rožnati obleki je Milena Žnidaršič in
• z ogromnimi očali Danica Hiti.

Z Romano sva šli skupaj tudi v isto srednjo šolo in ostali sošolki še štiri leta, z Mileno pa sva povsem izgubili stike. Spomin pa le ostaja.

Poleti leta 1955 smo mladeniči z Rakeka – o morju takrat ni nihče razmišljal – med šolskimi počitnicami dobili honorarno zaposlitev z barvanjem drogov ob progi. Začeli smo pri štalverku na izteku postaje Rakek in potem mimo Pavšnarjeve hiše, Čuvajnice 24, čuvajnice Pri Lukcu, čuvajnice Pri Škrbcu in do postojnske postaje. Plačilo je bilo odvisno od števila pobarvanih drogov.

Prvi dan je vsak pleskar s špahtlom in jekleno krtačo očistil rje štiri drogove, naslednji dan jih je prebarval z minijem, potem je sledila temno siva barva, zadnji dan pa svetlo siva. Če si dobil drogove na odprtem delu proge, je šlo čiščenje hitro, v usekih pa so bili drogovi zaradi vlage zoprno zarjaveli. Na drog si prosto splezal in prinesel s seboj deščico na zakrivljenem betonskem železu, ki si ga obesil k zakovici, kar je služilo kot stojišče. Na kak varnostni pas se ni nihče spomnil, z eno roko si se pač držal droga, v drugi pa si imel čopič, kantica z barvo pa je tudi visela na zakovici. Zabavno je bilo, ko so slab meter od tebe vozili mimo brzovlaki s potniki pri odprtih oknih. Ko sem tako nekoč stal na tem stojišču in je prišel mimo mrki priletni delovodja, ki je tudi strogo nadziral kvaliteto čiščenja in barvanja, sem ga vprašal, do kdaj bo po njegovem ta barva vzdržala. Možakar mi je brez pomišljanja odgovoril: »Dokler ne bo imel ajzenpon dnarja za novo farbanje«. Danes vidim, da je bil to preroški odgovor.

Sedaj, ko električni potniški vlaki vozijo skoraj prazni, si je težko predstavljati, da so bili v preteklosti običajni do kraja natrpani vlaki s počasno parno vleko. Ko je nekoč tak vlak pripeljal iz dolgega tunela, razsvetljave v zadimljenih vagonih ni bilo, potniki pa so stali stisnjeni kot sardine v konzervi, se je oglasil možakar:
»Ta je bil pa dolg.«
»O, a je bil vaš?« je vprašala ženska poleg njega.

Franc Bravec, sin Žana in Marije iz Loža, brat zaščitne sestre Mimi, še ni imel osemnajst let, ko je že bil borec 3. čete 3. bataljona Bračičeve brigade, ki je pozneje postala 3. brigada 14. divizije. Med nemško ofenzivo novembra 1943 so se borci po dolgi, nevarni in naporni poti nastanili za kratek počitek v vasi Podkraj blizu Cola nad Vipavo.

France in trije tovariši so se namestili v lopi pri Štefanovih. Zjutraj so jih presenetili Nemci, ki so se v zavetju burje in meteža pritihotapili iz povsem nepričakovane smeri, in jih po kratkem boju dvanajst tudi ujeli ter zaprli v vaško gostilno. Z ujetniki so zlasti nemški vojaki ruske narodnosti ravnali zelo surovo, tako da je eden od njih Francu Modicu iz Nove vasi z udarcem puške zlomil roko. Nadrejeni ga je zato ozmerjal … Med njimi pa je bil tudi drug vojak ruske narodnosti, ki je Francu Bravcu skrivaj skušal dopovedati, da noče streljati partizanov in da zato strelja v zrak … Sledilo je zasliševanje, v katerem se je izkazalo, da jih imajo Nemci za Italijane, ker so jih ujeli na ozemlju tedanje Italije, a so nazadnje spoznali, da so Slovenci. Spustili so jih iz gostilne in močno zastražene odpeljali na vaško pokopališče. Bilo je tik pred nočjo 11. novembra 1943. Čez leta je France Bravec sam opisal, kaj se je potem zgodilo, zato citiram nekaj delov njegovega zapisa, ki je bil objavljen v časopisu TV-15, številke in letnika ne vemo, ker je bila na voljo le fotokopija članka brez oznak. Franc Bravec je zapisal:

“Zdaj smo vedeli, kaj nas čaka. Otrpli od groze smo bili brez moči …
Vojak nam je ukazal, naj vsi ležemo na trebuh, roke pa sklenemo pod glavo. Jaz sem bil drugi na vrsti … Videl sem, kako so ustrelili prvega mojega soseda. Nemec je stopil čezenj in mu naslonil na vrat novo brzostrelko tipa MP-44. Naboji so bili v njej nekoliko daljši, toda manjšega kalibra kot pri navadnih brzostrelkah. Potem je pritisnil na petelina, počili so trije ali štirje streli. Videl sem tovariša, kako lovi sapo, potem pa je izdihnil. Kot se spominjam, je bil doma s Studenega pri Postojni.

Zdaj sem bil na vrsti jaz. Tudi čezme je stopil Nemec, mi naslonil brzostrelko na vrat in sprožil. Kaj se je zgodilo pozneje se dobro ne spominjam. Le tega se spomnim, kako me je zapeklo v vratu in kako me je potem obdala črna tema. In ponoči sem se zbudil …

Kasneje sem ugotavljal, da sem se rešil zato, ker sem držal glavo malo proč od tal. Takrat, ko mi je naslonil cev na vrat, sem zaradi pritiska zasukal glavo v desno. Tako so mi tri krogle prebile vrat, ena pa roko. Tako imam na vratu šest brazgotin, na roki pa štiri. Taki vrsti umora so pravili katynski strel – strel v tilnik. Tako so namreč na Poljskem v Katynskem gozdu postrelili na tisoče poljskih oficirjev.

Zbudil sem se, ko me je začelo dušiti in sem hlastal za zrakom. Bila je že noč, morda okoli desetih ali enajstih. Še vedno nisem vedel, kaj je z menoj. Od vsepovsod sem čutil teči kri, iz roke, vratu, nosu, ušes in menda celo iz oči. Morda je bilo to od udarca plinov ali sunka. Tako sem se boril s smrtjo.

Nenadoma pa zaslišim, kako je nekdo skočil. To je bil Truden Franc, Pakižkov iz Starega trga pri Ložu, predzadnji v naši postreljeni vrsti. Ustrašil sem se, da ga bodo Nemci opazili in nas znova postrelili, zato sem vstal in skočil tudi jaz. Nedaleč proč sem slišal močno kričanje v nemščini, rakete so švigale v zrak in pokali so posamezni streli. Kaj se je tam godilo, nisem nikoli zvedel.”

S skrajnimi napori je smrtno ranjeni France prišel do kamnite ograje, se prevalil čeznjo in se po daljšem počitku opotekaje po snegu pomikal proti gozdu. Zavetje je našel v snegu pod podrto debelo smreko, kjer je v luknji popolnoma pokrit s snegom izčrpan zaspal. Zjutraj ga je zbudilo kričanje in kakih 150 m vstran je na cesti zagledal Nemce. Ko je vse potihnilo, se je izvlekel na plano in zgrožen opazil, da ga zmrznjene noge ne ubogajo več. Le počasi jih je nekoliko oživil in odšepal v hribe, proti Nanosu. V nadaljevanju piše:

“Kmalu sem prišel do nekakšnih stopinj v snegu in do krvavih sledi. Pomislil sem, da so to sledi mojega sotrpina, ki je tudi ostal živ in pobegnil. Večkrat sem zagledal prostor, kjer je sede počival. Tam so bile mlake krvi. Dolgo sem hodil po njegovi sledi. Upal sem, da ga bom našel, da si bova drug drugemu pomagala. Tako sem prišel na vrh nekega hriba. Na jasi je bilo nekaj kvadratnih metrov kopnine, zraven pa je stala stiskalnica za seno. Toda na jasi sem izgubil sled za krvavečim tovarišem …. Nekajkrat sem ga skušal priklicati, pa tudi sam sebe nisem slišal. Najbrž ni bilo iz mojih ust niti glasu … Začelo se mi je blesti, nisem se več zavedal, kaj se godi okoli men e… Hodil sem in hodil, ne da bi vedel kam…

Znašel sem se že na drugi strani hriba, pri majhni požgani domačiji. Tam nisem mogel najti nič, kar bi mi lahko koristilo. Bil sem strašno lačen in žejen. Pojedel sem nekaj prgišč snega in si za silo potolažil želodec, nato pa sem nadaljeval pot v dolino. Tako sem prišel v dolino tik pod Nanosom. Tam sem zagledal veliko, toda že opustošeno vojašnico brez oken in brez vrat. Nočilo se je že, zato sem legel kar na cementni pod v vojašnici in kmalu zaspal. Zjutraj sem vstal, nisem se zavedal, kaj delam. Odšel sem, ne da bi vedel, da je nekaj kilometrov daleč vas Sanabor, kjer bi me rešili …

Zapeljali so me prividi. Videl sem veliko število žensk, ki so mi ponujale polne košare kruha in mleka. Vsakokrat, ko sem skušal zgrabiti za kruh, se je ženska, ki ga je držala odmaknila, nato pa ga spet ponujala. Tako sem hodil za njimi in jih jokaje prosil, naj mi vendar dajo kruh. Tako sem se pomikal proti vrhu Nanosa, še hujšemu mrazu naproti.

Ne vem, kako dolgo sem tako hodil po cesti, ki pelje na Nanos, ko sem ob cesti zapazil majhno leseno barako. Stopil sem vanjo. Tam je bilo nekaj lesenih pogradov in sena. Napravil sem si skromno ležišče. Potem sem bil v baraki tri dni in štiri noči. Spet sem imel privide o ženskah, ki mi ponujajo in izmikajo kruh. Bilo pa je tudi nekaj resničnega … K meni je prišla majhna mucka, me grela in ležala ob mojih nogah. Zunaj je vihral snežni metež. Moral sem ležati v baraki, le včasih sem pogledal ven, da sem se najedel snega. Večkrat me je prijela taka lakota, da sem zgrabil mačko in ji živi hotel odgrizniti uho. Od slabosti nisem mogel stisniti zob in to jo je rešilo. Poskusil sem ji odgrizniti tudi tačko in repek, pa ni šlo …

Nekega jutra se je vreme izboljšalo in sklenil sem iti do ljudi. Spet so se pojavili prividi. Moji prijatelji, sosedje, sovaščani mi ponujajo raznovrstne jedi, mi obljubljajo naj še malo zdržim, pa bom kmalu doma, kjer je toplo zakurjena soba. Tam se bom ogrel in tam me bodo obvezali. S temi prividi sem prišel na sam vrh Nanosa. Temnilo se je že, na srečo pa je bila ob cesti spet nekakšna majhna vojašnica, zidana, toda že razdejana. Po vodi, ki se je nabrala na tleh, je plavala slama. Voda je bila tako globoka, da me je pokrivala čez in čez. Le glavo sem imel zunaj, pod zglavje pa sem si natlačil nabrano slamo. Tako sem ležal do vratu v vodi dva dni in dve noči, kakor sem pozneje izračunal. Bil sem brez zavesti.

Zbudil sem se, ko sem zaslišal neki glas, ki je zakričal, da je že čas iti. Ne vem, ali je bil privid, ali je res bil kdo. Ko sem vstal, nisem našel ne v vojašnici ne okoli nje nikogar. Stopil sem na plano, ves moker in slab in se začel spuščati v dolino. Iz preprostega razloga, ker sem šel navzdol lažje kot navkreber. Spet se nisem zavedal, kam grem in kod hodim. Le tega se spominjam, da sem se spet znašel pri tisti baraki, kjer sem bil ležal z mucko. Iskal sem jo, vse pretaknil, da bi jo našel, mačke pa nikjer. Potem sem spet zgubil zavest in ne vem, kaj se je godilo okoli mene.

Šele nekega jutra sem se zbudil in vstal, si rekel, da nekam moram priti in res odšel.”

Ko se je France mukoma pomikal skozi gozd, je med drevjem zagledal skrit manjši tovorni avto z napisom “Križaj – Vipava” in se splazil vanj z mislijo, da je bolje, če umre tukaj, kakor da bi njegove kosti raznašale lisice po gozdu. Ko se je megla umaknila in je zagledal na sosednjem bregu hiše, je najprej mislil, da so spet prividi, ko pa je spoznal, da niso, je želel čimprej tja, a je že pri izstopu iz vozila nemočen padel in se komaj pobral. Odšel je v tisto smer – bil je Col nad Vipavo.
( Nadaljevanje sledi).

Tu mu res ni bilo hudega! Iz stradalnega zapora v Gonarsu so ga po enem mesecu odpeljali v konfinacijo, v sredo, 26. 8. 1942. Potovanje z vlakom do mesta Chieti in kamionom do Lama dei Peligni je verjetno trajalo 2 dni, kamor je transport konfinirancev prispel v petek, 28. 8. 1942.

Tu ni bilo barak, pogradov, lakote, podgan in uši. Vidimo ga na kovinski zložljivi postelji z žimnico, rjuhama, vzglavnikom in volneno odejo. Tla so kamnita, a spalnica ni videti vlažna. V primerjavi s taboriščem Gonars ali Dachau je bila tu luksuzna izvedba “zapora” v 2. svetovni vojni.

Domov se je vrnil po kapitulaciji Italije, septembra 1943, a ne za dolgo. Zanj so zopet poskrbeli rakovški belogardisti na sveti večer, 24. 12. 1943, da so čimbolj “osrečili rdečo družino”. Poslali so ga Nemcem v Ljubljano, ti pa v taborišče smrti – Dachau.

Posebnost profesorja Komovca (v nadaljevanju Komouc) je bila halja čudne vinsko rdeče barve. Nosil jo je poleti in pozimi. En dan pa prileti razredna izvidnica. To so bili tisti, ki so po zvonjenju še vedno ostali na hodniku in so prišli v razred le toliko pred profesorjem, da so mu pred nosom zaprli vrata. No, ta razredna izvidnica prileti v razred in reče: »Komouc ma pa novo halo!« In res se pojavi Komouc v novi halji, ki pa ni bila več vinsko rdeče barve ampak bolj oranžno rdeče, nekakšen cigelrot, in vsi v en glas zatulimo: »Uuuuuuu, tovariš ima pa novo haljo!« Ko sem jaz pred kratkim hodila v gimnazijo, še ni bilo gospodov. Pa se je tovariš spet po filmsko zasmejal in rekel: «Ja, ta stara se je na komoucu raztrgala!«

• Irena Vatovec,
• Iztok Rink,
• Katica Abdijanović,
• Daša Završnik,
• Franc Komovec, profesor matematike in fizike,
• razredničarka Asta Sila, profesorica angleščine.

• Cvetka Lampelj,
• Darko Kapelj,
• pred njim Tanja Hrovat,
• Marija Kebe,
• za njo Vojko Fidel,
• Mojca Požar,
• Vesna Jernejčič,
• Ema Zorc,
• Miran Grilj,
• Irma Blažina.

• Vito Dekleva,
• Marjetka Grča,
• Zdravko Klemen,
• Nuša Završnik,
• Frane Smerdel,
• Nevena Meze,
• Veso Stojanov.

• Ljoba Jenče,
• Lidija Spinelli,
• Sašo Adam,
• Karmen Berra.

“Pazi, Sašo! Policist gre”

Sašo je pograbil ribo in jo vtaknil za bundo. Bunda spolzka, riba spolzka in je padla na tla ravno v hipu, ko je mimo prišel policist. Sašo se je malo ustrašil, kaj bo, policist pa se je le zasmejal in odšel dalje.

Je pa v napisu, kaj razglednica predstavlja, ena velika napaka. Piše namreč “ribolov v Cerkniškem jezeru”. Enkrat je bila ta voda morda res tam, ampak v času fotografiranja je bila pa že v Škocjanu.

France Bravec takole nadaljuje svojo pripoved:

“Odšel sem v tisto smer in kmalu prišel do ceste, ki pelje iz Vipave čez Vrhpolje in Sanabor na vrh Nanosa. Ko sem prišel do nekakšnih lazov, se je gozd končal, pa tudi snega ni bilo več. Spuščal sem se in bilo je čedalje bolj toplo in lepo. Sonce me je grelo in budilo v meni upanje, da se bom rešil, da bo še vse dobro. Pri neki ogradi sem zagledal starčka in starko, ki sta grabila steljo. Ogovoril sem ju. Rekel sem jima, kakor se spominjam, nekako takole: ‘Ljubi dobri ljudje, pomagajte ranjenemu človeku in razen tega še zmrznjenemu. Tudi lačen sem strašansko in žejen povrh.’

Sprva sta se me ustrašila, najbrž sta mislila, da stoji pred njima prikazen iz groba. Kasneje sem slišal, da sem bil težak kakih 30 kg. Povedal sem jima, da so me Nemci ustrelili v Podkraju in da ne vem, koliko dni že tavam po Nanosu. Onadva sta mi pripovedovala, da so nekateri partizani ušli izza pokopališča v Podkraju, ko so jih Nemci streljali. Ampak od takrat je že dolgo. Rekel sem jima, da se je to zgodilo 11. novembra. Nato sem ju vprašal, kateri dan je danes. Odgovorila sta mi, da je 22. november. Torej sem živel 11 dni ob samem snegu, povrh pa še hudo ranjen …

Zasmilil sem se starčkoma, zato sta me napotila v vas Sanabor, ki je bila blizu. Povedala sta, da so tamkaj dobri ljudje, ki mi bodo pomagali in poskrbeli zame. O mraku sem prišel do prve hiše in prosil jesti in piti, pa še pogrel bi se rad. Dali so mi mleka in polente, pa nisem mogel več kot pol žlice. Napotili so me naprej. Toda v več hišah so se me bali. Končno sem prišel do neke hiše, kjer sem spet prosil, naj mi dovolijo, da se malo pogrejem. Sedel sem na stol zraven štedilnika. Toplota me je tako prevzela, da se nisem mogel več dvigniti. Domači so spoznali, da sem tako slab, da si ne morem več pomagati. V hiši je bila Bizjakova mati s snaho. Poklicali sta soseda, Ruštovega Franceta. Ta se je nekoliko razumel na zdravstvo. Stokal sem in tožil, kako me zebe v noge. Dali so mi skodelo vroče vode in ko sem vtaknil noge vanjo, so mi pri priči odpadli nohti s prstov, stopala pa so takoj začela otekati in so otekla do neverjetne velikosti. Nato so me umili, preoblekli in obvezali … Omedlel sem, oni pa so mislili, da sem umrl. Spravili so me v drugo sobo, kjer sem spet enkrat po človeško počival, čeprav v omedlevici.

Naslednjega dne je Bizjakova mati šla v več kilometrov oddaljeno Vipavo po zdravnika. Tam je bila nemška postojanka in je bila pot hudo tvegana. Popoldne je vseeno prišel k meni vipavski zdravnik. Na rane mi je dal nekakšno mazilo in mi jih tudi temeljito očistil. Domačim je povedal, da sem tako močno izkrvavel in da sem tako izčrpan, da bom živel le še nekaj dni. Zato naj poskrbijo za pogreb.”

Usoda je včasih res nedoumljiva: Medtem ko se je Bravcov France zdravil pri Bizjakovih, je iz gozda preko Prajske, (Preseke?), nad Ložem po snegu k Bravcovi mami, ki je takrat živela na svojem domu pri Paternaštovih, prišel mlad partizan, iščoč pomoči, saj je hudo zbolel. Bil je ves otečen in je komaj še dihal. Ime mu je bilo Franci in doma je bil iz Celja, kot je pozneje povedal. Francetova mama ga je najprej napotila dol v Lož v neko hišo, kjer bi mu pomagali, a se je že čez petnajst minut vrnil, komaj še živ, zato ga je povabila k sebi in dolgo skrbela zanj, da je ozdravel, ne da bi slutila, kako v nekem drugem kraju druga mati neguje njenega sina in kaj vse hudega se mu je zgodilo. Franci iz Celja je takrat ozdravel, a je potem padel samo teden dni pred osvoboditvijo. Tako so povedali njegovi sorodniki, ki so nekoč pozneje prišli k Bravčevim na obisk.

“Na nogah mi je počila koža, ” beremo dalje v spominih Bravcovega Franceta, ” ven pa mi je pričela teči nekakšna črna voda, pomešana s krvjo. Sčasoma je začel iz razpok teči gnoj. Še dolgo mi je gnilo meso na podplatih, zgnilo je vse do gležnjev.

Čez nekaj dni so me prenesli v lopo zraven hleva. Bali so se, da me v hiši ne bi dobili Nemci, če bi pridrveli v vas. Tam sem ležal v miru, v listju pa sem počasi skopal dolg in globok rov. Če bi prišli Nemci, bi se skril v njem. Rane na vratu in roki mi je dobro zdravil Ruštov France, ki je bil naš sosed. Hrano sta mi nosili Bizjakova mati in njena snaha. Po mesecu dni sem si toliko opomogel, da sem lahko vstal. Spravili so me v nekakšen kozolec kakih 200 metrov od vasi v Bizjakovem vinogradu. To so napravili zaradi lastne varnosti, saj smo prej vsi skupaj živeli v velikem strahu.

Tudi v novem skrivališču so Ruštov France ter Bizjakova mama in snaha lepo skrbeli zame. Ležal sem v senu in koruzni slami. Napravil sem si luknjo za ležišče in skrivališče. Neko jutro, ko se je začelo svitati, je nedaleč od mene zadrdral nemški mitraljez. Pogledal sem na plano in zagledal dva partizana, ki sta tekla čez polje. Oba sta bila oborožena, spoznal sem, da sta bila partizana.. Brž sem se skril globoko v seno in vrgel nase dva snopa koruznice. Čez nekaj časa sem zaslišal nemško govorico. Dva vojaka sta splezala na kozolec. Eden je stopil name in odstranil prvi, zgornji snop. Ne vem, zakaj ni še drugega. Stal je na njem in suval po njem s puškinim kopitom. Pogovarjala sta se po nemško, razumel sem samo “schlafen” (spati). Potem sem ju slišal, kako odhajata proč.

Na kozolcu sem ostal še nekaj dni. Takrat sem si bil že precej opomogel, zato sem sklenil oditi, da bi poiskal kakšno našo enoto, ki bi skrbela zame. Seveda pa sem se tudi bal, da me ne bi dobili Nemci v pesti, saj so zadnje čase pogosto vpadali v vas in bližnjo okolico. Bali so se tudi domačini. Po dveh mesecih in pol, kar sem bil pri Bizjakovih, sem se nekega jutra poslovil. Dobro so me oblekli, obvezali noge in me obuli v copate, ker v drugem nisem mogel hoditi, mi dali na pot nekaj hrane. Odšel sem v Podkraj, tja kjer so me bili ustrelili. Hodil sem zelo počasi in se opiral na palico. V Podkraju sem obiskal Štefanove, kjer so me bili ujeli. Odpravil sem se proti Bukovju pri Postojni, kjer sem slišal, da so naše enote.

V Bukovje sem prišel v gostilno, kjer sta bila pravkar dva borca iz Kosovelove brigade. Imela sta sestanek z vaščani. Prosil sem ju za pomoč. Povedala sta mi, da je brigada zelo daleč in da ne bi vzdržal poti do tja, zato sta me dala v oskrbo vaškemu odboru OF. Spravili so me v gostilničarjev hlev, kjer je bilo zelo toplo. Zdi se mi, da je bilo to pri Slugovih.

Drugo jutro me je zbudilo močno streljanje okoli vasi. Nemci so vas ponoči obkolili. Kot smo zvedeli, je nekdo izdal, da so v vasi partizani. Takoj, ko se je zaslišalo streljanje, je prišel v hlev neznan tovariš in me odpeljal na hlev ter me tam zakopal v seno. Tudi tam so Nemci vse pretaknili, toda niso me našli. Nemci so nato odšli, zame pa so poskrbeli vaški terenci. Poskušali so me spraviti v Postojno, da bi se zdravil v bolnišnici, pa ni šlo. Zato so me odpeljali v hosto nad Gorenje, kjer je bila skupina partizanov pod vodstvom okrožja Pivka. Z njimi sem bil nekako poldrug mesec. Zame so lepo poskrbeli.

Medtem sem še bolj okreval, zato so me poslali čez Grčarevec in Laze do železnice pri Planini. Prek Mačkovca in Bloške planote sem prišel domov, se javil Notranjskemu odredu. Toda še vedno sem bil ves onemogel in nesposoben za vojaško službo, zato sem se zdravil doma …”

Ne vemo veliko o tem, kako je France dočakal konec vojne. Najbrž se je moral skrivati, mogoče tudi na različnih krajih. Hude poškodbe se niso mogle hitro in popolnoma zazdraviti, posledice so ostale za zmeraj.

Fotograf je pritisnil, še preden so se utegnili povsem pripraviti: Julka, Slavka, France in Bizjakova mama – tista, ki je tvegala nevarno pot v Vipavo po zdravnika, tista, ki je hranila in negovala na smrt ranjenega in izčrpanega mladeniča.

Bizjakov oče ter vnuk in vnukinja, tako vsaj domnevamo. Njihovih imen ne poznamo, toda gotovo so in še bodo dobri ljudje.

Del očarljivega portala stare kmečke hiše, ki je v hudih dneh nudila zavetje mladeniču, ki je premagal smrt.

Dr. Kostnapfel, doktor splošne medicine in znanosti, specialist za nevropsihiatrijo, redni profesor za psihiatrijo na Medicinski fakulteti v Ljubljani, izvoljeni član Kraljeve družbe za medicino v Londonu, pisec in publicist (r. 1924), je svojega partizanskega soborca Franceta Bravca spremljal tudi pozneje v življenju. V Zdravstvenem vestniku iz leta 1986, št. 55 na straneh 631-632 piše o njunih srečanjih, ko je Franc zaradi posledic vojne groze prestajal težke operacije, ki so ga hudo prizadele. Pa vendar je bil tudi srečen. Dr. Kostnapfel v omenjenem članku zapiše kako: “… sta mu zaigrali iskrici v očeh, ko je dejal:’Veste imam 8-letno punčko …’ “

V nadaljevanju avtor piše, kako mu je Franc na dolgo načrtovanem srečanju na njegovem domu v Ložu leta 1985 zaupal, da ima hudo bolezen na pljučih. Kot zdravnik in prijatelj je potem spremljal njegovo bolezen in se čudil, kako je Franc sprejemal naraščajoče težave z zdravjem in nekoč, ko je bil že zelo slab, izrazil svojo neskončno žalost, rekoč, da je njegova bolezen v zemlji in ne v prsih. S tem je mislil na svojo hčerko edinko, ki jo je izgubil v prometni nesreči skoraj na pragu doma, ko je imela 21 let. Takšne izgube starši ne morejo preboleti in tudi Franc Bravec je ni, čeprav obupa ni pokazal.

Preprosta opomba na zadnji strani fotografije: “Pri Bizjakovih v Sanaboru”. A zgodba, ki se skriva za njo, je tako skrajno pretresljiva, da nikomur ne dopušča ravnodušnosti. Pripoveduje pa tudi o neskončni volji do življenja, neusahljivem upanju, trdoživosti, požrtvovalnosti, pogumu, sočutju, hvaležnosti … Samih takih rečeh, ki niso naprodaj – imaš jih ali pa jih nimaš, pomenijo pa neprecenljivo bogastvo.

Viri:

• TV-15, 1965, 1, stran 7, fotokopija
• Dr. Janko Kostnapfel, Kristalna krogla, Ljubljana, Unigraf, 2005
• Dr. Janko Kostnapfel, Zdravstveni vestnik, št. 55, leto 1986, str. 631-632

Kraj: Sanabor
Datum: 1965?
Avtor: ni znan, mož od sestrične Julke Bravec?
Zbirka: Julka Bravec
Skenirano: 14. 10. 2016
Oblika: fotografija

Nalepke so le za žgane pijače, za sokove je najbrž zmanjkalo sadja. Kdo ve, kje so ognjeno vodo kupovali? Zakaj je podjetje delovalo manj kot leto, je vprašanje. Je bila vzrok vojna, pomanjkanje sadja za kuho žganja ali kaj drugega, nikoli ne bomo izvedeli.