Delovni pogoji so bili v tistih časih težki. O delovnih oblekah in zaščitnih čevljih, topli malici ali prostih sobotah še ni bilo ne duha ne sluha. Ženske so prihajale na delo v delavniških oblekah in predpasnikih, obutev pa je bila taka, ki si jo v tistih časih lahko dobil.

Malico so nosili s seboj, pogosto v emajliranih kanglicah, v katerih je bilo kuhano kislo zelje ali repa, poleti pa kisel fižol ali krompir. Na delo so večinoma prihajali peš, koles je bilo na Menišiji le malo.

Tudi v soboto, 28. 4. 1945, je bil Ludvik na hodniku, ko se je na dvorišču ustavil eksekucijski vod.

Oficir je izdal glasno ustno povelje: “Alle erschießen!”

Ludvik je slišal in razumel. Stekel je do brata in planila sta v sosednji prostor, kjer so bile shranjene krste za eventualne nemške veljake, ki so bili internirani, ker se niso strinjali s Hitlerjevo politiko. Skočila sta v krsti in se pokrila. Brzostrelke so zadrdrale po krematoriju. Vojak je pogledal tudi v prostor s krstami. Nikogar ni videl. Ko je vod odšel, je nastopila smrtna tišina. Začelo jima je zmanjkovati zraka. Odkrila sta krsti in bila rešena.

Nista si upala vrniti se v svoj blok. Morala sta biti mrtva. Zato sta bila raje lačna in sta prenočila vsak v enem pepelišču peči. V nedeljo zvečer sta dočakala osvoboditev logorja in naslednji dan že režirala posnetke fotografom.

• Frane Smerdelj,
• naslednji ni naš, se je pomešal,
• Cvetka Lampelj,
• Miran Grilj,
• Karmen Berra.

• Vesna Jernejčič,
• Marija Kebe,
• Irma Blažina,
• Ema Zorc,
• ne vidim,
• Marjetka Grča,
• Darko Kapelj in
• v prvem planu profesor Komovec.

“Med kuriji se je ob deblu bukve stiskal mladenič, ki je vzbujal posebno pozornost. Bil je nekam preplašenega pogleda, bled in upadel v obraz, suhljat in slaboten. Na nogah je imel visoke copate iz blaga s škotskimi kvadrati, ki so se zapenjale z nekakšno lojtrico. Njegova podoba je bila povsem drugačna od močnih in energičnih kurirjev. Mladenič je bil nerazgiban, tih in vase pogreznjen. Bil je redkobeseden, vendar je, izzvan v pogovor, počasi izdavil, da so ga ‘ustrelili’. Ni dejal, da so ga ranili ali kako drugače poškodovali, marveč je določno ponovil: “ustrelili”.

‘Kako ustrelili?’ ga vprašam.
‘Da, ustrelili …,’spet ponovi. Potem je nadaljeval …”

In Franc Bravec mu je povedal svojo neverjetno težko zgodbo.

Minilo je mnogo let, ko je dr. Kostnapfel spet govoril s tem mladeničem, ne da bi ga prepoznal. Šele ko je ta v pogovoru omenil, da so ga med vojno “ustrelili”, je zdravnik postal pozoren. Takole piše:

“Ni dejal, da so ga ranili ali kako drugače prizadeli, marveč je določno dejal:’ustrelili’.

Ko sem slišal to njegovo izreko, sem vstal izza pisalne mize, prekinil njegovo pripoved, sprožil svoj desni kazalec in malone vzkliknil: ‘Pokaži mi svoj vrat!’

Da, to je bil on. Na vratu je imel deset brazgotin vstrelnih in izstrelnih ran, ki sem jih gledal na njem že takrat, na kurirski postaji pod bukvijo. Ampak tedaj so bile sveže in so kazale barvno podobo ‘ukrajinskega sejma’ kot se je izrazil ruski kirurg za granulacijsko tkivo sveže rane. Sedaj so bile seveda zalizane in sive …

Ta nekdanji mladenič se je pisal Franc Bravec, rojen 1. decembra 1925, doma iz Loža … Udeležil sem se njegovega pogreba na pokopališču v Ložu.”

Leta 1931 so šli člani Rdečega križa h grobnici Karađorđevićev. Glede na letnico ustanovitve krajevnega odbora in številčnost izletnikov menim, da so to pripadniki banovinskega odbora Rdečega križa. Od leta 1921 pa do 1941 je slovenski RK namreč deloval kot Banovinski odbor Rdečega križa Kraljevine SHS in pozneje Rdečega križa Jugoslavije.

Karađorđevićevega zadnjega doma nisem nikoli obiskala, prav tako ne Titovega. Sem bila pa v grobnici Habsburžanov.

Ob enajstih smo bili na Dunaju. Zapeljali smo se okrog Ringa in si z avtobusa ogledali nekatere znamenite stavbe. Potem smo parkirali. Najprej smo si temeljito ogledali Južno železniško postajo, to pa zato, ker so eni morali lulat. Drugi smo imeli čas za ogled postaje in jedenje piškotov. Na južno postajo prihajajo vlaki z naše strani, pa k nam tudi odhajajo. Zaradi lulanja smo morali potem dirkat po mestu kot v Benetkah. Najprej smo si od zunaj ogledali Zgornji Belvedere, od daleč pa spodnji Belvedere. Mimo spomenika Mariji Tereziji smo šli na ogled Hofburga, kjer so stanovali, ne slabo, avstrijski cesarji, se pravi tudi naši. Sledil je Trg sv. Mihaela s cerkvijo in Graben, ki je kužno znamenje. Nazadnje smo prispeli pred katedralo sv. Štefana. Potem smo dobili frej eno uro. Šle smo kupiti razglednice in na eno kofe. Klinc pa tako glavno mesto, če pa še placa ni nikjer. Smo končno našle en prostor, ampak kelner je bil ziher Črnogorec. Ga ni bilo od nikoder. Deset minut preden smo morale iti, se je pa prikazal in smo mu povedale, da se nam mudi, naj hitr tist kafe prinese, ki je, takole med brati koštal 3,30 eura (benti Evropo). Ampak kelnarju se ni mudilo, smo morale potem kofe na eks spit.

Ko smo prišle na zborno mesto, ni bilo nikjer nikogar. Al smo ta prve, al so pa že šli, rečem jaz. Pa Sonja od daleč zagleda en znan ksiht. Smo bile ta prve, nam je kar odleglo. Ko smo se vsi zbrali, smo odšli v Kapucinsko grobnico, kjer so pokopani, no, niso pokopani, ko pa truge kar na tleh stojijo, skoraj vsi cesarji in cesarice in njihovi sorodniki. So si vzeli čas, mi tudi, so si naredili lepe kičaste krste, ki so pa meni zelo ugajale. Škoda, da se bom dala sežgat, drugače bi si sigurno eno tako omislila. Za moje pojme in moj spomin je vodička nanizala malo preveč podatkov, tako da si nisem zapomnila skoraj nič. Vse skupaj je zelo dolgo trajalo. So me bolele nogice in križ. Zaradi dolgega ogleda smo morali dirkat na avtobus. Bili smo mnenja, da je bilo za ogled Dunaja izrecno premalo časa in smo se odločili, da bomo šli še enkrat za dva dni, da bomo videli vse od zunaj, pa še kaj od znotraj.

Ne poznam nikogar, uniforme imajo pa lepe.

S križcem označena je Jelka Domicelj.

Tudi možje imajo lepe uniforme.

Izlet je bil na začetku poletja, 1. junija.

Kraj: Oplenac, Srbija
Datum: 1. junij 1931
Avtor: neznan
Zbirka: Lenka Gabrenja
Skenirano: 26. 7. 2016
Oblika: fotografija

Jožica pa se je pred težkim opravilom še usedla v travo in se nasmehnila v fotoaparat. Kdo je bil na nasprotni strani lahko le ugibamo.

Več: https://stareslike.cerknica.org/2013/04/10/1930-babno-polje-velikonocni-zegen-in-svitki/

Nekega lepega popoldneva je snažilka odprla vrat pisarne in zagledala sodelavko in sodelavca enega z drugim oziroma pri edinem kmečkem opravilu, pri katerem se ne kadi. Bila je tako zaprepadena, da je morala nekomu zaupati. Ampak je slabo izbrala. Povedala je največji čenči in kmalu je cela fabrka vedela, kdo s kom in kje. Sicer pa kaj se to pravi – povzročati tak stres ubogi snažilki.

Nekaj podobnega se je nekoč zgodilo tudi naši mami v tovarni (saj boste sami uganili v kateri), ko je zmanjkalo nitrolaka in ga je šla v skladišče iskat. Tam je na stolu sedela sodelavka, pred njo pa je stal preddelavec s spuščenimi hlačami. Sodelavka se je hitro znašla in rekla: »Veš, Verona, gledava, kdo je bolj zagorel.« Ker je bilo ravno po dopustih. »Kar dajta«, je rekla mama, ki se je resda rodila zjutraj, ampak ne tistega jutra in ji je bilo takoj vse jasno. Tudi to, zakaj ima »una« večjo plačo kot ostale. Pa pravijo, da se Slovenci ne razmnožujemo dovolj. Saj se, samo haska ni nobenega.

Blaženo se smehljata … Le kaj jima gre po glavi?

“Pa glih na žnabelce sem jo jaz kušnu,
pa glih na srčece sem glavco djal!”

“Kugla prletela,
v srce me zadela
in me močno ranila …”

Kdo bi ji lahko ubranil?!

Tudi Franetov oče in Jakopov Janez sta bila namreč veterana I. svetovne vojne. Ob nedeljah sta pogosto sedela pred eno ali drugo hišo, se spominjala mladosti in si pripovedovala zgodbe. Včasih sta se tudi sporekla, a ko je beseda nanesla na Krajnce* sta si bila vedno edina: nista jih marala in vedela sta povedati samo najslabše o njih.

Franetov je rad rekel, da Krajnci še serjejo več kot Babnopoljci.

“Nekoč,” je pripovedoval “sem šel pozimi s kulami po poti in v kolesnici – lej ga, tak velik zmrznjen drek od Krajnca, da se je voz prevrnil, ko sem zapeljal nanj!!”

“Kako si pa vedel, da je tisto drek od Krajnca?”

“Saj so bile same luščine od fižola** v njem! Tak kup!” je pokazal.

“Jaaa,” pravi Jakopov, ki je imel ženo iz Podgore, torej s Krajnske, “potem si pa moral tiste luščine pobrati! … Bi jih imel za v poušter!”

** Fižola na Babnem Polju ni bilo, torej tudi drek ni mogel biti od Babnopoljca …

Domača ekipa je bila sestavljena iz dveh mlajših fantov in treh malo starejših. Enkrat sta se mlajša dva odločila starejšim ponagajati. In sta jim “minirala postelje”, kar je pomenilo, da je bila postelja sestavljena skupaj le toliko, da si jo lahko pogledal. Ob dotiku pa se je zrušila. Ob tem pa sta močno upala, da ne bo na mino naletel prvi Alojz, kajti bil je kar malo preveč resen in sta zato imela do njega kar malo strahospoštovanja. Ampak zgodilo se je ravno to, česar si nista želela. Prvi je na mino prišel ravno Lojze in zgodilo se je nepričakovano – sploh se ni razburjal in smeha tisti večer ni zmanjkalo. Jasno pa je, da ostala dva nista niti preizkusila svojih postelj, saj sta že videla, kaj bi se jima zgodilo.

Fantje so tudi kasneje ostali dobri prijatelji. Tone in Lojze pa sta postala celo soseda, saj je njuni hiši ločila le cesta. Njuno dolgoletno prijateljstvo in dober sosedski odnos je lahko vsem nam potomcem za vzgled. In kot pravi pregovor – dober sosed je več vreden kot cela žlahta – to še kako drži.

• V svetlem plašču in šalom čepi France Maček iz Cerknice,
• poleg njega je sošolec iz Podnanosa Ivan Andlovec,
• zadaj stoji Tone Mevc iz Zelš,
• poleg njega je Tone Urbas iz Cerknice.

• Spredaj čepi Alojz Hiti iz Cerknice,
• za njim stoji Tone Mahne iz Goričic,
• in kot zadnji je sošolec Škof iz Novega mesta.

• Štefan Bogovčič sedi skrajno levo in ima okrog vratu zavezano kravato,
• desno od Štefana je po vsej verjetnosti Vojko Otoničar,
• tretji je neprepoznan,
• Marjan Širaj z Blok.

• Peter Marolt (Krištan),
• Roman Bajc,
• Zvonka Kavčič in
• Janez Bučar z Rakeka.

Oseb, ki kažejo hrbet, pa žal nismo mogli prepoznati.

Pa sem bila res. Edina v kavbojkah in jakni. Pa on tudi, ampak on ne šteje, ker je bilo samo mene sram. Tam so bili moški v oblekah s kravatami, ženske pa so iz omar privlekle svoja najboljša črna oblačila na večini katerih je bilo videti, da so kar nekaj časa preživela v omari. Sem pa že raje v kavbojkah. Ampak tega nisem rekla na glas. Na glas me je bilo sram in sem ves čas godrnjala, kako me je nasral. Vendar to ni bilo pomembno. Važno je, da sva dobila tisti spominski kovanec, ki jih je bil poln pehar in jih je ostalo še za naslednjo obletnico, 200-letnico, ki že trka na vrata.

Vse se je začelo spomladi leta 1954, ko so kadeti opravili zahtevne zdravstvene preglede v vojaškem zdravstvenem centru v Zemunu. Pregledi in nadzor nad njihovim zdravstvenim stanjem so se izvajali ves čas šolanja. Kot kadet pilotske podoficirske šole je moral najprej opraviti osnovno vojaško usposabljanje ali obuko, kot se je temu reklo. Tu je bila tudi tudi strojeva obuka, terenska usposabljanja in pa seveda nepogrešljiva straža. Prav na straži so v vojski prvič doživeli strah, ki ga poznamo samo tisti, ki smo stražo izkusili, ko so ponoči vsi zvoki zlovešči in ima vsak grm obliko nekakšne prikazni. V knjižici je zapisano, da so se nekateri od strahu tudi zjokali. Kljub temu da so se odločili biti vojaški piloti, ki slovijo po korajži, so bili vendarle mladi ljudje, najverjetneje prvič izven varnega zavetja doma. Danes kar malce nepredstavljivo, ampak pozimi, ko so temperature padle pod ničlo, so v spalnicah kurili peči, kadeti pa so dodatno dobili drugo in tretjo deko.

Ko se je poleg vojaških veščin začel še študij letalstva, se je stopnjevalo tudi učenje in počasi se je pilotsko življenje začelo kazati v pravi luči, saj je bilo šolanje za pilota od nekdaj znano kot težko in zahtevno. Prosti čas in izhodi v mesto so bili pogojeni z rezultati izpitov in ocenami. Poleg naštetih omejitev je bila za slab učni uspeh na izpitih ali slabo vojaško znanje še bolj zanimiva kazen, ko so morali manj uspešni kadeti s koščkom stekla čistiti parket. V knjigi piše da so nekateri v tem postali pravi “mojstri”, rekli so jim “specialisti za struganje parketa” (specialisti za drgnjenje parketa). Steklo se je težko dobilo, tako da so imeli posamezniki prave kolekcije koščkov stekla, ki so ga uporabnikom posojali v zameno za cigarete, nekateri pa so si pomagali celo z razbijanjem stekel na oknu. Po končani teoriji so postopoma začeli s težko pričakovanim praktičnim letenjem, najprej z inštruktorji potem pa samostojno. Pri tem so imeli polno dogodivščin, tako komičnih kot resnih. Zanimiva je ta, ki se je pripetila, ko je eden od kadetov z letalom izvajal samostojni let. Pri tem se ni držal predpisanih varnostnih standardov, tako da je zaradi svojeglavosti komaj pristal in pri tem poškodoval letalo. Naslednji dan je bil pred soborci pohvaljen za pokazano izredno ravnanje v kritični situaciji in uspešno izveden težak pristanek, istočasno pa mu je bilo zaradi nediscipline prekinjeno šolanje za pilota.

Šolanje je bilo končano 1. 10 1956. Od začetnih 112 kandidatov jih je uspešno končalo 60. V generaciji so med šolanjem imeli tudi kar nekaj nesreč z letali s smrtnim izidom. Tudi Viktor je bil udeležen vsaj v dveh nevarnih situacijah, pri čemer pa jo je k sreči skupilo le letalo.

Veseli in zadovoljni po dobro opravljenem delu – šrangi, so se fantje in dekleta odločili, da to proslavijo v Iškem Vintgarju. Slikani so pred gostilno, kdo jih je slikal, se ne ve. Tudi leto dogodka je Zofka bolj ugibala in ocenjevala po svoji takratni starosti. Ob porokah in še posebno ob odhodu nevest iz domačih krajev so morali ženini plačati domačim fantom. Saj podobno je tudi še danes – le porok je čedalje manj.Tokrat je odšla nevesta Tomaževa Angela iz Lešnjakov. Poročila se je nekam na Dolenjsko stran. Ženin se je dobro odrezal in dobili so plačilo, imenovano “tolar”. Treba ga je bilo hitro porabiti, da se slučajno ne bi spridil. Kozarci in litri v rokah povedo, da so veselo nazdravljali na njun srečni zakon. S seboj so imeli tudi harmoniko, tako da je bilo druženje bolj veselo – lažje peli in tudi zaplesali so lahko. Glede na to, da so na sliki kar trije pari lahko sklepamo, da so imeli še večkrat možnost za podobna srečanja.

Grubenški Alojz je imel s seboj kar dve ljubici. Prva je bila njegova Jožica in druga njegova harmonika. Obe sta ga spremljali celo življenje.

• Zofija Okoliš, Okoliševa z Dolenjih Poljan, moja mama;
• Malka iz Loškega Potoka, natakarica pri Knausovih,
• Novakova Micka, Marija Grbec, z Dolenjih Poljan, poročena Palčič;
• Micka, ki je bila služkinja pri Urhovih;
• Marija Okoliš, Okoliševa, naša teta Micka;
• Mežnarjeva Malka iz Gorenjih Poljan, poročena v Babnem Polju;
• Micka Strle, Knausova.

Malo statistike: dve dekleti sta doma od Okoliševih, dve sta na Poljanah služili, dve sta povezani s Knausovimi, dvema je ime Malka – štirim pa Micka …

Dolenje Poljane so bile takrat sicer majhna, a zelo vitalna vas z gostilno, šolo in dovolj dela, da so ga lahko dobila celo dekleta iz drugih krajev! Leta 1942 so bile oboje Poljane požgane, ljudje pa internirani ali izgnani, kolikor jih ni že prej šlo v partizane. Po vojni sta bili vasi sicer obnovljeni, a nikoli več nista zaživeli tako kot prej, Gorenje Poljane menda sploh nimajo več nobenega stalnega prebivalca.

Prva z leve je moja mama. Če ima lase trajno nakodrane – kar pa ni zanesljivo, saj je imela nekoliko valovite že po naravi – potem bi bila slika posneta leta 1941 ali na začetku 1942, saj mi je pripovedovala, da še ni imela osemnajst let, ko si je dala prvič trajno nakodrati lase pri frizerki Polakovi v Starem trgu, in to prav 19. oktobra 1941, ko se je zgodil napad na Lož! Večkrat je povedala, da se je iz Starega trga z novo trajno na glavi vračala peš po cesti proti Markovcu domov na Poljane, ko je začelo pokati nekje pri Ložu. Pospešila je proti domu, vendar je na pobočju takrat še ne zaraščenega Markovega hriba vseeno opazila neke ljudi, ki so prav tako nekam hiteli. Ko je bil še čas, da bi jo vprašala več, me je bolj zanimala trajna kot tisti ljudje. Zdaj lahko le ugibam, da je mogoče videla partizane, ki so se po napadu umikali na Knežjo Njivo ali pa le delavce, ki so kaj počeli v gozdu in so ob streljanju hiteli na varno. Ker o trajni nisem prepričana, sem sliko glede na mamino omembo o predvojnem času datirala z letom 1940. V tem primeru ima mama na sliki kakih sedemnajst let ali celo manj in je najbrž najmlajša od vseh.

Drugo dekle na sliki je bilo doma iz Loškega Potoka, bila je kelnarca v gostilni pri Knausu, ime pa ji je bilo Malka. Tretja je postavna in prijazna Novakova Micka, ki je imela v mladosti toliko občudovalcev, da so ji mnoga dekleta zavidala.

Tudi tu je prvo dekle visoko in postavno in tudi njej je ime Micka, kot tistima dvema ob njej – druga z leve na tem izseku je namreč naša teta Micka, sestra moje mame.

Tretje dekle je prišlo v Stari trg z Gorenjih Poljan. Rekli so ji Mežnarjeva Malka, poleg nje pa stoji Knausova Micka.

Ko sem kot otrok ogledovala to sliko, so me najbolj zanimale obleke in še vedno se mi oko ustavi na njih. Kdo jim jih je šival in po čigavi zamisli? Vse te ovratničke, gumbke, naborke, plastrone, obrobe? In obute imajo židane štumfe, kajne? V rokah pa vsaka drži svoj tuašlc oziroma taško, kamor je shranila paternašt, knišco, robec in morda v prgominu kak dinar za v muto.

Čeprav sem kruhojedec,
a kos za kosom da le hlebec,
zato kar malo zamižim
in marke koj dobim.
T.

Avtor omenjenega patenta je bil najverjetneje dr. Rajko Bradica [1]. Urednik časopisa je bil Janez Gradišnik, ustanovitelj pa dr. Tone Novak.

Tamkajšnje prehranjevanje tudi nazorno ilustrira Franc Majzelj, ki je bil tudi v tem taborišču. V svojem dnevniku je med drugim zapisal:

V mestu Luckenwalde je bilo taborišče. Rekli so nam, da je to naša nova rojstna hiša. V sedmih dneh vožnje smo dobili dvakrat jesti.

Razdelili so nas po barakah, nato smo v vrsti čakali na štiri drobne krompirje in žlico ribjega olja. Za ta dan smo morali biti siti. Drugi dan zjutraj so nam dali skodelico črne kave brez sladkorja, opoldne pa polovico porcije take hrane, ki je pri nas doma niti prašiči ne bi jedli. Včasih je bila kuhana pesenca in nekaj neolupljenih krompirjev, zrezano korenje, včasih tudi grašek. Ob tej hrani sedem dni nismo šli na stranišče. V črevih je vse gorelo [2].

Franc je kasneje delal tudi pri kmetih. Z njimi je imel najprej slabe, toda kasneje tudi zelo dobre izkušnje. Spoznal je namreč dobre ljudi, ki so mu omilili ujetniško življenje.

Tudi moj oče je delal pri kmetih. Dobil je domotožje, ko se je spomnil rodne Planine pri Rakeku, obiskov pri stricu v Cerknici in pri sorodnikih drugod na Notranjskem. Pri nekem kmetu so ujetniki ugotovili, da ne dela vse tako, kakor so zahtevale oblasti. Če sem si prav zapomnil, je skrival pridelke, ki bi jih moral oddati. To dejstvo so ujetniki izkoristili v svoj prid. Pogodili so se z njim tako, da jih bo hranil, kot se spodobi, oni pa ga ne bodo naznanili oblastem. Tako so se vsaj v tem času najedli do sitega, kar jim je vsaj deloma olajšalo ujetniško življenje.

Bil sem še otrok in nisem še razumel, zakaj oče ni bil navdušen nad dušenim zeljem, ohrovtom in podobnimi zelenjavnimi jedmi, kadar smo jih imeli za kosilo. Jedel jih sicer je, vendar ne s tekom, ker so ga preveč spominjale na taboriščne čase in neužitne zelenjavne čorbe.

Oče mi je pripovedoval, da so imeli ujetniki v taborišču notranjo neformalno organizacijo in so se znali postaviti zase v dobro vseh taboriščnikov, kadar je bilo to potrebno.

Za straženje ujetnikov so bili določeni bataljoni za deželno zaščito (Landesschützenbataillone – LSB), v katerih so bili pretežno starejši vojaki, ki so služili vojsko že v prvi svetovni vojni. Podobno je veljalo za komandanta taborišča in oficirje [3].

V zapiskih sem naletela na pripoved moje tete Mice, ki je omenila, da je njena mama, moja stara mama Marjeta Okoliš rodila enajst otrok doma ob pomoči “matere”, torej najbrž tašče, le pri zadnjem, rojenem leta 1929, so šli po babico in teta se je še spomnila, da so ji brata kmalu potem, ko se je rodil, za trenutek že dali v roke. Imela je sedem let. Mogoče je bila babica, ki so jo takrat pripeljali v hišo prav Terezija Morelj, Mam∋ka.

Babica Terezija Morelj, Mam∋ka, je bila med prvimi ali celo prva, ki je uradno opravljala to delo, čeprav je babištvo obstajalo v raznih oblikah od pamtiveka. Zanimivo je, da je bila tudi ena od naslednjih babic v Loški dolini Paternaštava, čeprav nista bili v sorodu. Moreljeva je le živela na Paternaštavi domačiji, mlajša babica iz Starega trga, ki je delovala pred, med in po drugi svetovni vojni pa se je pisala Paternost in so ji po domače rekli, da je Patrnaštava. Gre za Francko Paternost, babico, ki se je še marsikdo spominja. Babico Marjeto Šega, Matevžkovo iz Grahovega pa so 20. avgusta 1942 skupaj s še tremi domačini ustrelili Italijani ob poti iz Starega trga čez Ulako v Podcerkev. Ljudje se spominjajo tudi babice Marije Rigler, ki je bila doma iz Dan, in je delala vsaj še leta 1962. Za njo in Paternostovo je več desetletij babiško delo v Loški dolini opravljala Tita Prešeren z Rakeka. Tedaj so bili porodi doma že zelo redki, poporodna nega matere in otroka pa je bila lahko bolj sodobna, skrbna in kakovostna.

Po dograditvi južne železnice Dunaj-Trst (1857) je Rakek postal pomembno lesno trgovsko središče Notranjske. Na Rakek je gravitiral les iz javorniških in snežniških gozdov, Bloške planote, področja Čabra in pomembnega dela Gorskega Kotarja, do izgradnje železnice Ljubljana-Kočevje (1893) pa tudi z ribniško-kočevskega področja.

Na Rakeku so do druge svetovne vojne imeli lesna skladišča številni trgovci: Žagar, Karel Kovač, Kunstel, Alojz Gabrenja, Izidor Jelinčič, Ševar, Vito Cascinio, firma Arbor; tu so delovali številni špediterji: Edo Mihevc, Franjo Tavčar, Vladimir Lokar, Košmrlj, Acimovič …

Na železniški postaji so se raztezale rampe za les, ves zgornji del Rakeka je bil na obeh straneh pokrit s skladišči lesa.

Ivan Poženel, nadučitelj na Rakeku, je knjižici Logaško okrajno glavarstvo (1889) zapisal:

Po cestah razlega se vedno krik voznikov in ropotanje vozov, kajti Rakek je nekako središče lesne obrtnije na Notranjskem.

Še kar nekaj desetletij po drugi svetovni vojni je preko železniške postaje na Rakeku potekal pomemben delež prevoza in oddaje lesa, lesna skladišča so še živela, počasi pa so vse več lesa do porabnikov prepeljali kamioni. Pomen lesnih skladišč se je zmanjševal, promet po železnici je začel upadati. Dokončno je zamrl z osamosvojitvijo Slovenije, ko so bile pretrgane še povezave s Hrvaško. In s tem so zamrla tudi lesna skladišča, ki so več kot stoletje Rakeku dajala utrip.

V ozadju je vidna Ileničeva hiša.

Vsak kos lesa je bilo treba izmeriti: dolžino in premer.

Na sliki:

• Jože Meden, manipulant iz Cerknice,
• Franc Martinčič, Dolenja vas 84 (r. 1902),
• tretjega nismo prepoznali.