Na sliki je osebje Dijaškega doma v Starem trgu, ki je deloval nekako do sredine šestdesetih let 20. st., vodila pa ga je Justina Krajc.
Sliko je napravil neznan fotograf, posredoval pa Tone Avsec iz Medvod. Posneta je bila nekje v okolici nekdanje Schweigerjeve hiše, v kateri je bil internat, najbrž kar na internatskem vrtu nasproti stavbe, saj so se uslužbenci postavili med rože – tagetes in rudbekije. Zadaj se vidi nekaj zidov in delov streh, pokritih z bobrovcem, del pa z drugačno opeko, najbrž “kikindo”. Predvidevam, da so to bile strehe drvarnice in sosednje mehanične delavnice, zagotovo pa nobena ni streha bližnjega Korletovega skednja, kjer so v prvih letih Kovinsko predelovalnega podjetja Lož, poznejše Kovinoplastike, izdelovali “bergman doze” za električne instalacije. (Skedenj so nedavno podrli in pod njim našli ostanke gradenj iz 15. stoletja. Zdaj je tam parkirišče.)
Na eni od nizkih streh je položena lesena gajbica, pod njo pa najbrž sito. Je nekdo tam sušil zelišča za dijaški jutranji čaj ali semena? Vse je prišlo prav. Vsaj nekatere ženske s slike so vrt tudi obdelovale in na njem pridelale nekaj zelenjave za prehrano dijakov. Na vrtu so bila tudi sadna drevesa. Spomnim se velike jablane ob robu vrta ter številnih zeljnih glav, ki so rasle v bližini, bilo pa je tam še nekaj manjših dreves, a ne vem, ali so vsa pripadala internatu.
Nekateri – zelo redki – mladi prebivalci Dijaškega doma so premogli kak dinar in zanj so si pri peku Martineku v soseščini včasih kupili rezino kruha za malico. Eden od njih je bil dovolj premožen, da si je poleg kruha Pr Minate nekoč kupil tudi rumovo ploščico. Potem je stal pred pekarijo, jedel kruh in prigrizoval rumovo ploščico, drugi mimoidoči šolarji pa smo se ustavili ob njem, saj nam je vonj svežega kruha in ruma kar ohromil noge. V gruči smo ga obkrožili in svetlih oči obilno cedili sline, on pa se je držal pomembno, zazrt v svojo jed in žvečil, dokler ni zmanjkalo. Nekateri so ga prosili, naj jim da enkrat ugrizniti, pa se je delal čisto gluh in slep. Ko je bilo pojedine konec, smo ga ozmerjali, kakšen skopuh da je in da bo že še videl in šli dalje po svojih zavitih poteh proti domu …
Drugi stanovalci Dijaškega doma niso imeli te sreče, da bi si lahko kupovali svež pekovski kruh, pač pa so komaj čakali, da je dozorelo sadje po vrtovih. Saj ne da bi ravno rabutali, samo po tleh so pobirali, kjer je bilo dovoljeno ali jih ni nihče videl …
1. Lenčka, ki je bila doma nekje od Prezida in je delala v kuhinji. Z mamo sta stanovali na starotrških Mandrgah v neverjetno majceni hiški na skali ob poti, kjer sta pozneje živela Klausova. Hiška s prelepim razgledom še vedno sameva tam.
2. Malči Grl, vzgojiteljica – v isti stavbi kot internat je bil okoli leta 1963 osnovan tudi vrtec in prav Malči Grl je sodelovala pri oranju ledine na tem področju, čeprav je po sliki sodeč najbrž delala v tej hiši že prej. Spominjam se je, ko sta nekoč z Ivanko Mlakar, Mauhlovo, peljali četico malih varovancev na sprehod v okolico – zame je bilo to nekaj čisto novega.
3. Terezija Šraj iz Vrhnike, kuharica, po domače so jo klicali Rezka.
4. Moškega na sliki nismo prepoznali, domnevno gre za vzgojitelja, ki je bil doma nekje od Cerknega.
5. Naslednja je Justina Mulec, Kovačeva iz Viševka, ki je pozneje odšla v Nemčijo.
6. Nekoliko posebej stoji Malka Mlakar iz Starega trga, ki je s sinom stanovala v stavbi TVD Partizana in v njem skrbela tudi za čiščenje, kurjavo itd., vendar ne vem, ali je bilo to že v času tega posnetka. Najprej sta nekaj časa živela pri Žurgovih.
7. Spredaj čepi Rudi Mlakar, Malkin sin, poznejši učitelj. Po starosti dečka ocenjujem, da je slika nastala leta 1955 ali kako leto prej.
Ko je slika nastala, je bilo še toplo: ozadje tvori olistano grmovje, ljudje pa so oblečeni v obleke s kratkimi rokavi. Če so na sliki res tagete in rudbekije, je bilo gotovo zgodaj jeseni, kmalu po začetku pouka.
Tri sodelavke so se nasmehnile v fotoaparat, čeprav se jim je bleščalo. Če imam pravo predstavo o prostoru, je slika nastala dopoldne na vzhodni strani starih stavb na mestu, kjer je zdaj parkirišče in restavracija.
Pisani brezrokavnik, ki ga nosi Justina Mulec, je premišljeno spleten ali skvačkan iz raznobarvnih ostankov volne in deluje prav posrečeno. Skoraj gotovo ga je naredila sama, saj je v tistem času vsaka ženska še znala plesti in kvačkati, vsaj malo pa tudi šivati in vezti. Generacija s slike je tudi še veliko predla, čeprav se je ovčereja že opuščala. Obvladovanje ročnih spretnosti je bilo za žensko nuja, zato so naštetih veščin učili že majhne šolarke, ki so v višjih razredih ročno delo imele tudi v učnem programu.
Malka Mlakar je oblečena v bel predpasnik in pokrita v belo ruto, zato lahko sklepamo, da je delala v kuhinji. Kratek čas pred letom 1960 je v internatu delala tudi moja teta Julka Okoliš, ki je pozneje odšla v Podljubelj.
Zapis je otel pozabi imena ljudi s slike.Viri:
- Fani Truden, Stari trg, december 2016, ustno
- Danica Baraga, Stari trg, december 2016, ustno
Kraj: Stari trg
Datum: domnevno 1955
Avtor: ni znan
Zbirka: Tone Avsec
Skenirano: 7. 12. 2016
Oblika: kopija fotografije
Vojaki so se postavili za fotografiranje k eni od žrtev, od druge je videti le čevelj. Je razoglavi uniformiranec na desni njihov poveljnik?
