Quantcast
Channel: Avtor neznan – Stare slike
Viewing all 1717 articles
Browse latest View live

1955 Stari trg – Osebje Dijaškega doma

$
0
0

161207055-001Na sliki je osebje Dijaškega doma v Starem trgu, ki je deloval nekako do sredine šestdesetih let 20. st., vodila pa ga je Justina Krajc.

Sliko je napravil neznan fotograf, posredoval pa Tone Avsec iz Medvod. Posneta je bila nekje v okolici nekdanje Schweigerjeve hiše, v kateri je bil internat, najbrž kar na internatskem vrtu nasproti stavbe, saj so se uslužbenci postavili med rože – tagetes in rudbekije. Zadaj se vidi nekaj zidov in delov streh, pokritih z bobrovcem, del pa z drugačno opeko, najbrž “kikindo”. Predvidevam, da so to bile strehe drvarnice in sosednje mehanične delavnice, zagotovo pa nobena ni streha bližnjega Korletovega skednja, kjer so v prvih letih Kovinsko predelovalnega podjetja Lož, poznejše Kovinoplastike, izdelovali “bergman doze” za električne instalacije. (Skedenj so nedavno podrli in pod njim našli ostanke gradenj iz 15. stoletja. Zdaj je tam parkirišče.) 

Na eni od nizkih streh je položena lesena gajbica, pod njo pa najbrž sito. Je nekdo tam sušil zelišča za dijaški jutranji čaj ali semena? Vse je prišlo prav. Vsaj nekatere ženske s slike so vrt tudi obdelovale in na njem pridelale nekaj zelenjave za prehrano dijakov. Na vrtu so bila tudi sadna drevesa. Spomnim se velike jablane ob robu vrta ter številnih zeljnih glav, ki so rasle v bližini, bilo pa je tam še nekaj manjših dreves, a ne vem, ali so vsa pripadala internatu.

Nekateri – zelo redki – mladi prebivalci Dijaškega doma so premogli kak dinar in zanj so si pri peku Martineku v soseščini včasih kupili rezino kruha za malico. Eden od njih je bil dovolj premožen, da si je poleg kruha Pr Minate nekoč kupil tudi rumovo ploščico. Potem je stal pred pekarijo, jedel kruh in prigrizoval rumovo ploščico, drugi mimoidoči šolarji pa smo se ustavili ob njem, saj nam je vonj svežega kruha in ruma kar ohromil noge. V gruči smo ga obkrožili in svetlih oči obilno cedili sline, on pa se je držal pomembno, zazrt v svojo jed in žvečil, dokler ni zmanjkalo. Nekateri so ga prosili, naj jim da enkrat ugrizniti, pa se je delal čisto gluh in slep. Ko je bilo pojedine konec, smo ga ozmerjali, kakšen skopuh da je in da bo že še videl in šli dalje po svojih zavitih poteh proti domu …

Drugi stanovalci Dijaškega doma niso imeli te sreče, da bi si lahko kupovali svež pekovski kruh, pač pa so komaj čakali, da je dozorelo sadje po vrtovih. Saj ne da bi ravno rabutali, samo po tleh so pobirali, kjer je bilo dovoljeno ali jih ni nihče videl …

Fani Truden, nečakinja Terezije Šraj mi je napisala podatke o ljudeh na sliki. Z leve stojijo:

1. Lenčka, ki je bila doma nekje od Prezida in je delala v kuhinji. Z mamo sta stanovali na starotrških Mandrgah v neverjetno majceni hiški na skali ob poti, kjer sta pozneje živela Klausova. Hiška s prelepim razgledom še vedno sameva tam.

2. Malči Grl, vzgojiteljica – v isti stavbi kot internat je bil okoli leta 1963 osnovan tudi vrtec in prav Malči Grl je sodelovala pri oranju ledine na tem področju, čeprav je po sliki sodeč najbrž delala v tej hiši že prej. Spominjam se je, ko sta nekoč z Ivanko Mlakar, Mauhlovo, peljali četico malih varovancev na sprehod v okolico – zame je bilo to nekaj čisto novega.

3. Terezija Šraj iz Vrhnike, kuharica, po domače so jo klicali Rezka.

4. Moškega na sliki nismo prepoznali, domnevno gre za vzgojitelja, ki je bil doma nekje od Cerknega.

5. Naslednja je Justina Mulec, Kovačeva iz Viševka, ki je pozneje odšla v Nemčijo.

6. Nekoliko posebej stoji Malka Mlakar iz Starega trga, ki je s sinom stanovala v stavbi TVD Partizana in v njem skrbela tudi za čiščenje, kurjavo itd., vendar ne vem, ali je bilo to že v času tega posnetka. Najprej sta nekaj časa živela pri Žurgovih.

7. Spredaj čepi Rudi Mlakar, Malkin sin, poznejši učitelj. Po starosti dečka ocenjujem, da je slika nastala leta 1955 ali kako leto prej.

161207055-002Ko je slika nastala, je bilo še toplo: ozadje tvori olistano grmovje, ljudje pa so oblečeni v obleke s kratkimi rokavi. Če so na sliki res tagete in rudbekije, je bilo gotovo zgodaj jeseni, kmalu po začetku pouka.
161207055-003Tri sodelavke so se nasmehnile v fotoaparat, čeprav se jim je bleščalo. Če imam pravo predstavo o prostoru, je slika nastala dopoldne na vzhodni strani starih stavb na mestu, kjer je zdaj parkirišče in restavracija.
161207055-004Pisani brezrokavnik, ki ga nosi Justina Mulec, je premišljeno spleten ali skvačkan iz raznobarvnih ostankov volne in deluje prav posrečeno. Skoraj gotovo ga je naredila sama, saj je v tistem času vsaka ženska še znala plesti in kvačkati, vsaj malo pa tudi šivati in vezti. Generacija s slike je tudi še veliko predla, čeprav se je ovčereja že opuščala. Obvladovanje ročnih spretnosti je bilo za žensko nuja, zato so naštetih veščin učili že majhne šolarke, ki so v višjih razredih ročno delo imele tudi v učnem programu.
161207055-005Malka Mlakar je oblečena v bel predpasnik in pokrita v belo ruto, zato lahko sklepamo, da je delala v kuhinji. Kratek čas pred letom 1960 je v internatu delala tudi moja teta Julka Okoliš, ki je pozneje odšla v Podljubelj.
161207055zZapis je otel pozabi imena ljudi s slike.

Viri:

  • Fani Truden, Stari trg, december 2016, ustno
  • Danica Baraga, Stari trg, december 2016, ustno

Kraj: Stari trg
Datum: domnevno 1955
Avtor: ni znan
Zbirka: Tone Avsec
Skenirano: 7. 12. 2016
Oblika: kopija fotografije



1975 Velike Bloke – Tekmovalke

$
0
0

160920671Pet “hitrih” deklet iz dislociranega oddelka takratne srednje lesarske šole v Cerknici, se je udeležilo teka – krosa za Hribarjev pokal na Velikih Blokah. Hribarjev pokal se je verjetno imenoval po heroju Janezu Hribarju, po katerem se imenuje tudi OŠ v Starem trgu.

Mislim, da je šlo za ekipno tekmovanje. Takrat so se formirale ekipe po krajevnih skupnostih, ekipe iz osnovnih šol in sodelovala je tudi ekipa vojakov iz JLA. Mogoče je bil ta kros v sklopu z ostalimi disciplinami, kot so košarka, nogomet, pingpong, kegljanje, šah in tek. Ta tekmovanja so potekala čez celo šolsko leto in na koncu se je določil skupni ekipni zmagovalec. Po spominu cerkniškega športnika, tudi tekača Staneta Ferfile, je zmagovalec dobil lesen pokal.Na tekmovanje nas je prijavil naš učitelj telesne vzgoje in učitelj v osnovni šoli g. France Popek, ki nas je tudi spremljal. Skupaj z ekipo iz osnovne šole smo se na Bloke odpeljali z avtobusom. Tam so nas lepo sprejeli. Vsak je dobil štartno številko in kmalu se je začelo. Tekli smo po zasneženih njivah in travnikih, spomnim pa se tudi velikega kupa zemlje, čez katerega smo se morale pregristi. To je bil tek v množici mladine, po snegu, v mrazu in vetru – povsem značilno za Bloško planoto. Tekaška oprema so bile kar kavbojke, pulover in superge. Rezultatov se žal ne spominjam, po naših nasmejanih obrazih pa je videti, da smo se zelo zabavale. Saj vsi vemo: “Važno je sodelovati in ne zmagati.”
160920671-003
  • Danica Hiti iz Cerknice,
  • na sredini in najvišja je Hedvika Brzek iz Cerknice,
  • in Romana Vrenko tudi iz Cerknice.
160920671-001
  • Nasmejana Iva Turšič iz Bezuljaka.
160920671-002
  • Prav tako dobre volje je Romana Kovač iz Grahovega.

Viri:

  • Stane Ferfila

Kraj: Velike Bloke
Datum: 1975
Avtor: neznan
Zbirka: Danica Červek
Skenirano: 20. 9. 2016
Oblika: fotografija


1937 Velike Bloke – Poroka pri Lenčkovih

$
0
0

160903644 Bločana, Helena Modic, Janezova iz Velikih Blok in Ivan Korošec, Lenčkov s Hudega vrha, sta se poročila v Ameriki še pred prvo svetovno vojno. Domov sta se vrnila takoj po koncu vojne s štirimi hčerkami: Ženi (Ivanka), Meri (Marija), Juli (Julka) in Malči, ki pa je umrla kmalu po prihodu domov. Doma je bila rojena še hči Olga. Helena in Ivan sta obnovila staro Janezova hišo v Velikih Blokah, jo razširila in odprla trgovino in gostilno. Z Ivanom je prišlo tudi novo hišno ime pri Lenčkovih. Jeseni leta 1937 so imeli pri hiši ohcet. Za zeta je prišel sosed Karel Mazij – Matevžev in za ženo vzel domačo hčer Meri.

Po dolgi gospodarski krizi je z začetkom gradnje bloških vojašnic Lenčkova gostilna uspešno poslovala, za trgovino pa so iskali novo strokovno moč. Leta 1911 rojeni Matevžev Korle, ki je imel sedem bratov in eno sestro, se je za trgovca izučil v Mariboru. Po končani učni dobi je delal pri trgovcu Brusu v Logatcu in kot pravi izročilo, so ga prav Brusovi priporočili Lenčkovim za vodenje trgovine. Spletla se je ljubezen in oktobra 1937 sta se 24 letna Meri in 26 letni Karel vzela. Pred odhodom k poroki se je del svatov slikal pred nevestino hišo. Čeprav je bilo sredi oktobra kaže, da je bilo zelo hladno, saj so vsi toplo oblečeni v plašče, moški z obveznimi klobuki, saj jih je čakala štiri kilometrska pot s konjsko vprego k Fari. Za furmana je bil najstarejši Matevževih bratov Janez, ki je bil do takrat tudi edini že poročen. Korletu je bil za pričo brat Lojze – moj oče, ki je imel doma krojaško delavnico. Meri je za pričo vzela svojo mlajšo sestro Julko. V farni cerkvi ju je poročil takratni župnik Anton Hren.
160903644-001 Na klop sta sedla ženin in nevesta. Nevesta je imela velik poročni šopek, okoli vratu krzno kune belice, pokrita je bila z modnim klobučkom s tančico, kar daje vedeti, da so nekatere navadi Lenčkovi prinesli iz Amerike. Zadaj stojita ženinov brat Janez in njegova žena Amalija pokrita z belim šalom.
160903644-002Ob nevesti sedi njen oče in hišni gospodar Ivan Korošec, ki si je že prižgal ohcetno cigaro, in njegova sestra Zofka, ki je bila poročena k Jermanu na Dolenje Jezero. Za čuda se za slikanje ni pokrila. Zadaj stojita priči ženinov brat Lojze in nevestina sestra Julka. Tudi Julka ima plašč s krznenim ovratnikom, modni klobuček s tančico pa pokriva lepo frizuro. Slikali so se pred vhodom v gostilno, kjer so v kamniti okvir vrat še danes vklesane začetnice gospodarjevega imena IK, letnica gradnje hiše 1921 in takratna hišna številka 47.
160903644z Trije Korletovi bratje so bili takrat že v Franciji, najmlajši Jože tudi ni bil doma, ker se je učil za zidarja v Slovenj Gradcu, France pa je bil kraljevi finančni uslužbenec v Makedoniji. Na sliki tudi ni njegove sestre Malke in staršev pa tudi nevestinih sester ter matere. Sliko sta Meri in Karel podarila njegovemu bratu Francetu in se je ohranila v družinski zbirki na Rakeku.

Ivan Korošec, kmet, trgovec in gostilničar ter ustanovitelj bloškega gasilskega društva, je kmalu po poroki zbolel za pljučnico in umrl v bolnišnici v Ljubljani. Meri, mati treh otrok, Dragota, Janeza in Lidije, je po hudi bolezni umrla leta 1956, stara 43 let. Njen pogreb je ostal eden mojih prvih živih otroških spominov. Karel je po vojni uspešno vodil bloško Kmetijsko zadrugo in zato ostal v lepem spominu mnogih Bločanov.

Tradicijo Lenčkove gostilne v Velikih Blokah danes nadaljuje Gostilna Miklavčič, ki jo je po drugi svetovni vojni z možem Ivanom odprla Lenčkova Olga.

Viri:

  • Jože Mazij st., Velike Bloke
  • Drago Mazij, Cerknica

Kraj: Velike Bloke
Datum: 18. 10. 1937
Avtor: neznan
Zbirka: Franc Mazi, Rakek
Skenirano: 3. 9. 2016
Oblika: fotografija


Cerknica 1973/74 – 1. letnik predzadnje generacije lesarjev

$
0
0

161123015Dijaki 1. letnika lesarske šole so se slikali pred OŠ Cerknica, ki je gostila več generacij lesarjev. Na šoli niso bili sami, saj so imeli družbo starejše generacije, ki je obiskovala že 4. letnik. Slikani so skupaj z učiteljico angleškega jezika.

Posebnost tega letnika je bila ena sama ženska predstavnica. Verjetno ji v razredu samih fantov, polnih testosterona, ni bilo dolgčas, a se je vendar po drugem letniku odločila, da bo nadaljevala v razredu z bolj mešano sestavo. Za lažji prestop se ji je pridružil še Ludvik. Jože Arko – Joco, zagnani nogometaš z Rakeka, pa se je kasneje, po tretjem letniku, prepisal v Ljubljano, zaradi lažjega treninga nogometa pri Olimpiji. Na sliki manjka še Miran Žitko iz Postojne.
161123015-001
Sedijo:
  • Franc Jakše (Podcerkev),
  • Marjan Ponikvar (Sveti Vid),
  • Jože Arko – Joco (Rakek),
  • učiteljica angleščine Helena Smodiš in
  • Iva Turšič (Bezuljak).

Stojijo:

  • Frenk Zakrajšek – Zek (Cerknica),
  • Jože Brence (Cerknica),
  • Marjan Kovač (Cerknica),
  • Ivan Troha (Tršče),
  • Toni Ileršič (Rakek),
  • Stane Lužar (Veliki vrh – Nova vas) in
  • Matjaž Bombač (Rakek).
161123015-002
Sedijo:
  • Milan Kobal (Postojna),
  • France Šparemblek – Špeki (Dolenja vas),
  • Beno Hočevar (Lož) in
  • Vili Žagar (Prezid).

Stojijo:

  • Matjaž Mlakar (Iga vas),
  • Ludvik Palčič (Vrhnika pri Ložu),
  • France Obreza (Selšček),
  • Stane Drobnič (Velike Bloke) in
  • Danilo Zalar (Lešnjaki).

Stane Drobnič je za vse sošolce stresel iz rokava kraje od koder so prihajali.

Iz te generacije je ostala ena ljubezen, ki se uspešno nadaljuje. Saj kaj več bi se jih težko, čeprav v današnjih časih je vse mogoče.

Kraj: Cerknica
Datum: 1973/1974
Avtor: neznan
Zbirka: Romana Sterle
Skenirano: 23. 11. 2016
Oblika: fotografija


1942 Ulaka nad Starim trgom –Štiri žrtve

$
0
0

120328117120328117zNa tej sliki je Hlepinova Pepca, Jožefa Truden, ena od dveh sester fotografa Franceta Trudna iz Podcerkve, čedno mlado dekle, o čigar nadaljnji usodi govori zapis na hrbtni strani slike: “… 20. 8. 1942 ustrelili Italijani.” Njeno sliko sem naključno našla med neobjavljenimi fotografijami Franceta Trudna, potem ko sem že imela zastavljen prispevek o žrtvah z Ulake. Do slednjega me je pripeljalo pisanje o babicah v Loški dolini – Tereziji Morelj, Francki Paternost in Mariji Rigler. Takrat so mi povedali tudi za babico Marjeto Šega, ki je bila ustreljena hkrati s Hlepinovo Pepco.

Ne vemo, ali se je babica Marjeta Šega, Matevžkova iz Grahovega, med vojno v Loški dolini zadrževala daljši čas, dejstvo je, da jo je avgusta 1942 skupaj s še tremi domačini ustrelila italijanska enota GaF pod poveljstvom majorja Manche iz 11. obmejne grupacije XI. armadnega korpusa. Nekaj deset metrov nad starotrško kapelico ob poti proti Podcerkvi so bili 20. 8. 1942 ustreljeni:
  • Šega Marjeta, Matevžkova, Grahovo 66, rojena 29. 6. 1892,
  • Jožefa Truden, Hlepinova iz Podcerkve, rojena 22. 4. 1917,
  • Alojz Kraševec, Blažetov iz Podcerkve, rojen 19. 1. 1914,
  • Franc Mlakar, Dondeč iz Knežje njive, rojen 4. 10. 1912.

Zgorele so tudi hiše – v Podcerkvi Hlepinova, Blažetova, Bloškina, Pavličeva … Za hišo Marjete Šega (še) ne vem, prav tako ne za Dondičevo na Knežji Njivi.

V Muzeju ljudske revolucije Lož so obstajale originalne fotografije dogodka, ki so jih napravili Italijani, ki so se radi fotografirali ob svojih žrtvah. Med drugim so slikali tudi požig zgoraj naštetih hiš v Podcerkvi, vendar originali niso več dostopni javnosti. Domnevno naj bi bili z drugimi vsebinami preneseni v depoje Notranjskega muzeja v Postojni.

161207049Štiri postave, dva moška in dve ženski, s hrbtom obrnjene proti fotografu. Zvezane roke držijo pred sabo. To so zadnji trenutki njihovih življenj.
161207050Padli so pod streli. Vojaka se približujeta, da bi preverila, ali so strelci dobro zadeli in ali kateri od padlih ni še živ.
161207048Vojaki so se postavili za fotografiranje k eni od žrtev, od druge je videti le čevelj. Je razoglavi uniformiranec na desni njihov poveljnik?

Slovarček:

  • GaF: Guardia alla Frontiera

Viri:

  • Tone Avsec, Medvode, november 2016, pisno
  • Ana Hace, Podcerkev, december 2016, ustno

Kraj: Ulaka nad Starim trgom pri Ložu
Datum: prva slika narejena pred vojno, druge 20. 8. 1942
Avtor: prvo je posnel France Truden, ostale italijanski vojaški fotograf
Zbirka: 1. Župnišče Stari trg; 2., 3. in 4. Tone Avsec
Skenirano: 1. – 28. 3. 2012; 2., 3., 4. 7. – 12. 2016
Oblika: 1 fotografija in 3 kopije fotografije


1952 Bezuljak – Pletenje vencev

$
0
0

161122994Cerkev v vasici Bezuljak je posvečena Marijinemu vnebovzetju, ki se praznuje 15. avgusta in tedaj imajo tudi žegnanje.

Vaščani Bezuljaka so se zbrali v tednu pred žegnanjem, da spletejo vence za okrasitev domače cerkve. Vence so delali iz pušpanovih vej. Najprej so šli nabrat pušpan na senožet “Pri kamnu”. Na hribu nad Otonico je bila na bregu ogromna skala, od katere se je nekoč odkrušil velik kamen in se skotalil na senožet. Od tu ime ” Pri kamnu”. Pri nabiranju so se izkazali fantje, ob pomoči deklet seveda. Grmičke so v celoti obrali. Potem so na Kotovčkovemu vrtu veje natrgali na manjše vejice, primerne za pletenje. Pletli so v parih. En je vejice z dreto vezal skupaj eno za drugo, drugi mu jih je podajal. Treba je bilo zelo dobro zatiskati. Dreto so imeli navito na palčki, kot se lepo vidi pri Ani Hren (Kovačevi). Dreto so uporabljali zato, ker je zelo močna in se ne utrga. So si pa že na palčke navili željeno količino za en venec. Na koncu so po potrebi zvezali skupaj več vencev. Spletene vence so nato v cerkvi obesili v kolone.
161122994-001
  • Levo sedi z vencem v roki Anica Žnidaršič,
  • poleg nje je v brezrokavniku Jože Brezec,
  • za njim stoji fantič s hozentregarji, to je Slavc Popek (Šuštarjev),
  • poleg je še mlajši fantek svetlih las, T’gorenj Jožko Zalar (Popkov).
  • Najvišje zadaj je Marija Primožič,
  • pod njo pa sedi Iva Zalar (Popkova),
  • spodaj je nasmejana Julka Švigelj (K’šlanova),
  • poleg nje deklica z vencem čez ramena je Marta Hren (Kovačeva).
161122994-002
  • Zgoraj levo prva deklica je Ivanka Hren (Antonova),
  • poleg nje je z mašnico v laseh Tončka Popek (Šuštarjeva),
  • nato je France Zalar (Popkov).
  • Zgoraj desno in tik pod njo: ne prepoznamo.
  • Dekle s črnimi gumbi na beli srajci je Ana Turšič (Kocjanova),
  • v ospredju z navito dreto na palčki je Ana Hren,
  • za njo je Zofka Zalar (Popkova).
  • Desno na stolu sedi v predpasniku Minka Brezec (Čednikova).

Več kot očitno je, da so ob delu zelo uživali. Med njimi je bilo kar nekaj sorodnikov. Brat in sestra Jože in Minka Brezec, brata Jožko, France in njuni sestri Zofka in Iva Zalar (Popkovi), sestri Marta in Ana Hren, ter dvojčka Slavc in Tončka Popek (Šuštarjeva).

Slovarček:

  • dreta: čevljarska nit
  • hozentregarji: naramnice

Viri:

  • g. Marija Obreza

Kraj: Bezuljak
Datum: 1952
Avtor: neznan
Zbirka: g. Marija Obreza
Skenirano: 22. 11. 2016
Oblika: fotografija


1999 Rakov Škocjan – Miklova Zala 40 let pozneje

$
0
0

16111997822. septembra 1999, 40 let po krstni uprizoritvi baleta Miklova Zala, so se sodelujoči pri predstavi zbrali v Rakovem Škocjanu.

Pa recimo še kakšno o Jakobu Sketu (1852 – 1912), ki je več kot polovico svojega življenja preživel v Celovcu. Njegov življenjski sen, da bi postal profesor na univerzi v Gradcu, se mu ni uresničil. Bil je vseskozi odličen dijak in leta 1878 dokončal študij klasičnega jezikoslovja ter slovenščine in nemščine z doktoratom. Kot častnik je bil nekaj mesecev v Bosni, ki jo je okupirala Avstrija. Po vrnitvi je zaprosil za razpisano profesorsko mesto na Dunaju, a ga ni dobil in postal je stalni profesor na celovški gimnaziji.Od leta 1883 do smrti je bil odbornik Družbe sv. Mohorja in zadnje leto (1911/12) tudi njen ravnatelj. Marsikateremu slovenskemu pisatelju je pomagal do prepoznavnosti. Pri Mohorjevi družbi sta svoji deli izdala tudi Ivan Cankar (Troje povesti) in Ksaver Meško (Mladim srcem), za kar ima največ zaslug prav Sket.

Miklova Zala spada med klasična dela slovenske književnosti in je hvalnica pradedom. Kot je zapisal pisatelj sam v dodatku ob koncu povesti: »Marsikateri narod bi bil že obupal in se vdal neverniku, se odrekel svoji veri in domovini; ali ju­naški slovenski očetje so se borili vztrajno in pogumno za naj­svetejše svetinje, za vero in svojo domovino. Zatorej gre vam, slavni slovenski pradedje, večna hvala in čast, da ste se, kakor neužugani vitezi bojevali skupno za našo vero in našo lepo domo­vino.«

161119978-001

Zgoraj:

  • prvi z leve je vsem znani Matjaž Tanko,
  • poleg njega Vida Brecelj,
  • Milena Richly,
  • za njo Polde Frelih,
  • Meta Štefančič,
  • Nada Bencek,
  • med njima Srečo Richly,
  • Ciril Rudolf,
  • Marija Rudolf.

V drugi vrsti:

  • gospa z očali je Janja Romac,
  • levo od nje pa Vida Strohsack.

V spodnji vrsti:

  • prvi z leve Emil Bombač,
  • za njim Minka Grbec.

161119978-002

  • Prva z leve zgoraj je Simona Rudolf,
  • zadnji Miro Steržaj,
  • pred njim Franci Steržaj.
  • V rožnati bluzi je Milica Nabergoj,
  • zadaj levo pa njen mož Mile.

161119978-003

Zgornja vrsta:

  • Anica Žnidaršič,
  • Tone Grebenc,
  • neznana,
  • žena Staneta Kovšce,
  • Stane Kovšca,
  • Tilka Kranjc.

Spodaj:

  • S čepico Mirko Vidrih.

161119978-004

Zgornja vrsta:

  • dve neprepoznani,
  • Marica Pirman por. Uršič,
  • Viktor Žnidaršič,
  • Franci Mazi.

Spodaj:

161119978zBistveni podatki za pisce starih slik.

Viri:

Kraj: Rakov Škocjan
Datum: 22. september 1999
Avtor: neznan
Zbirka: Tomažičeva Anica, roj. Vidrih, por. Truden
Skenirano: 19. 11. 2016
Oblika: fotografija


1961 Rakov Škocjan – Snemanje filma (2)

$
0
0

161219169Film so snemali v Rakovem Škocjanu na področju travnika Farjovka (Farovka). Spomnim se, da so kot statisti, pa tudi kot delavci, ki so gradili naselje, sodelovali številni krajani. S plačilom so bili zelo zadovoljni, tako da so kljub hladnemu vremenu vneto sodelovali pri snemanju. Kot mi je pripovedoval oče, pa o tem, kaj bo nastalo, niso vedeli nič. Le po ukazih so se zbirali, hodili, ipd.

Pravi protokol se je bilo iz “civilnih” oblek preporoditi v “divjake”. Na posnetku je razvidno, kako se nekateri še preoblačijo, drugi pa so že urejeni kot pravi “igralci”.

Bralec strani Stareslike nas je po objavi prispevka 1961 Rakov Škocjan – Snemanje filma opozoril na film, ki ga je našel na spletu. Vse kaže na to, da je to film, o katerem smo pisali v našem prispevku. Med podatki o filmu, ki jih najdemo v Internetni bazi filmov (IMDb), je za lokacijo podano le, da je bil film posnet “v jamah Jugoslavije”.

Film ima več naslovov glede na različne jezike. Naslov iz IMDb, ki je še najbolj podoben tistemu iz našega prispevka, je “Maxus proti pošastim“.

161219169-001Prepoznali smo le enega “igralca”. Tretji z leve je Franc Perko starejši, Slivce.
161219169zNapis na zadnji strani: Snemanje filma “Ursus proti pošastim” v Rakovem Škocjanu, zima 1961.
Še dobro, da je bilo na zadnji strani sploh kaj zapisano. Prepogosto se dogaja, da na celih kupih fotografij ni nobene informacije in zanamci jih bodo metali stran, saj sploh ne bodo vedeli ne kdo je na njih ne kje, ne kdaj so nastale. Zato naj za vse fotografije velja rek, ki ga je letos v knjižnici na Rakeku kar nekajkrat ponovil g. Rudi Demšar: “Zapisano ostane“.
screenshot-2017-01-13-10-06-30
Film je za ogled na voljo na YouTube.
  • 2:30 Rakov Škocjan
  • 5:00 Rakov Škocjan
  • 1:2:00 Planinsko polje

 

Prispevek je napisal: Franc Perko.

Kraj: Rakov Škocjan
Datum: 1961
Avtor: neznan
Zbirka: Franc Perko
Skenirano: 19. 12. 2016
Oblika: fotografija



1960 Cerknica – Gostovanje učencev glasbene šole

$
0
0

161119939Obilju fotografij iz julija 1960 je verjetno botrovalo odprtje oddelka glasbene šole v Cerknici. Na sliki so rakovški učenci, ki so svoje pridobljeno znanje predstavili na otvoritvi v sosednjem kraju.

Fotografija je nastala pred kulturnem domom, kjer je bil sedež cerkniške glasbene šole. Za otroki je viden del Meletove hiše z nabiralnikom, saj je takrat tam še bila pošta.

Ravnatelj Mirko Rebolj je večkrat predlagal, da bi sedež glasbene šole preselili v Cerknico, ker je bil Gerbič, po katerem je nosila ime, rojen v Cerknici in je bilo tam tudi največ učencev. Pobudo je podprla tudi občina, a se Rakovčani niso strinjali. Kot glavni pobudniki za ustanovitev te šole so vztrajali, da sedež ostane na Rakeku. Pobudnikom selitve je uspelo šele leta 1987. Od tedaj se šola imenuje Glasbena šola Frana Gerbiča Cerknica, ki ima še dislocirane oddelke na Rakeku, v Starem trgu in Novi vasi.

161119939-001

  • Milenka Richly,
  • Vida Brecelj,
  • Sašo Kavčič,
  • profesorica Renata Rebolj,
  • Marica Bencek,
  • Danica Devinar.

161119939-002

  • Marjana Matičič,
  • Miloška Buljevič,
  • Anica Vidrih.
161119939zAničine slike so vse opremljene z zapisom kraja in letnice nastanka.

Viri:

Kraj: Cerknica
Datum: julij 1960
Avtor: neznan
Zbirka: Anica Truden, roj. Vidrih
Skenirano: 19. 11. 2016
Oblika: fotografija


Rakek 1957/58 – 1. razred

$
0
0

161119887Učenci prvega razreda OŠ Rakek s svojo učiteljico Rozalijo Petrič.

Potem, ko je v Sloveniji snežilo od 5. do 7. maja 1957 in je predvsem Notranjsko in Kočevsko po obilnem sneženju pokrivala debela snežna odeja, je otroke na sliki jeseni čakala še ena ujma – prvi šolski dan.

Leta 1958, ko je nastala fotografija, pa se je začel prvi spor med Islandijo in Združenim kraljestvom, po domače Anglijo, glede ribolovnih pravic v severnem Atlantiku, rakovški otroci pa so šli ponovno v šolo.

Tega leta so posneli tudi znamenit slovenski film »Kala«, ki je navdahnil mnoge ljubitelje živali, da so svoje ljubljenčke imenovali po njej. Kala je bila namreč psica.

161119887-001
Spodaj:
  • Jelica Nosan,
  • Anica Debevec,
  • Polona Mlakar,
  • Majda Zupan.

Zgoraj:

  • Janja Hladnik,
  • Ljuba Bajt,
  • Milena Logar, por. Hertarič,
  • Neda Smodila.
161119887-002
Spodaj:
  • Martin Repolusk,
  • Fani Bombač, por. Petkovšek.

Sredina:

  • Anica se ne spomni ali pa sva pozabili,
  • Štefan Svet,
  • Marko Podobnik.

Zgoraj:

  • Lada Lešnjak,
  • Boris Kupšek,
  • Alojz Debevec,
  • Marjan Braniselj.
161119887-003

Spodaj:

  • Metka Demšar,
  • Branka Bjeloševič,
  • Anica Vidrih,
  • Marija Ponikvar.

Sredina:

  • Ivan Baraga,
  • Vinko Lovko,
  • Draga Furlan,
  • Sonja Levar.

Zgoraj:

  • Rozalija Petrič, tršica,
  • Pavel Stržaj,
  • Janez Čekada.
161119887-004
Spodaj:
  • Zdenka Udovič,
  • Tomica Abrič,
  • Milan Steržaj.

Zgoraj:

  • Ivo Gornik,
  • Zorko Trošt,
  • Milan Zorko.
161119887zVsaj datum.

Viri:

Kraj: Rakek
Datum: 26. april 1958
Avtor: neznan
Zbirka: Anica Truden
Skenirano: 19. 11. 2016
Oblika: fotografija


1960 Rakek – Orkester

$
0
0

161119938Mladi glasbeniki, ki so se v glasbeni šoli učili obvladovati različne instrumente, so se fotografirali na železniški postaji na Rakeku.

Leta 1966 je logaškemu občinskemu proračunu začelo zmanjkovati denarja in najlaže se je bilo odpovedati glasbeni šoli, saj je glasbeno izobraževanje veljalo za luksuz, in če je temu tako, naj si luksuz plača vsak sam. Tako je glasbena šola v Logatcu leta 1966 zaprla svoja vrata, posledično pa je bil ukinjen tudi Notranjski zavod za glasbeno vzgojo. Glasbena šola Rakek pa se ni vdala v kruto usodo in je s svojim delom nadaljevala pod imenom Glasbena šola Frana Gerbiča, sedež Rakek. Dislocirane oddelke je še razširila z oddelki v Grahovem in Begunjah, ki sta delovala le dve leti.
161119938-001Stojijo:
  • Lojzi Debevec,
  • Anica Vidrih,
  • Ana Debevec,
  • Miloška Buljevič.

Sedita:

  • Sašo Kavčič,
  • Meta Bombač.
161119938zEn datum pravi junij, drugi julij. Slednji bo pravi, ker je iz tega obdobja cela serija fotografij in na njih piše julij 1960.

Viri:

Kraj: Rakek
Datum: julij 1960
Avtor: neznan
Zbirka: Anica Truden
Skenirano: 19. 11. 2016
Oblika: fotografija


1960 Rakek – Učitelji glasbene šole

$
0
0

161119933Na sliki so učitelji glasbene šole Rakek in verjetno šolski odborniki. Skupaj so se fotografirali na železniški postaji Rakek.

Stojijo:

  • Mirko Vidrih,
  • Renata Rebolj,
  • neznan,
  • Josip Buljevič.

Sedijo:

  • neznan,
  • Dragica Gornik,
  • Mirko Rebolj,
  • neznana,
  • Sambolac.

Kratka zgodovina glasbene šole

Leta 1958 je bila na Rakeku ustanovljena glasbena šola, ki se je imenovala Nižja glasbena šola Rakek. Upravljal in vodil jo je ravnatelj v sodelovanju z učiteljskim zborom in šolskim odborom. Leta 1960 je bil odprt dislociran oddelek v Cerknici in leta 1963 v Starem trgu.

Šolo na Rakeku so obiskovali tudi učenci iz Logatca, ki so želeli imeti svojo glasbeno šolo. Zato so v letu 1963 ustanovili medobčinski zavod za glasbeno vzgojo za občini Cerknica in Logatec, ki so ga imenovali Notranjski zavod za glasbeno vzgojo Fran Gerbič, sedež Rakek. Takratni ravnatelj Mirko Rebolj je predlagal ime po izjemni glasbeni osebnosti Franu Gerbiču, ki se je rodil v Cerknici. Pod okriljem zavoda so delovali oddelki Rakek, Cerknica, Stari trg, Gorenji in Dolenji Logatec. Leta 1965 je bil odprt dislociran oddelek v Novi vasi. Delovanje zavoda je bilo kratko.

Se nadaljuje

161119933zJa, Anica je vse zapisala.

Viri:

Kraj: Rakek
Datum: julij 1960
Avtor: neznan
Zbirka: Anica Truden
Skenirano: 19. 11. 2016
Oblika: fotografija


1963 Rakek – Folklorna skupina glasbene šole

$
0
0

161119932Na fotografijo so člani Folklorne skupine, je delovala v okviru Glasbene šole Rakek.

Leta 1962, ob 20-letnici množičnega odhoda Rakovških fantov v partizane, se je na Rakeku odvijal pester kulturni program skozi dva tedna, od 3. do 18. marca.

Začeli so z igro “Poročil se bom s svojo ženo”. V dnevih, ki so sledili pa sta bili dve nogometni tekmi, proslava in po njej zabava s plesom, žalna svečanost pred spomenikom padlih borcev in ognjemet, ki mu je sledil film Balada o trobenti in oblaku, srečanje partizanskih aktivistov in borcev iz Cerknice in Rakeka, mladinska oddaja Pokaži, kaj znaš, film Dnevnik Ane Frank, pogostitev svojcev padlih borcev in kegljaški četveroboj, na katerem so sodelovale ekipe JLA Velike Bloke, Stari trg, Logatec in Rakek.

161119932-001Zgoraj:

Spodaj:

  • Varja Hace,
  • Meta Lukan, por. Štefančič,
  • prof. Renata Rebolj.
161119932-002
  • Metoda Urbas,
  • Marjan Debevc,
  • Milena Ivančič,
  • Srečo Richly.

161119932-003

  • Ivo Raljevič,
  • Vinko Zalar.
161119932-004
  • Anica Vidrih,
  • Franci Steržaj,
  • Jože Udovič.
161119932zDa se ve.

Kraj: Rakek
Datum: 13. marec 1962
Avtor: neznan
Zbirka: Anica Truden, roj. Vidrih
Skenirano: 19. 11. 2016
Oblika: fotografija


1952 Sv. Vid – AFŽ

$
0
0

161029770Na sliki so ženske iz Vidovske planote, zbrane skupaj leta 1952 na shodu povojnega AFŽ – kasneje praznovanja dneva žena – 8. marca.

Zanimivo je to, da so ženske zelo različnih starosti, čeprav so večina starejše mame. Shod je organiziral mož Lešnjakove Rezke. Taki shodi so bili neke vrste sestanek in druženje.

Verjetno so se dobili pri gostilni Bavdek. Kdo jih je slikal se ne ve, prav tako ni mogoče oceniti letnega časa, saj so zelo različno oblečene. Nekatere so v plaščih in druge samo v puloverjih. Vseh udeleženk ni bilo mogoče prepoznati s polnim imenom. Pri nekaterih se spominjajo le imena, drugod samo priimek ali pa samo hišno ime.

161029770-001
Zgoraj:
  • najvišja je Povšetova Pepca iz Osredka,
  • poleg nje je Ivanka Hiti (Bonchova) iz Raven,
  • tretja je M’haletova (Štritof) iz Raven,
  • četrta je Benduhova (Rupar) iz Raven in
  • desno pod njo je Ančka iz Koščakov (Debeljakova mama).

Sredina:

  • Pepca Hribljan (Šuštarjeva) iz Raven,
  • v vzorčasti obleki je Ivana Mihova iz Zale,
  • v črni ruti je Trabcova mama iz Raven,
  • pred njo je Šuštarjeva mama iz Raven,
  • za njo je Štefka iz Koroščega,
  • poleg nje je Neža Juvančič (Žagarjeva) iz Osredka,
  • v črni ruti je Johana – Babčenova teta in še
  • Slivčenova Francka Hiti iz Raven,
  • oseba za njo neznana.

Spodaj:

  • prva v ruti je Klančarjeva mama s Koroščega – Julkina mama,
  • oseba za njo neznana,
  • naslednja v ruti je Knapova mama Ana s Hriba,
  • zadaj za njo je Pepca Štrukelj – mama Gregačeve Vide in
  • zadnja je Pajkova mama iz Raven.
161029770-002
Zgoraj:
  • levo zgoraj je Ivanova Pepca Pirman,
  • poleg nje je njena svakinja Marija Pirman (moja stara mama),
  • pod njima Šuštarjeva Marija Hribljan iz Tavžljev,
  • s šalom čez ramena je Žnidarjeva mama – Ana Bečaj in
  • zadnja je Antonija Tekavec – Anžetova iz Tavžljev.

Sredina:

  • v puloverju je Pudlagarjeva Pepa,
  • za njo je Gregačava Vida,
  • zadaj neznana,
  • pa iz Čohovega Jožefa (Tončkava) in
  • Vida Srnel iz Tavžljev,
  • pod njima v ruti je iz Raven Antonija Hiti (Stričeva).
  • Vrsta zgoraj se nadaljuje z Mahnič Marijo (Kovačeva Micka),
  • iz Raven je Mima Anžetova,
  • ter iz Čohovega Jela Brence (Rakičenova),
  • pod njimi je Bahnetova – Anica Tekavec (Rudolfovo),
  • skrajno desno je Stana Ponikvar in
  • za njo del obraza njene tete Nane Strle (Bangalove).

Spodaj:

  • prva je Neža Tekavc (Lešnjaki),
  • v karo ruti je g. X s Hriba,
  • v temni ruti je Grubenška Antonija Hiti iz Osredka in
  • zadnja je Medenova tetka Ančka iz Osredka – klicali so jo Medenka.
161029770-003
  • Prva je Justina Brzek – Pužlova mama iz Osredka,
  • Julka Klančar s Koroščega,
  • Rezka Lešnjak poročena Hiti,
  • nato Vida Hribljan (Šuštarjeva od Tavžljev).
  • Nato Draga Štritof in
  • pred njo s klobukom njen mož Korle Štritof,
  • na desni sta njuni hčerki – mlajša Romana in starejša Korlinca.
  • Skrajno desno je še Mima Mikuž.
  • Na sredini slike je iz Raven France Hribljan.
  • Deček pred Korletom pa je Ljubo Hiti – Rezkin sin.

Slovarček:

  • AFŽ: Antifašistična fronta žena, ženska družbeno-politična organizacija, ukinjena 1953.
  • Dan žena: 8. marec je za mednarodni dan žensk določila Generalna skupščina OZN decembra 1977. Na ta dan v več kot 100 državah praznujemo ekonomsko, politično in socialno enakopravnost žensk. Prvič so ga sicer praznovali leta 1911 v Avstriji, Nemčiji, Švici in na Danskem, v številnih državah pa od leta 1917. (Wikipedia)

Viri:

  • Rezka Pirman, Ančka Pirman, Rezka Hiti
  • Slavko Doles, Miro Bavdek

Kraj: Sv. Vid
Datum: 1952
Avtor: neznan
Zbirka: Danica Červek
Skenirano: 29. 10. 2016
Oblika: fotografija


1956 Rakek – TVD Partizan Rakek

$
0
0

161119975Na sliki so člani telovadne vrste TVD Partizan Rakek, ki so jo vodile Dragica Gornik, Štefka Rovan – Kotnik in Ivanka Pungerčar. Slikali so se pred domom društva, bivšim Ljudskim domom.

Telovadno društvo Partizan je začelo s svojim aktivnim delom takoj po vojni. Ubadalo se je z vsemi začetniškimi težavami, od pomanjkanja prostora do pičlih finančnih sredstev. Manjkalo jim ni le entuziazma in članov. Deset let po nastanku slike, torej leta 1966, je bilo v občini Cerknica 80 telovadnih društev. TVD Partizan Rakek je bil med najbolj aktivnimi, česar ne bi mogli reči zame, ki imam veliko volje, ampak – tako kot pravi Sveto pismo: »Duh je močan, samo telo je šibko.«

Ko je šel moj sin na civilno služenje vojaškega roka, kot se je temu uradno reklo, h gasilcem v Sežano, sem mu morala kljub temu kdaj pa kdaj sobo pospraviti. Kako se prah nabira, če ni nobenega v njej, pa tudi ne razumem. No, nekega dne pospravljam sobo in se spotaknem ob vago. Hudič! Če bi se že kmalu ubila zaradi tebe, bom pa še gor stopila, sem si mislila. Pa sem – gor stopila, pogledam, ne, to ne kaže prav. Stopim dol, pogledam, če je v vaservagi in nacentriram malo tako – pod nulo in stopim nazaj gor. Kristapana dijo povero maledeto krvave dile pa konjska smrt fiks laudan duš. Bo pa že prav kar kaže, sam bo preveč. Odštejem dve kili za cote (je bila zima pa sem bila fajn oblečena, k me rado zebe), ampak je še vedno dve kili preveč. Zato nobene kikle ne morem zjutraj več zapet. Sem srota, da pri polnih omarah nimam kej oblečt. Obvestim mamo, da bom južnala sam še vsak drugi dan, da se reva ne bo matrala pa preveč kuhala. Potem sva pa opoldan pojedli in me je vprašala, če bom tisti dan še kaj jedla. Sevede, sem rekla. Tisti dve kili bom pa že pri krampirju zgubila. Ha, reče mama, kje je še krampir! Ja, ni kej, bo treba telovadit.

Potem sem se pa odločila, da bom začela kvihtat. Da bi si kvihte kupila, toliko pa nisem zagreta in sem si postregla s tistim, kar imamo doma – krampir pa žaklje. Vaje sem delala trikrat na teden. In ker boste šli kmalu na morje, lahko začnete še vi. Če nimate, prodam krampir.

Postavila sem se ven pred hišo, na zrak. Za začetek sem vzela v vsako roko trikilski žakelj. Roke sem razširila v položaj vodoravno in jih tako držala tako dolgo, kot se je le dalo. Čez par dni sem vzela šestkilske žaklje, čez dva tedna pa desetkilske žaklje. Končalo se je pri dvajsetkilskih žakljih in roki sem lahko držala v vodoravnem položaju celo minuto. Potem sem dala v žaklje nekaj krompirjev – pa sem bila spet na začetku. Vaga je še naprej narobe kazala in moja rit se je še naprej tresla kot žolca. In res ne vem, zakaj je to tako sporno. Če se dojenčku trese, so pa vsi vzhičeni!

161119975-001
Zadaj:
  • Danica Devinar por. Štefančič,
  • Marica Bencek,
  • Mira Vidrih,
  • Anica Vidrih,
  • Milena Richly.

Srednja vrsta:

  • Polona Mlakar,
  • Vanda Strohsack,
  • Neda Smodila,
  • Marjetka Mlakar,
  • Katja Kupšek,
  • Boža Kupšek,
  • zadnji dve neznani.

Fantiči:

  • Milan Steržaj,
  • neznan,
  • Ivo Gornik,
  • Boris Kupšek,
  • Lojzi Debevec.
161119975-002
  • Zadaj Vida Brecelj.
  • V prvi vrsti neprepoznana,
  • Miša Buljevič,
  • Jožica Janež,
  • Ana Debevec.
161119975zJe očitno že mama Vidrih zapisala podatke pa jih je Anica še enkrat.

Slovarček:

  • TVD: telovadno društvo
  • v vasrevago: vodoravno poravnano, točno nameščeno

Viri:

  • Anica Vidrih, por. Truden

Kraj: Rakek
Datum: 1956
Avtor: neznan
Zbirka: Anica Truden
Skenirano: 19. 11. 2016
Oblika: fotografija



Cerknica 1976/77 – 4. letnik predzadnje generacije lesarjev

$
0
0

160920670-001Fantje predzadnje generacije lesarjev dislociranega oddelka v Cerknici so prišli do 4. letnika in do zaslužene mature. Takole so bili videti na zadnji uradni dan (3. 6. 1977).

Z maturo se konča eno obdobje, ki ga je treba primerno zaključiti. Da se bodo lahko na stara leta spominjali teh trenutkov, so se takole nastavili fotografu pred šolo v Cerknici. Medse so vzeli tudi svojega razrednika, profesorja Toneta Prelesnika. Glede na to, da ima Vili s seboj harmoniko, pomeni, da se je obetal žur. Špeki jih je naložil na voz in peljal na Jezero, kjer so imeli v Zadnjem kraju piknik. Pekli so Pocinovega jančka. Ker pa so ga menda premalo prepekli, so se pojavile težave, katerim tudi zaužiti alkohol ni pomagal. Zato so hodili veselo praznit želodce – še dobro, da so bili v naravi.
160920670-002
Čepijo:
  • Milan Kobal (Postojna),
  • Toni Ileršič (Rakek),
  • Matjaž Bombač (Rakek) in
  • Marjan Kovač (Cerknica).

Stojijo:

  • s harmoniko Vili Žagar (Prezid),
  • Franc Jakše (Podcerkev),
  • razrednik Tone Prelesnik (iz Ljubljane),
  • Jože Brence (Cerknica) in
  • Ivan Troha (Tršče).
160920670-003
Čepijo:
  • France Šparemblek – Špeki (Dolenja vas),
  • Stane Drobnič (Velike Bloke) in
  • Marjan Ponikvar (Sveti Vid).

Stojijo:

  • Matjaž Mlakar (Iga vas),
  • Stane Lužar (Veliki vrh pri Novi vasi),
  • France Obreza (Selšček),
  • Danilo Zalar (Lešnjaki) in
  • Frenk Zakrajšek – Zek (Cerknica).
Ker je bil razred sestavljen iz 18 fantov smo ugotovili, da sta dva manjkala: Postojnčan Miran Žitko in Beno Hočevar iz Loža.

Viri:

  • Jože Brence

Kraj: Cerknica
Datum: 1977
Avtor: neznan
Zbirka: Danica Červek
Skenirano: 20. 9. 2016
Oblika: fotografija


1933 Rakek – Kraljična z mrtvim srcem

$
0
0

161119891Katoliško izobraževalno društvo, del članov je na sliki, je bilo zelo aktivno. Naštudirali so več iger vsako leto. Jez imam že z eno pesmico težave.

Leta 1933 so uprizorili igro Kraljična z mrtvim srcem, ki je prva komično-pravljična igra. Leta 1925 jo je napisal Rudolf Pečjak, učitelj, šolski nadzornik, ravnatelj in urednik. Pisal je črtice, pesmi, igre in poučne spise za mladino ter vzgojne članke pa tudi nekaj učbenikov.

Nekje je živela kraljična, ki so se je vsi bali, saj je bila zlobna, ošabna, častihlepna in sitna. Svoje podložnike je kaznovala celo za napake, ki jih niso storili. Na njenem gradu ni ne milosti ne ljubezni, le strogi in močni udarci, saj mu vlada njeno mrtvo srce. Dobra vila se je njenega ravnanja naveličala in je začarala grad in njegove prebivalce. Na prestol je postavila kočijaža, za družico pa mu je dodelila kuharico. Ostale služabnike je spremenila v kraljične in kraljeviče, hudobno kraljično pa v edino služabnico. Novi gospodarji ravnajo z njo tako, kot je prej ona z njimi. Dobra vila ji razkrije svoje namene in ji v pomoč dodeli tovariša v osebi devetega zavrnjenega snubca. Zaradi resnične ljubezni ji pomaga in končno jo zaprosi za roko. Kraljična privoli, ker je njena zloba izpuhtela. Vila odčara grad in prebivalce, katerim zamrači um, da se ne spomnijo ničesar iz časa, ko niso bili služabniki. Dvorjani hrupno pozdravijo nova gospodarja, ki sta sedaj glasnika živih src.

161119891-001Levo od kraljične Mirko Vidrih.
161119891-002Prva vrsta, prvi z leve Fatur.
161119891zIn prazna zadnja stran.

Viri:

Kraj: Rakek
Datum: 1933
Avtor: neznan
Zbirka: Anica Truden
Skenirano: 19. 11. 2016
Oblika: fotografija


1934 Rakek – Cvrček za pečjo

$
0
0

161119902Člani katoliškega izobraževalnega društva so to leto veliko delali. To je že tretja igra v tem letu, ki so jo pripravili, kar vsekakor ni mačji kašelj. Cvrček za pečjo je komedija v treh dejanjih. Po povesti Charlesa Dickensa Čriček na ognjišču jo je dramatiziral Lodovic de Francmesnil, prevedel Ivo Šorli.

Čriček na ognjišču je bila Dickensova druga božična povest. Prva je bila Božična zgodba, napisal pa jih je pet. Bil je strog kritik nastajajočega kapitalizma v Angliji. Za krinko blage ironije se skriva obsodba družbenega reda, ki nima posluha za male ljudi. Tudi v Cvrčku za pečjo je tako. Poleg tega je zgodba slavospev domačnosti, miru in ljubezni, ki ne poznajo preračunljivosti.
161119902-001“Ženin” je Miro Fatur.
161119902-002Levo sedi Beričičeva, s kučmo je Mirko Vidrih.
161119902zNa zadnji strani je packa.

Viri:

Kraj: Rakek
Datum: 1934
Avtor: neznan
Zbirka: Anica Truden
Skenirano: 19. 11. 2016
Oblika: fotografija


1946 Velike Bloke – Brata Lojze in Jože Modic

$
0
0

120417004V mrzlih januarskih dneh, ko vremenarji napovedujejo, da bo to najhladnejši januar po tridesetih letih, sem se spomnil sovaščana Jožeta Modic – Joškotovega. Mnogo prezgodaj je umrl konec januarja leta 2005. Tudi na dan njegovega pogreba 28. januarja 2005 je bil na Blokah strupen mraz in poslovilni govor, ki sem ga imel pred njegovo rojstno hišo, mi je kar zamrzoval v grlu. Sliko iz otroških dni s starejšim bratom Lojzetom, ki je tudi že pokojni, mi je iz svoje škatle izbrskala njuna sestrična Zinka Drobnič.

 Na sliki sta pražnje oblečena dečka, stara šest in štiri leta, ki stojita na domačem pragu. Zvedavo gledata fotografa, večji Lojze z nekaj skepse, mlajši Jože pa se je v strahu oprijel bratove roke. Kaže, da je imel Jože v ušesu uhanček. Obleke niso ravno po meri, bog ve od koga sta jih podedovala, gotovo so bile narejene za večletno uporabo.

Joškotova Johana je dala svoja sinova slikati kmalu po koncu vojne, ko je ostala sama z njima. Lahko, da je bilo jeseni 1945 ali spomladi 1946. 36 letni mož in oče Lojze, ki se je k njej priženil iz Studenega, se iz vojne ni vrnil. V knjigi Staneta Okoliša, ki govori o žrtvah druge svetovne vojne, so zabeleženi podatki: kmet, Vetrinj na Koroškem, likvidacija, jugoslovanska armada …

Po drugi svetovni vojni vdove skoraj niso imele možnosti za nove zakone. Domačih fantov ni bilo in kot je pripovedovala moja mama, deklet in vdov pa v vsaki vasi za en ograbek. Življenje je kljub temu teklo dalje in v skromnih razmerah sta Lojze in Jože zrasla v fanta, moža in na koncu postala prava bloška simbola. Starejši Lojze se je pri Krampljah v delavnici mojstra Stankota izučil mizarske obrti in se zaposlil v Ljubljani. Poleg tega je bil pravi tavžentkinstler. Znal je napraviti vse mogoče, na koncu se je v svoji delavnici v hiši ob Bloškem jezeru na Volčjem lotil celo izdelave diatoničnih harmonik. Na harmoniko je, tako kot na kitaro, znal tudi lepo igrati in ob tem zapeti. Enkrat sva sedela pri njem in se ob kozarčku in harmoniki uglaševala za vajo pevskega zbora, kjer sva skupaj basirala. Povedal je, da je šel samo enkrat pogledat k enemu od številnih izdelovalcev frajtonarc. Nič ni smel narisat, samo pogledal je lahko in zapomnil si je vse skrivnosti. Nedolgo zatem je že zaigral na svojo harmoniko. Kar nekaj jih je ostalo po njegovi smrti.

Tudi mlajši Jože se ob delu na kmetiji ni ustrašil tudi nobenega drugega dela. Tako je delal v novovaški Mlekarni, Novolitu, sekal je v gozdovih v bližini Koblenza ob Renu v Nemčiji, zidal pri Gradišču in delal v gozdu pri GG Postojna. Dolga leta je bil tudi poveljnik PGD Velike Bloke. Oba z Lojzetom sta bila tudi vneta člana bloške zelene bratovščine. Jože je uplenil največjega medveda v naših krajih. Čez 300 kg je imel in ko je visel pred Lovskim domom v Novi vasi, so firbci od vsepovsod kar drli skupaj. Danes stoji ta medved v prostorih nekdanjega Novolita, danes Juba v Novi vasi. Najbrž bi bilo prav, da bi ga postavili na ogled v kakšen javni prostor v Novi vasi.

Jože in Lojze sta bila neprekosljiva tudi v bloških hudomušnostih. Jože je večkrat povedal, kako je šel vprašat za službo na Gradišče, kjer je tudi sicer takrat delalo veliko Bločanov. Ko ga je zagledal direktor Danimir, se je kar takoj odločil: “Jože k nam pridi, koliko bomo potem samo na gruštih prišparali!” Jože je bil v tistih časih največji Bločan, visok okoli dva metra in za marsikakšno delo ni rabil lestve ali stolice pod nogami. Ker je imel doma tudi konja, je večkrat prevzel tudi vlogo Martina Krpana.

120417004zZinkin mož France je hotel na sliko nekaj zabeležiti pa se je premislil. Slike so bile velikokrat edini priročni papir pri hiši, za kaj nujnega zapisati.

Slovarček:

  • ograbek: zgrabljeno seno za sušenje
  • tavžentkinstler: človek z mnogimi sposobnostmi
  • frajtonarca: diatonična harmonika
  • grušti: zidarski odri

Viri:

  • Zinka Drobnič, Velike Bloke

Kraj: Velike Bloke
Datum: 1946 (ali 1945)
Avtor: neznan
Zbirka: Zinka Drobnič
Skenirano: 17. 4. 2012
Oblika: fotografija


1934 Rakek – Mlinarjev Janez

$
0
0

161119909Igre tedaj niso uprizorili člani Katoliškega izobraževalnega društva, temveč Pevsko društvo Rakek. Zasedba igralskega ansambla je pa več ali manj enaka kot pri izobraževanem društvu.


Mlinarjev Janez
: Slovenski junak ali uplemenitenje Teharčanov je drama, nastala na podlagi proznega besedila z istim naslovom, ki ga je leta 1858 napisal Ferdo Kočevar po narodni pripovedki iz sredine 15. stoletja.

Zgodba govori o celjskem grofu Ulriku, ki plavša mlado Pengarjevo Marjetico s Teharij. To pa ni všeč Mlinarjevemu Janezu, ki bi jo tudi rad. Ulrik sklene Marjetico ugrabiti in v vas pošlje ovaduha, preoblečenega v meniha. Janez zaroto razkrije, grofa ujamejo in v zameno za njegovo svobodo zahtevajo poplemenitenje. Janeza izvolijo za vaškega načelnika, Ulrik pa izpolni svojo obljubo.

Marjetica ni bila edini Ulrikov plen. To se je zgodilo še številnim dekletom. Prepiral se je tudi s cesarjem in papežem in le-ta ga je izobčil. Poslal mu je izobčilno pismo, Ulrik je poslanca zaprl v ječo, od kjer ga je rešil Janez z vaškimi fanti, ki so napadli grofa, ga premagali, a ne ubili.

V strahu pred Ulrikovo jezo fantje pobegnejo pred Beograd, bojevat se s Turki. Janeza in Voglarjevega Miho zajamejo Turki. Pot ju vodi prek Istanbula v Alžir, kjer Janez ugotovi, da je Voglarjev Miha nihče drug kot Marjetica. Vrneta se domov, Ulrika pa so med tem v Beogradu ubili.

Glede na pogodbo med Habsburžani in celjskimi grofi iz leta 1443, ki govori o dedovanju ozemelj, če katera od rodbin izumre, bi bilo bolje, če bi se Ulrik več posvečal svoji ženi in ne mladim dekletom in bojevanju. Kot je znano, je umrl brez moškega potomca. In ker nezakonski otroci niso bili znani pa tudi nobene veljave niso imeli v tistih časih, nihče od njih ni uveljavljal svoje dedne pravice. Tako so vsa posestva grofov celjskih prešla v last Habsburžanov. Če ne bi bilo tako, bi verjetno danes imeli kraljevino in marsikaj bi bilo drugače.

161119909-001Desno z avbo pokrita je Milka Svet.
161119909-002Leva v drugi vrsti je Volontejeva, poleg nje Pirc. V prvi vrsti levo od župnika je Vinko Stržaj.
161119909-003Desni je Mirko Vidrih.
161119909zTako je običajno na starih slikah – prazno.

Slovarček:

  • uplemenitenje: iz uplemeniti, povišati v plemstvo

Viri:

Kraj: Rakek
Datum: 1934
Avtor: neznan
Zbirka: Anica Truden
Skenirano: 19. 11. 2016
Oblika: fotografija


Viewing all 1717 articles
Browse latest View live